Champion's Blog

Love

2007-03-18T09:57:00.000-07:00

Dekle: Sem ti všeč oziroma ali me imaš sploh kaj rad?
Fant: Ne.

Dekle: Me sploh hočeš?
Fant: Ne.

Dekle: Če bi odšla, bi jokal za mano?
Fant: Ne.

Dekle: Bi živel zame?
Fant: Ne.

Dekle: Kaj bi izbral, mene ali svoje lastno življenje?
Fant: Moje življenje.

Ko je dekle to slišalo, je steklo stran v debelih solzah, fant pa za njo. Prijel jo je za njeno majhno roko in jo pogledal v njene modre oči in ji rekel:

Ne prekrižaš mi misli, ker si vedno v mojih mislih!!

Nimam te rad, ampak te ljubim.

Nočem te, ampak te preprosto potrebujem.

Če odideš, sploh ne bom jokal, ampak bom kar umrl.

Nočem živeti zate, saj bi umrl zate!

Izbral pa bi seveda svoje življenje, ker si ti moje življenje, ker te zelo močno ljubim...

Advokati...

2007-03-17T08:55:00.000-07:00

Uradno glasilo advokatov iz Massachusetsa (Massachusetts Bar Associattion Lawyers Journal), je objavilo nekaj avtentičnih vprašanj, postavljenih pričam med raznimi sodnimi razpravami. Kaj so spraševali ameriški odvetniki:

1. "Povejte nam, doktor, je res, da ko človek umre v spanju, se tega ne zave do jutra?"

2. "Vas najmlajši sin, dvajsetletnik, koliko je star?"

3. "Ste bili prisotni, ko so vas fotografirali?"

4. "Ste bili sami ali ni bilo nikogar?"

5. "Ste vi ali vaš mlajši brat padli v vojni?"

6. "Ali vas je ubil?"

7. "Koliko sta bili vozili oddaljeni med sabo v trenutku trčenja?"

8. "Bili ste tam dokler niste odšli, je tako?"

9. "Kolikokrat ste izvršili samomor?"

10. "Torej, otrok je bil spočet 8. avgusta?" "DA" "In kaj ste vi počeli v tem trenutku?"

11. "Ona ima tri otroke, ali ne?" "DA" "Koliko je fantov?" "NOBEDEN" "In deklic?"

12. "Pravite da stopnice vodijo dol v klet?" "DA." "Ali se je možno po teh stopnicah povzpeti tudi navzgor?"

13. "Kako se je končal vaš prvi zakon?" "S smrtjo." "Čigavo smrtjo?"

14. "Kako bi opisali to osebo?" "Bila je srednje rasti, z brado." "Je bil to moški ali ženska?"

15. "Doktor koliko obdukcij ste opravili na mrličih?" "Vse obdukcije opravljam na mrtvih."

16. "Se spomnite koliko je bila ura, ko ste pregledali telo?" "Avtopsija se je začela okoli pol devetih zjutraj." "In gospod Dennington je bil v tem času mrtev?" "Ne, sedel je na obdukcijski mizi in se čudil zakaj je potrebna obdukcija."

17. "Ste kvalificirani da dajete vzorce urina?" "Kvalificiran sam že od mladih nog."

18. "Doktor, preden ste pričeli z obdukcijo, ste preverili pulz?" "Ne." "Ste preverili krvni pritisk?" "Ne." "Ali ste preverili dihanje?" "Ne." "Torej je možno, da je bil pacient še živ, ko ste začeli obdukcijo?" "Ni možno." "Kako ste lahko tako prepričani doktor?" "Zato ker so bili njegovi možgani v posodi s formalinom na moji mizi." "Ali ni mogoče, da je pacient poleg tega vseeno bil živ?" "Mogoče, da je živ, in se še danes nekje bavi z advokaturo."

NAŠEL NAČIN KAKO Z BLOGOM ZASLUŽITI NEKAJ DENARJA!!!

2007-03-15T05:05:00.000-07:00

Pozdravljeni, bavceki moji! Kako smo kaj? Upam,da je peščica tistih, ki so včeraj bili deležni mojega vedežavanja še živa, ter da ne sedi prestrašena za domačo krušno pečjo, v pričakovanju bridke usode :)

Očitno se nahajamo v intelektualno zelo plodnem in donosnem obdobju. Minulo noč mi je namreč končno, po večmesečnem tuhtanju, v glavo šinila ideja, kako z bloganjem zaslužiti euro ali dva. (Ok, kaj je bilo krivo za idejo, ni pomembno..)

Še preden pa vam razkrijem svoj načrt, moram z vami še nujno deliti nezgodo, ki se mi je pred 15imi minutami zgodila. Šel sem namreč v lekarno. Tisto pri bolnišnici. Celo prenovili so jo. Navdušen sem, da so po vsej površini uporabili fototapeto. Tako imaš cel čas, med čakanjem, občutek, da se nahajš sredi orjškega travnika, kjer te bodo pravkar prerasle in zadušile divje trave in zeli. Fantastično! Šel sem po Lekadol. Ni potrebno razlagati zakaj.

In tako stojim v neskončni vrsti. Polno upokojencev, mamic z dojenčki in vseh ostalih bolehavih ljudi. Čakam in čakam... Medtem pa razmišljam o vsem možnem. V svoje misli sem popolnoma zataval, tako da sploh nisem opazil, da sem medtem že prišel na vrsto. Prijazna farmacevtka vpraša: "Želite,prosim?" Jaz pa, kot bi me na sveže (spet) prebudili, brez premisleka, popolnoma nagonsko bleknem: "Ene West Ice, prosim."

Grozno nerodna situacija. Še dobro, da je ženska imela smisel za humor. In še dobro, da je nisem vprašal ali lahko pri njih vplačam tudi loto listek.

No, zdaj pa k najpomembnejši temi!!! Razkrivam vam svoj način, kako z blogom zaslužiti nekaj denarja. Vzemite list papirja in si zapišite!

- Blog piši nekaj mesecev, da se ga nabere cel kup.

- Sprintaj ga!

- Nato pa ga nesi tja, kjer odkupujejo star papir.

Don

2007-03-14T05:12:00.000-07:00

ANTIALKOHOL

2007-03-13T06:12:00.000-07:00

neki me zanima dej povejte mi vi
zakaj donšna družba sam o alkoholu govori
zakaj je važn kje se ga je on napil
in kolko jointov trave je zraven pokadil
zakaj je važn kdo je bil pijn učer
in zakaj je frajer tist k spije petnajsti pir
vprašte se enkrt in odgovor sam sledi
da tist človek k ga pije u lajfu nč ne nardi
milijon nesrečnih zgodb človeku nč ne pomen
za brezdomce alkoholike se ne zmen
ko pa sam pristane v tem krogu
se zave da sam iz tega dreka nau zmogu
pol se vpraša na koga al pa kam bi se obrnu
sej službo družbo in topu dom je že zavrnu
in to sam zard ene stvari k se imenuje alkohol
včas mu je bil idol dons ma zard nega glavobol

nesreče na cest in tragedije doma
a ni to dost velk razlog da vprašaš se zakwa
zakwa morš nebesa iskat v alkoholu
mislš da k piješ da probleme si prebolu
sej res da lajf ljudi ful v glavo jebe
sam glej problemi se itq naujo rešl sam od sebe

model se ga je napil in zej je čist pijan
po žilah steče mu občutek že znan
ful se mu vrti in ker mu ne mori
reče "še eno rundo" in spije še pire tri
deci alkohola na deci alkohola
pa ma v riti kar naenkrat dva litra etanola
in ker to mu še ni šola
v igro pride še en yolla
v igro stop še rum kola
in pazi pol zgodi se fora
modelu je slabo počut se ful grdo
vpraša se zakwa sm to počel
odgovor je kr tko

js nočm tle ti delat burk
tole vzem si za poduk
alkohol se ti v možgane bo zažru
počas se vs sistem v glav ti bo podru
alko se ne bo seliru
kwa z možgani ti bo delu
s tabo se ne bo prepiru
sam v glavo bo prodiru
in za sabo vse razdiru
zard tebe nau pavziru
not se bo prdružu svojmu krdelu
razum ti bo blokiru
in družbo ti razdiru
najraj bi ga storniru
nanga se sploh nebi oziru
iz svoje glave bi ga zradiru
noč in dan bi ga nadziru
z litro nebi več fauliru
raj bo avto ti spoliru
to bi js naredu če bi bil na tvojmu mestu
zihr sm da neb pred kepsi padu na alkotestu

prid brez litre not kolega
loh se rešiš vn iz tega
vem da zate je ta zadeva velka le nadlega
sam to si zapomn da nočmo ti nč zlega
radi bi sam to da brez drinke prideš notr
če je alko zraven a je pol u partyju sploh smotr??!!

Žganje

2007-03-11T08:00:00.000-07:00

Prišel sem v klet ženinega dedka in našel dvanajst steklenic
njegovega domačega žganja.
Žena mi je naročila, naj jih zlijem stran, in tako sem se lotil tega
neprijetnega opravila. Potegnil se zamašek iz prve steklenice in
vsebino zlil v korito, samo en kozarček pa sem natočil zase in ga izpil.
Potem sem odprl drugo steklenico in naredil isto, spet sem popil le en
kozarček. Zanimalo me je, ali se je stari zares spoznal na kuhanje
žganja. Spoznal se je. Nato sem odmašil tretjo steklenico in jo izlil, a
še prej sem spil en kozarček, da bi preveril kvaliteto žganja. Bilo je
odlično. Enako s četrto steklenico. Kozarček zase, drugo v korito.
Potegnil sem steklenico z naslednjega zamaška, spil eno korito, ostalo
pa zlil v kozarec. Potegnil sem korito z naslednjega kozarca in si nalil
steklenico iz zamaška, kozarca v steklenico in zamašil korito. Ko sem
vse spraznil, sem z eno roko ustavil hišo, z drugo pa preštel steklenice,
zamaške, korita in kozarce in jih naštel vsega skupaj 29.
Ko se je hiša spet privrtela mimo, sem jih še enkrat preštel in nazadnje
sem imel vso hišo v eni steklenici, ki sem jo spil. Prav trapasto sem se
počutil, da nisem mogel gor po stopnicah, da bi ženi čestital, ker je
njen ded kuhal tako odlično žganje, ampak to bom naredil takoj, ko bodo stopnice spet prišle mimo.

Ko kmetijske zadruge prevajajo filme...

2007-03-06T04:18:00.000-08:00

Mrak mi pade na oči, ko vsake toliko časa v kino pride nek film z grozljivo prevednim naslovom v slovenščino. Eden takih zadnjih je recimo film Odplaknjeni gizdalin. V originalu nosi ta film naslov Flushed Away. Odplaknjeni gizdalin? Kdo pri vragu uporablja besedo gizdalin? Kaj to sploh pomeni?

Glede na to, da gre za risanko, ki je torej avtomatsko namenjena najmlajšim gledalcem, me resnično zanima, če med njimi kdo sploh ve, kaj je to gizdalin? Pizda, še meni ni popolnoma jasno. V preteklosti so sicer bistroumni prevajalci mnoge filme prevedli tako, da mi je občasno od sile vso vsebino debelega črevesa sunkovito potisnilo naprej, med vsemi pa je vsaj meni na visokem 1. mestu prevod filma Fair Game iz leta 1995. Film, ki bi ga bilo daleč najbolj enostavno, najbolj pravilno in tudi vsebini najbolj ustrezno prevesti kar dobesedno v "Poštena igra", so slovenski prevajalci nadeli najbolj bistroumni naslov na svetu: "Manekenka in detektiv". Da je naslov zares brutalen, potrjuje dejstvo, da v filmu ni nobene manekenke, čeprav glavno junakinjo igra Cindy Crawford. V filmu namreč igra odvetnico. To se pravi, da obstaja izjemno velika verjetnost, da tip, ki je naslov prevedel, filma sploh ni videl.

Obstajajo pa še mnogi drugi: nikoli mi recimo ni bilo jasno, zakaj so enega boljših filmov devetdesetih Dangerous Minds z Michelle Pfeiffer prevedli v "Nevarna srca"? Kaj pa bi bilo narobe z naslovom "Nevarne misli"? Ko človek vidi film, se tudi hitro pokaže, da bi bila slednja izbira tudi veliko ustreznejša. Misli so tiste, ki so lahko hudo nevarne, srca bolj težko. Mislim, človek res ne more verjeti.

Rahlo bebast prevod filma je tudi "Teksaški pokol z motorko". Kaj bi pa bilo narobe, če bi film Texas Chainsaw Massacre prevedli kar v "Teksaški masaker"? Motorka je hudo brezvezna beseda. Masaker jo v dramatičnosti presega kar desetkrat.

Potem še dalje:

Analyze That - "Mafijski blues",

The Waterboy - "Mamin sinko",

Sweet Home Alabama - "Melanie se poroči",

The Pacifier - "Misija: Cucelj" (kva?!!),

The Others - "Vsiljivci" (Kaj bi bilo narobe s prevodom "Drugi"?),

Stick It - "Vztrajaj",

Boiler Room - "Vroča linija" (sveti dvojčici Jambrek, kakšen prevod!!),

Crush - "Gin in čokolada" (kwaaaaaa?!),

25th Hour - "Poslednja noč",

Tanga - "Gostišče Pri mami" (a se hecajo?)

Kdo je oseba, ki te stvari prevaja? Kdo si jemlje to pravico? Je to nekdo, ki je zato prav plačan ali ima vsak filmski distributer svojega prevajalca, ki to določa? Kje najdejo te ljudi? So to tajniki na kmetijskih zadrugah?

In kaj pri ljubem Bogu je gizdalin?!

Ko ti raznese jajca!

2007-03-04T08:24:00.000-08:00

Po divji in odfukani sobotni noči sem se kake pol ure nazaj skobacal iz postelje s hudim mačkom in razmišljal, kaj pri pizdi naj vstavim v usta, da malo znormaliziram stanje. Preden sem se okrog pol osmih zjutraj spokal spat, bi moral nujno popit nekaj vode, in to si rečem čisto vsakič, pa potem tega nikoli ne naredim. Požlempal sem eno faking Zalo Simphony, nakar sem v kuhinji zagledal na krožniku pripravljeno kosilo, ki mi ga je za mikrovalovno pripravil neznano kdo. Nek piščančji šnicl, jebeni krompir in dva rumenjaka. Nič kaj dosti od navedenega mi ni dišalo, zaradi nekega čudnega razloga pa sta se mi hudo zaluštala rumenjaka. Kaj pa vem, mogoče sem noseč. Aja, a sploh pašejo jajca nosečnicam? No, vem, da jim kumarice. Ne da se mi it preverjat na internet.

Vse do pred petindvajsetimi minutami nisem vedel, da se kuhani rumenjaki ne smejo vstaviti v mikrovalovno pečico. Tega mi še nikoli nihče ni rekel. Konec koncev pa nam jebeni Sharp ni priložil navodil z opozorilom, katerih zadev v to moderno čudo ne smemo tlačiti.

No, zdaj vem, da se ne smejo.

Po tridesetih sekundah je najprej razneslo enega. S takim gromkim pokom, da nisem bil prepričan, od kod je zvok sploh prišel, dopuščal pa sem možnost, da mi poka v glavi. Glede na to, kako divjo noč sem preživel in kaj vse se je dogajalo, me ne bi presenetilo, če bi mi kaj bobnelo v možganih. Potem pa sem bolj kot ne slučajno pogledal proti pečici in videl, da je vso steklo prekrito z nečim. Nenadoma ni bilo več prozorno. S kurjo pametjo in mačkom v riti sem brez premisleka odprl pečična vrata, ko je razturalo še drugo. Jajce. Ne vem, če se mi je že kdaj zgodilo kaj podobno sramotnega. Rumenjak je bil povsod. Po vsej kuhinji, v mojih ustih, v mojem nosu, v mojih fakinh očeh, po vsej glavi in gornjem delu telesa. Zdaj vsaj vem, kako izgleda jajčni rumenjak v popku. Ne najbolj seksi.

Nikoli do zdaj si nisem mislil, da lahko iz malega jebenega rumenjaka premera 1,5 cm nastane toliko snovi, da se z njo rumeno prekrije več kvadratnih metrov površin. Rumeno je bilo vse. Na obrazu sem imel pravo rumenjakasto masko za globinsko čiščenje por in vlaženje suhe kože. Bom vsaj DM-u prišparal kak euro.

Kot pa da ni že sam dogodek po sebi dovolj grozljiv, sem po dvajsetih minutah preživetih v kopalnici šel nazaj v kuhinjo in zaprepadeno ugotovil, da se je jebeno jaje zasušilo povsod tam, kjer je bilo. To je noro. Rumenjak je hujši kot črnilo. Rumenjak se zažre v stvari kot rdeče vino v tkanino. Po nekaj minutah drgnjenja sem odnehal.

Od danes naprej uradno ne jem več rumenjakov.

Pospraviti sem moral pa vseeno do konca...

Happy Birthday

2007-03-01T03:13:00.000-08:00

Stare, neolikane, zabite Klotilde

2007-03-01T02:34:00.000-08:00

Vsi, ki me poznate, veste, da po naravi nisem nestrpna in živčna oseba. No, morda je to znak, da me ne poznate dovolj, hehe.

Danes se bom dotaknil teme, o kateri se je na blogih še precej pisalo. Ne vem. Ne spomnim se. Pa saj je vseeno.

Načeloma zelo rad hodim v trgovine. To drži za vse dni, razen sobote. Zakaj? Zato, ker je takrat gužva. Ker se takrat v trgovine odpravijo čisto vse upokojenke in družine, ki bi svoje orjaške nakupe lahko opravile tudi katerikoli drug dan v tednu. Ampak ne. Seveda imajo čas samo v soboto. Še posebej upokojenke. Naj se ustavim pri slednjih.

Pravkar sem se vrnil s trgovine. Znerviran do te mere, da sem si najprej moral prižgati čik in za hip sesti, čeprav je šele četrtek. V supermarketu je namreč, med vso gužvo, bila tudi stara baba. Na videz krepko čez 70 let. Precej upognjene drže. Imela je palico. Pred seboj pa je potiskala tisti miniaturni voziček, namenjem otrokom. Da se je ja morala še za pol metra bolj sklonjeno držati. In hoditi še počasneje. Na vsakem koraku se je ustavljala. Pogledovala okrog sebe. V pretirano tresoče roke roke jemala vsak preklet artikel. Pri tem pa stala tako, da je bilo mimo nje nemogoče priti. Svoj voziček je puščala natanko na mestih, kjer je bila največja gneča, ter jo tako naredila še bolj neznosno. Ko sem nekako dve minuti stal za njo in optimistično čakal, da se bo stara nevljudnica umaknila, ali pa umaknila vsaj svoj voziček (čeprav me je videla), mi je prekipelo. S svojim vozičkom sem brutalno sunil v njenega, tako da je tega odneslo na čisto drug konec trgovine. Totalno osuplo me je pogledala, jaz pa sem se nazaj nevljudno zadrl: "Pizda, tukaj niste sami!". Lahko si mislite, kako hudoben pogled sem skasiral.

Gremo naprej. Pridem na oddelek z zelenjavo. Seveda je bila neolikana Matilda spet tam. Deset minut se je motala okrog mojih nog, panično brskala po zelenjavi, jo trosila po tleh, se zaletavala vame in s svojim vozičkom udarjala ob vse možne ljudi okrog sebe. Končno je svoj pofukan radič in korenje odnesla do elektronske tehtnice, kjer je cirka šest ur iskal tipko "6". Kako fukjen moraš biti, da ne najdeš številke 6? Nahaja se med 5 in 7. Zakaj bi jo iskal med številkami 111 in 186? Za njo se je nabrala kilometrska vrsta. Jaz sem seveda stal tik za njo. Iz čiste hudobije ji nisem hotel pomagati. Ne! Če je slepa, pa naj ne hodi v trgovino. Sledil je še vrhunec. Okrog sebe je razsipala celotno vrečo korenja. Še preden jo je stehtala. Vem, da si zato zaslužim mesto v peklu, ampka... ne, nisem ji pomagal. Prekrižanih rok sem gledal ,kako se je ženska naprezala ter s tresočimi rokami pobirala svojo jebeno mrkvo.Ter pri tem delala še večjo gužo. Ko jo je pobrala, je seveda že zdavnaj pozabila, katero številko mora pritisniti za tehtanje korenja. Čeprav vem na pamet, da ima korenje številko 30, sem molčal. Naj se stara neolikana Klotilda še malo muči.

In še pika na i... Čeprav se je ženšče cel čas pretvarjalo, da je komaj pokretno... pa je seveda dobesedno zašprintalo proti blagajni, ko je videlo, da se njej bližam jaz.

Nisem hudobna oseba. Rad imam prijetne starejše ljudi, ker se zavedam, da se lahko od njih veliko naučim. Ter da si zaradi svoje prehojene poti zaslužijo vso moje spoštovanje.

Iz dna duše pa preziram stare, neumne, do skrajnih mej zabite in nevljudne upokojence, ki se obnašajo, kot da se cel svet vrti okoli njih. Le zato, ker že smrdijo po zemlji.

Ok, pa sem si dal duška. Zdaj se počutim boljše. Hvala,da ste me prenašali :)

KAJ BI VZEL NA OSAMLJEN OTOK...

2007-03-01T02:24:00.000-08:00

Vsak med nami je že kdaj videl kak lepotni izbor. Seveda se nas je večina potem vprašala kaj je sploh lepega na kandidatkah tega "lepotnega" izbora. Sploh zato, ker ponavadi večina deklet izgleda precej slabše od povprečnih deklet, ki delajo na delikatesah lokalnih samopostrežnih trgovin. Sila domiselna so tudi vprašanja, ki jih kandidatkam postavljajo člani STROKOVNE žirije v kateri ponavadi sedi kak predstavnik avto hiše Renault ali Peugeot (kakorkoli se že to napiše), antipatična vzhajajoča televizijska zvezda v stilu tolste Jelene Kovačevič, ter seveda gospod Geržina, ki bi, če mene vprašate, raje svoj čas porabil za natikanje vrečke na glavo svoje antipatične hčerke, kot pa za sedenje pod odrom. No, preidimo k bistvu... Zelo priljubljeno vprašanje, ki ga kandidatke dobijo se glasi: KAJ BI VZELA S SEBOJ NA SAMOTNI OTOK? In ker včasih zvečer nikakor ne morem zaspati, sem se s tem zagatnim in intelektualno stimulirajočim vprašanjem malce ukvarjal tudi jaz. V primeru, da se kdaj prijavim na izbor za npr. "Lepo Sosedo 2007" ali pa "Gospa Slovenije 2007". Pri slednjem bi najbrž celo imel možnosti.

Kaj bi torej vzel na samotni otok... hm...

1. KRATKO ČRNO OBLEKICO

Coco Chanell je trdila, da je kratka črna oblekica nekaj kar zmeraj prav pride. Prisotna mora biti torej v vsaki omari. Ni ga trenutka, ko kratka črna oblekica ne bi bila primerna. Osamljen otok, poln divjih živali in okuženega mrčesa, seveda pi tem ni izjema. Upam le, da mi bo, ko se bo moja ladja potapljala, pravočasno uspelo zagrabiti rešilni jopič, hkrati pa tudi kratko črno oblekico. Eh, kurc gleda rešilni jopič. Tako ali tako ga težko kombiniraš z drugimi oblačili. Glavno da bom s seboj vzel oblekico. Bi pa prav rad videl obraz moje mame, ko bi ji sporočili, da so njenega sina našli naplavljenega na otoku sredi indijskega oceana, oblečenega v kratko Chanellovo črno obleko, ter dvema nizoma biserov okoli vratu. No, Coco je že vedela o čem govori.

2. MADŽARSKO - SLOVENSKI SLOVAR

Idealno za krajšanje časa. Preden se ga človek nauči na pamet je tako ali tako že star in bolehen. Med branjem kilometerskih besed s tisočimi pikicami, ki na koncu pomenijo najkrajšo možno slovensko besedo, v stilu

Szëretlëckezetchämőrekezëäl (madž.) = Rit (slov.)

človek totalno pozabi na desetletja, ki minevajo.

3. SLIKO MIRNE REYNOLDS

Kot opomin, da niti na osamljenem otoku ne smeš pozabiti na ločevalno dieto.

4. KLISTIR

Tukaj v civiliziranem svetu mi je preveč nerodno, da bi ga kadarkoli uporabil. Tam bi morda zbral pogum. Morda. (Ali pa tudi ne...)

5. ZBIRKO ZNAMK

Sicer jih ne zbiram. Ampak na osamljenem otoku mi zagotovo ne bi nihče očital, da sem določasnež, če bi se pričel ukvarjati s filatelijo.

6. ZGOŠČENKO BABYTWINS

V primeru zapeke.

7. SATELITSKO ANTENO in TV

Da bi lahko tudi sredi Indijskega ocena lahko imel dostop do svoje najljubše trojice: MOJ TV, KoR TV in NET TV.

8. IZKAZNICO KLUBA "SVET KNJIGE"

Zavedam se, da na osamljenem otoku morda ne bo knjigarne, ampak... Ob včlanitvi v Svet knjige so mi poslali kuverto z izkaznico, poleg pa napisali: "Imejte jo vedno pri sebi!". Sem pač človek, ki se rad drži navodil.

9. ŽELATINO

Rad eksperimentiram z njo v kuhinji.

10. OSVEŽILEC ZRAKA

Kaj če pride kdo na obisk! Zatohlost še nikdar ni bila znak dobrega gostitelja.

11. STEKLENICO VODE EVIAN

Baje obstaja možnost, da na osamljenih otokih ni pitne vode. No, zagoovo nočem tvegati, da se mi koža izsuši.

Ima kdo še kak predlog?

Lunanai (Siddharta)

2007-03-01T01:00:00.001-08:00

Siddharta - Lunanai

Add to My Profile | More Videos

Top 5

2007-02-21T05:57:00.000-08:00

Top 5 ženskih laži :

5. Devica sem

4. Kako je velik!

3. Tega ne morem narediti najboljši prijateljici.

2. Po poroki se ne bom zredila!

1. Prihaja mi! Prihaja mi!!

Ne hodi...

2007-02-18T00:30:00.000-08:00

Ne hodi pred menoj, morda ti ne bom sledil.
Ne hodi za menoj, morda te ne bom vodil.
Hodi ob meni in mi bodi prijatelj!

Komaj čakam, da me otroci pokozlajo!

2007-02-17T10:43:00.000-08:00

Imel bom otroka. Po možnosti dva. In po možnosti čim hitreje enega za drugim, da bo lahko drugi nosil oblačila od prvega, pa četudi ne bosta enakega spola. Konec koncev "tamali" še ne kapirajo mode in se fantek res ne more pri 14 mesecih jezit, če nosi rožnato pidžamo. Če bom pa imel standard res urejen in nam bo šlo dobro, potem pa bom imel kar tri. Tru guci-guci male kjuti-buti otročičke, sladke kot med. Ah, kako bom užival, ko jim bo zrastel prvi zobek in kako ganjena bova z drago, ko bodo izrekli svoje prve besedice.

Vse leto bom lepo šparal, da si bom lahko enkrat julija oz. avgusta privoščil z družino dopust v Umagu oz. Poreču. V kampu seveda, hoteli itak samo kradejo denar, poleg tega pa je brezveze plačevat tako drag dopust v hotelu, če si tam tako ali tako samo ponoči. Kaj bi te brezveze kompliciral glede postelje? Postelja je postelja! Poleg tega bomo tam ves dan uživali na prečudovitih betonskih in skalnatih plažah skupaj z ostalimi več deset-tisočimi slovenskimi turisti in hrvaškimi natakarji, do katerih pa se ne spodobi bit nesramen, kljub temu, da se delajo, da nas ne razumejo in med vsemi jeziki v jedilnih listih nimajo slovenščine.

Moja služba bo trajala kot vse normalne službe od šestih do dveh in to bom seveda sprejemal z velikim navdušenjem, saj bom tako lahko zmeraj enak čas ob istem terminu preživel z družino, kar bo v naše družinsko okolje vneslo mirnost in simbiozo.

Z otroki bom redno hodil k zdravniškim pregledom, jih previjal, pazil nanje, se smehljal, ko me bodo pokozlali in poscali, se ponoči zbujal in pač poskušal nekako zdržati skozi neprespane noči. To vse spada k starševstvu in če se niso moji starši in stari starši pritoževali, se tudi jaz ne smem. Biti očka je konec koncev moje poslanstvo in moja naloga je, da gene prenašam naprej.

Imeli bomo eno televizijo in glasbeni stolp, pa še nek radio v otroški sobi. Vozili bomo Hyundai Accent, ker je več kot soliden avto za tako ceno in dovolj prostoren za vse. Na okenski polici bodo seveda pelargonije, prav tako pa bo tudi povsod drugod po stanovanju ogromno rož, za katere bo skrbela moja ljuba žena.

In tako faking naprej.

Se ti ne da napisati bloga? Hvala enako!

2007-02-15T04:03:00.000-08:00

Danes je čisto navaden dan. In na tak dan se soočam z dilemo, ali naj napišem prispevek ali ne? Lahko bi si omislil kako filozofancijo ali moraliziral o Valentinovem. Saj veste, bi bil svet bolj pravičen, če bi imele vse ženske joške kot Pamela Anderson in tipi kurce kot Rocco Siffredi ali kako sovražim valentinovo, ker je to ameriški praznik (*Ne sploh! Valentin je poganski svetnik, njegov praznik resda skomercializiran in vsi, ki ste razpredali o njem na svojem blogu, prekleto, ta praznik se piše z malo začetnico!*). Skratka, lahko bi se prodal kot kaka prijateljica noči, ki jim ob številu osamljenih v Sloveniji današnjega dne prav gotovo biznis cveti bolj kot cvetličarjem, si kupil kak klik.

Lahko bi objavil sliko Saške Lendero k prispevku »Saška ujeta zgoraj brez v Grčiji.. Masaža očitno delovala!« in najajcal folk, da bo uničil svoj miškasti privesek računalnika, ko bo kot ponorel klikal na moj prispevek, ki bo itak fejk, to se razume. Beda.

Lahko bi napisal nekaj, kar se mi je danes zgodilo. Torej šel se v trgovino, 20 minut stal v vrsti na banki, in to je vse. In ljudje bi pisali komentarje v stilu »ngkvaenoAAAbiyngkvaenobiydy«, ker bi med branjem zaspali, njihove glave pa bi padle na tipkovnico.

Ampak danes je pa res čisto navaden povprečen dan. In čeprav bi lahko vse, kar sem zgoraj naštel, razvil v čudovit blogovski prispevek, sem len in se mi enostavno ne da.

Torej, ali se kdaj prisilite in napišete prispevek, čeprav vam ni do tega? Čutite na nek način obvezo do beračic in beračev vašega bloga? Je to slučajno obveza Tebi, draga kolegica pisunka, cenjeni kolega pisun (*Pa iskreno prosim, lažnivci imajo zardi stresa, ki ga povzroča občutek 'slaba vest', tudi do 6 let krajše življenje!*)?

Umiram od radovednosti.

Previdnost je mati samozadovoljevanja...

2007-02-14T07:08:00.000-08:00

Dragi sv. Valentin!

Pred par stoletji bi te naj baje obglavili, ker si na skrivaj in brez cesarjevega privoljenja poročal mlade pare, toda po drugi strani pa baje vsako leto 14. februarja kolovratiš naokrog. Jaz verjamem v slednje in ker si kao neke vrste Amor in po govoricah skrbiš za to, da sta prijateljstvo in ljubezen tam, kjer morata biti, verjamem, da boš imel tudi danes veliko dela. Ravno zaradi tega sem se odločil, da ti dam nekaj namigov, ker ti - prijazen kot sem - želim olajšati delo. Pa gremo lepo po vrsti, kot so hiše v Halozah.

Vsem tistim, ki so v resnih vezah, pa v njih vztrajajo samo še iz navade in strahu pred tem, da bi morali narediti korak naprej in se osvoboditi iz nečesa, kar jih onesrečuje, dopovej, da je to bedasto in da se naj to konča. Mogoče je celo dobro, da se zadeva konča prav na Valentinovo, kajti v tem primeru bosta mogoče oba lahko do večera pristala v postelji z nekom, do koga jima resnično je - in to brez slabe "nezvestobne" vesti.

Vsem tistim, ki so zmedeni, ne vedo, kaj bi storili in komu bi izkazovali svojo naklonjenost, povej, da naj enkrat po dolgem času vsaj danes dajo prednost srcu in ne razumu. Razum nas sicer včasih ščiti pred razočaranjem, nas pa nekje enako pogosto ščiti tudi pred fukom. Previdnost je mati modrosti, je pa tudi mati samozadovoljevanja.

Vzemi si kako dodatno minuto časa in trešči po glavi vse tiste slovenske idiote in idiotke, ki si ne upajo priznati, da jim je do nekoga, ker jih je strah, kaj bi jim lahko na novo pridobljena čustva prinesla in bodo zaradi tega na koncu mogoče pristali celo sami. Brez da bi prava oseba slišala prave stvari. To je preprosto neumno.

Dodaj kak gram poguma vsem tistim bojazljivcem, ki si danes na vso moč želijo nekoga nekam povabit, pa nimajo jajc, da bi to dejansko storili.

Poskrbi prosim, da bo danes do poznega večera vsak, ki je samski in tega ne pričakuje, pa si po dolgem sušnem obdobju to zasluži, prejel kako zelo zanimivo sporočilce. Vsaj kak pozdrav od kake zanimive osebe, če že ne nespodobnega povabila :-)

Pobrigaj se, da bodo vse slovenske kurbe danes dobile vsaj kak poljub od svojih strank, pa čeprav ta ne bo popolnoma iskren. In kak euro več za uslugo manj.

Pa še egoistična prošnja: če sem komu zares zanimiv in do mene nekaj čuti - a lahko urediš, da mi bo vsaj danes namignil, da je temu res tako? Saj veš, majhna potrditev nikoli ne škodi.

Tisti, ki si to zaslužijo, naj danes dobijo en pristen objem, tisti ki pa ne, pa fajn brco v rit. Ali pa v jajca, to še bolj boli.

Tnx :)

Mali, debeli & nič kaj veseli..

2007-02-13T05:32:00.000-08:00

Zraven bab za volanom in tečnih starcev, ki se v trgovini s svojimi nafilanimi vozički rinejo naprej, imam full probleme z debelimi otroki. Malimi mastnimi špehastimi mulci in smrkljami, ki imajo po petnajst kilogramov sala preveč in jih srečujem na vsakem koraku. Se mi zdi, da zmeraj pogosteje.

Mala bajstasta derišta mi gredo na pajtl zato, ker ob njih zmeraj vidim šminkerske sošolce v šoli, ki igrajo košarko, so full priljubljeni, vsi se hočejo družit z njimi, oni pa si svojo priljubljenost večajo s tem, da so nadrejeni nepriljubljenim debeluščkom, da se iz njih norčujejo, jim med izleti kradejo vrečke s Pingo sokovi in sendviči s pariško, s tem pa mulcem, ki so že itak nesrečni, še bolj nabijajo komplekse.

Debeli puhki so nadležni za moje oči zato, ker vem, da jim postaja slabo ob misli na športno vzgojo in vsa leta šolanja iščejo izgovore, da se le-tej izognejo. Ker sovražijo košarko in odbojko in ker nočejo, da bodo še tam tarča posmega sicer športnih sošolcev.
Mali pitanci vzbudijo mojo pozornost tudi zato, ker sem prepričan, da so vedno v ozadju, nikoli ne upajo dvignit roke in nikoli ne morejo nosit oprijetih šminkastih srajčk.

Iritirajo pa me predvsem zato, ker so za vse, kar se jim dogaja, krivi njihovi starši. Faking Zdenka in Franc, ki sta rasla v prepoznavnem slovenskem duhamornem duhu, po katerem je treba s krožnika pospravit vse. Češ, "pri nas se nič ne meče stran" ali "Ti veš, kako draga je ta omaka?!" Ker faking Breda in Peter niti med vikendom ne moreta skup spocat neke goveje župe ali pa magari ene izmed tistih iz vrečke, pa raje namesto tega froce celi vikend tiščita v McDondals, kjer jih filata z vso svinjarijo in jih navajata na to hrano do take mere, da potem med tednom še vso žepnino porabijo za to kalorično navlako. Ker sta Milena in Dušan tako obremenjena s svojo kariero, da imata čas za mikrovalovno hrano z družino samo zvečer, pri tem pa sploh ne opazita, da njuni potomci lezejo v vse smeri in da bodo imeli grozne težave s svojimi življenji, ker bodo zmeraj, ampak res zmeraj, na slabšem zaradi debelosti. Ker sta froce naredila pač zato, ker to sodi zraven. K nekemu kao normalnemu odnosu. "Kdo pa bo podedoval mojo firmo, nekoga ja rabim, da bo moj naslednik, drugače bo šlo vse v nič," bi verjetno odgovoril povprečen oče Bojan. Ja, Bojan ml. bo prevzel firmo, ampak bo rabil dodatno ojačitev stola in razširjeno tipkovnico za debele prste.

Res je, iritiran sem. Ker sem spet šel v McDonaldsa po tam zame edino prebavljivo jed - kraljevsko solato - in ob nabito obloženi mizi zagledal leglo otrok in dva stara - vsakega na svojem mobilnem telefonu. Da so imeli tamali lepo polna lička, verjetno ni treba posebej poudarjat. Dobil sem izjemno veliko željo, da bi stopil do starih dveh in vsakega po glavi treščil s tistim brezveznim rdečim pladnjem. Marici pa bi rekel, naj se spoka domov in skuha vsaj župo iz vrečke!

SIDDHARTA? NE, SIT ARTA!

2007-02-13T04:54:00.000-08:00

Poslano: 09.09.2003 19:34:58

Kdor posluša Val 202, bo dobro vedel, za kaj gre: spodnji prispevek je vzet iz Mnenjalnice na spletni strani omenjenega radia. Jaz sm se nasmejal :))

SIDDHARTA? NE, SIT ARTA!

Gagajevec Sašo ima prav. Vala 202 ni več. Skoraj ni več. Je le še Radio Siddharta in Val 202 kot občasna motnja...

Spoštovane, spoštovani, odštevajmo skupaj! Še osem dni, še osem noči, še osem juter....in potem, in potem se drage državljanke, dragi državljani, primimo za roke in pod taktirko maestra Praprotnik Madejneserija zamrmrajmo kak komad Siddharte in morda si primrmramo brezplačno vstopnico ali dve. Vstopimo skupaj, bratje in sestre! Brez panike, za vse bo dovolj prostora. Dovolj stojišč. Dovolj sedišč. Dovolj ležišč. Slovenija ne potrebuje več starega, Slovenija ne potrebuje niti novega stadiona. Ko igra Siddharta, Slovenija postane stadion! (Jebeš Marakano!) Dva miljona stokajočih, dva milijona mrmrajočih, dva milijona hlipajočih, dva milijona zevajočih, dva milijona v transu...Kdo špila? Siddharta. Buda. Bog! Kdo še špila? Simfoniki RTV Slovenija. Nebeški orkester, angelski zvok, ki (nekaterim) novinarkam RA Slovenija (na)špiči dlake.

Milijon našpičenih in milijon trdih. Gori, doli, naokoli, predvsem pa na zeleni trati stadiona.

Dragi poslušalci, drage poslušalke, s svetovnega prvenstva v atletiki, s stadiona v Parizu se neposredno v program javlja večno smrkavi zdravnik in honorarni športni reporter dr. Andrej Stare...

Smrk! Smrk! Hk-khmmm...Ljubljana, smo not'?...Smrk! Khmm...Ljubljana, ponavljam...a smo not'?....Kšššš...Gremo, Stare...kšššš...v etru si...kššš.... Spoštovane gledalke, spoštovani gledalci, javljam se neposredno z atletskega...Smrk! Smrk!...mitinga tu v Franciji. Zadnje novice, ki prihajajo iz našega tabora pa...Smrk! Smrk!... ne bojo razveselile privržencev Siddharte. Smrk! Smrk! Aaa-pčih!!!....Ker so nastop na mitingu radi pozitivnih dopingških testov prepovedali dirigentu RTV simfonikov, so se v znak solidarnosti s sinfoničnim orkestrom in njega dirigentom za nenastop odločili tudi naši mladci iz ekipe Siddharta. Aaaaa-pčih!! Hrk-hrrrk-pfuj!...Slovenija bo tako ostala brez zastopstva na tem svetovnem prvenstvu. Uspeli smo dobiti izjavo lepega mladca, prvega vokala Tomija. Dejal je le - JE NE REGRETTE RIEN!...Ne obžalujem ničesar!...Smrk! Smrk!....Zdaj pa besedo predajam Dolinšek Rajčici v Planico....

Spoštovani poslušalci, cenjene poslušalke, priča smo neverjetnemu razpletu finalne serije!!! Potem, ko se je bobnar Siddharte napil do onemoglosti in so ga s helikopterjem slovenske vojske odpeljali v jeseniško bolnišnico, ko smo že mislili, da tudi tokrat s kako vidnejšo uvrstitvijo naših ne bo nič, se je v prvi seriji odprlo našemu skakalnemu šampinjonu 5erki. S polnimi usti snuza ga je neslo daleč preko 250 metrov! Neverjetno!... Fantastičen skok!...Tako izredni skoki so bili tuji celo Siddharti v njegovih najboljših letih. In sedaj, gospoda, naš šampijon 5erka! Popravlja si očala, zapenja kombinezon, s pogledom išče Zupana in Grosa. Oba držita zastavico visoko v zraku, čakamo na dobre pogoje, piha vzgornik s hitrostjo 12 po Beaufortovi skali, to je približno 39 m/s, vidimo, da je orkanski veter že začel ruvati stoletne smreke v bližnjem gozdu, odneslo je tudi našega kolega Smrekarja in nekaj pijanih gledalcev, mimo okna naše reporterske kabine sta pravkar poletela tudi saksofonist Siddharte in predsednik države, no, Jelko in Matjaž pa sta končno spustila zastavico in naš šampinjon se je spustil po zaletišču. V nizki preži se približuje odskočišču...odriv z mize...in že je v zraku. Leti mirno, ravnokar je mimo njega švignil koroški deželni glavar, vendar se naš šampinjon ne da motiti in mirno nadaljuje let! Visoko je v zraku...še se dviguje...je čedalje više...sedaj maha nekomu...iz režije nam javljajo, da se iz Pariza ravnokar vrača adriin avion s simfoniki in frontmenom Siddharte...Da! Da! Tako je! Sedaj vidimo tudi mi z reporterskega mesta! 5erka maha Tomiju, ki je izstopil iz letala in mu v roko stisnil eno brezplačno vstopnico za Siddhartin koncert na bežigrajskem igrišču. Mislim, spoštovane poslušalke, poslušalci, da si je Tomi s to fair play gesto zasluži modri karton Vala 202!!! No, vrnimo se našemu 5erki...spušča se proti vznožju skakalnice, leti mirno...doskočil je v telemark!!! Kakšna je daljava? Ali je to nov svetovni rekord?!! Ali je to nov svetovni rekord!!!!!!!?????....Neverjetno!! Daljava 29 metrov in pol!!! Izreden skok! To je prav zares IZ-REDEN skok! Daleč od vsakega povprečja!!! Ni pomembna dolžina, spoštovane in spoštovani, pomembna je iz-rednost!!! To ve že vsaka Nina........ Sedaj pa vračam besedo bolnemu reporterju Staretu, ki poroča z atletskega mitinga v Parizu.

Hvala, Rajčica, hvala!...Smrk! Smrk!...Drage gledalke, ceneni gledalci, podavljeni še enkrat iz Pariza, tokrat s še bolj tragično novico. Kolegi s francoske televizije so mi zaupali. da si je v sled debakla Siddharte in simfonikov na stadionu v Parizu nek slovenski glasbeni urednik hotel s štartersko pištolo odstreliti obe ušesi! Na njegovo srečo ju je zgrešil, žal pa si je ob tem odpihnil pol betice...Baje je bilo temu uredniku ime Andre, oz. Andrej po naše. No, kakorkoli že, urednikove možgane zdaj strgajo z atletske proge, tekmovanje gre dalje, ogrevajo se že šprinterke na 200 z ovirami, torej tekmovanje bi se moralo nadaljevati vsak trenutek, vsekakor pa ne dotlej, dokler urednikovih možganov ne zmečejo v Karjolo. Smrk! Smrk!...Besedo predajam kolegom, ki spremljajo svetovno prvenstvo v veslanju v Italiji.

Ja, hvala dr. Stare! Tu je prvenstvo že končano. Lahko se pohvalimo z lepimi rezultati. Naš četverec je dosegel ODLIČNO četrto mesto, naš mladi lahki skifist na lahkih drogah pa ODLIČNO šesto mesto! V našem taboru so že začeli s proslavljanjem prejetih ODLIČJI za ODLIČNO 4. in 6. mesto. Glavni sponzor naše veslaške ekipe se je tudi tokrat izkazal, tako da je znova bilo več laškega piva na mizah našega tabora, kot je vode v laškem jezeru, na katerem se je odvijalo tekmovanje. Našim so se pridružili še norveški in češki veslači, rajanje je na vrhuncu. Res pa je, da so naši nosilci medalj že popadali v globoko alkoholno nezavest. Preden pa se je to zgodilo, je našemu mlademu sodelavcu uspelo dobiti izjave nosilcev odličij. Najprej izjava našega četverca, dobitnikov ODLIČJA za četrto mesto, torej pocinkano-plehnate medalje: '...nas...Hik!...nas ne zanima kolajna...Hik!...zlata kolajna na OI v Atenah...kar se je v...Hik!...veslanju dalo doseč...Hik!....smo pač dosegl....Hik!...mi bi se zdej rad šli...Hik!...muskontarje...Hik!...m uskontarje, k' bi bli bolši kt so uni brezvezni nakladači Siddharta...Hik!...'
In še izjava zadetega lahkega skifista za ODLIČNO leseno medaljo, ki jo prejmejo vsi šesto uvrščeni: '....moji cilji za prihodnost...Hik!....mislm, jest...Hik!....jest bi rad necga dne...Hik!...pr' Siddharti pev...Hik!...'

(Kuža Pazi)

Na stara leta sam...

2007-02-10T12:26:00.000-08:00

Nujno je! Če baje ne bom v kratkem času spustil svoje meje, je z mano konec. Obsojen bom na večno samoto, na to, da bom na stara leta v domu upokojencev s starimi ženičkami srkal zeliščni čaj in reševal križanke, pri tem pa neusahljivo upal, da me bo kdo prišel obiskat. Kar pa se jasno ne bo zgodilo. In moje premoženje bom zapustil Gvidi iz sobe 403. Ker bo v zadnjih dneh mojega krutega življenja pač najbolj prijazna z mano.

Vsaj zaenkrat ne morem čez sebe in niti ne vem, kako se naj pripravim do tega, da bi zmanjšal nivo moje izbirčnosti. Se to sploh da?

Bom pa na stara leta sam. Konec koncev pa morda sploh ne bo tako hudo, če bom z Evgenijo in Branimirom zvečer sedel na terasi doma Danice Vogrinec in nostalgično razpredal o starih dobrih časih...

"FUJ LULEK!"

2007-02-06T05:10:00.000-08:00

No, v glavnem... Odločil sem se postati pisatelj. Napisal bom svoj prvi priročnik. Govoril bo o tem, kako iz sebe narediti popolnoma aseksulano bitje, ki je že zdavnaj pozabilo kako vse skupaj izgleda. Knjiga bo zajemala tudi širok spekter različnih aseksualnih tehnik, ki človeku pomagajo, da iz sebe naredi staro devico, ki ne zna narediti drugega, kot deliti očitajoče poglede vsem tistim, ki dejansko še imajo jajca, da skočijo z nekom med rjuhe.

Imam tudi že nekaj predlogov za naslov:

1. "BRZDAJMO SE! - praktični vodnik do aseksualnosti"

2. "VZDRŽNOST in KONZERVATIVNOST"

3. "FUJ, LULEK!"

4. "Do 80-ega leta bom čakal na "ta pravega", nato pa umrl"

5. "NE SEKSAM, TOREJ JEM!"

6. "MORALIZIRANJE KOT IZGOVOR ZA POMANJKANJE POGUMA"

7. "MAMINI POLJUBI - skozi življenje brez spolnosti"

8. "ROKOVANJA S SAMIM SEBOJ - priročnik za patetične masturbatorje"

9. "KADIM. Drugega v življenju ne potrebujem."

10. "JEM. Torej ne seksam".

In tako naprej. Moj favorit je prvi naslov. No, bomo videli. Knjigo seveda moram še napisati. Sprejemam pa že prva prednaročila.

V kratkem vam predstavim tudi grob oris vsebine knjige. Do takrat pa ... lep pozdrav! In da ne bi slučajno kdo seksal!

Srkni kavico in zrasel ti bo tič!

2007-02-04T00:22:00.000-08:00

Televizije skorajda ne gledam, ko pa včasih bolj kot ne po naključju pogledam, kaj se dogaja, večinoma po Murphyju naletim na groteskne nadnozabavne videospote, kakšne Dannyjeve zvezde in podobno navlako, nekaj minut nazaj pa sem naletel na najbolj brutalno od brutalnega: TV Shop.

Zmeraj, ko brskam med TV programi, upam, da slučajno ne bom naletel ravno na to maloumno, grozljivo, na vse možne načine za lase privlečeno in predvsem zelo banalno TV oddajo, kjer bebastim Slovenčkom skušajo na vse pretege prodati stvari, ki jih tako ali tako ne potrebujejo, če pa jih že potrebujejo, pa vsekakor ne delujejo. Ne vem, kaj vse so skušali s pretirano "ugodnimi" načini zariniti v omare gledalcev danes, sem pa zasledil en strašno "zanimiv" izdelek. Tip z žametnim glasom je namreč silil folk, ki je takrat - upam, da v manjšini - zijal v zaslone, da naj nujno čimprej kupijo najboljšo ultra super duper čudovito krasno ekstremno dobro kavo z imenom Slim Coffee.

Ta namreč po njegovem zatrjevanju iz vseh tistih, ki jo pijejo, v rekordno kratkem času naredi prave nabildane lepotce z radiatorji, 0% maščobnega tkiva, 0% celulita, gladko, nežno, dišečo in napeto kožo, ki ti zraven vsega ostalega kot bonus pobarva še zobe na belo in če jo ustrezno uživaš, ti verjetno poveča še kurca. Tega sicer niso direktno omenili, toda tip, ki je poziral na zaslonu, je deloval izjemno obdarjen. Na zaslonu so namreč ustvarjalci te čudežne kavice predstavili nekaj posameznikov, ki baje redno pijejo to kavico in so jo veselo srkali tudi med snemanjem, ti pa so izgledali skoraj pretirano dobro.

Zobje kot Halle Berry, telesa kot faking Heidi Klum pred tremi porodi oz. Peter Andre z vsemi njegovimi radiatorčki, koža se jim je svetila, kot da bi jih premazali z voskom, čeprav so jo gladili in trdili, da je za vse to kriva samo KAVA. Da so bili izjemno dobre volje in skorajda zaljubljeno zrli v posodico s posebno kavo, ni potrebno posebej poudarjati. Konec koncev moraš biti strašansko navdušen nad stvarjo, ki ti tako porihta izgled.

Ja, če si bebec.

Ko sem nekaj minut spremljal celotno predstavitev tega božjega čuda, sem ves čas razmišljal o tem, koliko Slovenceljnov je pravkar naročilo to kavo. 10? 50? 2? Nič? Strašno me je zamikalo, da bi zavrtel stokrat omenjeno cifro in nekoga na drugi strani vprašal, če sploh kdo naroči to sranje. Toda ni se mi zdelo smiselno, ker odgovora ne bi dobil, če pa bi se na drugi strani že našel kdo izjemno razpoložen, bi mi gotovo rekel, da je zadeva prodajna uspešnica. In potem ne bi nikoli vedel, ali res je ali ne.

Je možno, da obstaja kdo, ki dejansko verjame, da pitje kave iz nas lahko naredi telo grškega boga?

Srčno, ampak res srčno upam, da ne.

Čez 20 let nam bo prekleto žal!

2007-02-03T04:27:00.000-08:00

Ravno te dni, ko čutim grozljive glavobole ob brutalnih skladbah, ki se potegujejo za zmago na Emi, toliko pogosteje pomislim na določene redke skladbe iz glasbene zgodovine, ki pa so vendarle imele neko karizmo, neko energijo, neko dušo, neko vsebino.

Eno izmed takih je leta 1999 izdal avstralski režiser Baz Luhrmann in nosi naslov "Everyboy"s Free To Wear Sunscreen", takoj po izidu pa se je na presenečenje mnogih dvignila na vrh britanske lestvice. Na presenečenje zato, ker to v bistvu sploh ni pesem. Je samo melodija v podlagi, na njej pa besedilo oz. recitiranje. Zadeva sama po sebi torej ni nič posebnega, ima pa naravnost ubijalsko besedilo.

Da si popravim okus po vseh grozotah zadnjih dveh dni na nacionalki, sem si prevedel osrednji del besedila, v katerem Buz naševa nasvete za popolno življenje... pri tem sem pustil odebeljene tiste dele besedila, ki jih je odebelil Buz sam. Takole gre:

Uživaj v moči in lepoti tvoje mladosti. Eh, pozabi. Moči in ljubezni tvoje mladosti ne boš začutil, vse dokler ne bosta mimo. Toda verjemi, čez 20 let boš gledal na fotografije tvoje mladosti in ne boš mogel verjeti, kako neverjetno čudovit si bil in koliko možnosti je bilo še pred tabo.

NISI tako debel, kot se ti zdi.

Ne skrbi glede prihodnosti; oz. skrbi, toda ta skrb je približno tako efektivna kot reševanje matematične enačbe z žvečenjem žvečilnega gumija. Prave težave v tvojem življenju bodo take, o katerih doslej nisi še nikoli razmišljal. Take, ki se zgrnejo nate okrog štirih popoldne na nek povprečen torek.

Vsak dan naredi vsaj eno stvar, katere te je strah.

Poj.

Ne igraj se s srci ljudi okrog tebe; prav tako ne dovoli, da se kdo igra s tvojim.

Uporabljaj zobno nitko.

Ne izgubljaj svojega časa z ljubosumnostjo; včasih si na tekočem, včasih nisi. Dirka je dolga, toda na koncu dirkaš samo še s sabo.

Zapomni si komplimente, ki jih dobiš in pozabi na žaljivke; če ti to uspe narediti, mi sporoči, kako.

Shrani stara ljubezenska pisma in zavrži stare položnice ter račune.

Razgibavaj se.

Ne počuti se krivega, če ne veš, kaj storiti s svojim življenjem. Najbolj zanimivi ljudje, kar jih poznam, pri 22-ih niso vedeli, kaj bi s svojim življenjem, nekateri najbolj zanimivi 40-letniki, kar jih poznam, še danes ne vedo.

Jej veliko kalcija.

Pazljivo ravnaj s koleni, pogrešal jih boš, ko jih ne boš imel več.

Mogoče se boš poročil, mogoče ne, mogoče boš imel otroke, mogoče ne, mogoče se boš ločil pri 40-ih, mogoče boš plesal "Mokre račke iz vode" na tvoji 75. obletnici poroke. Kar koli boš storil, ne čestitaj si preveč, prav tako pa se preveč ne podcenjuj. Tvoje izbire so polovice možnosti, prav tako pa to velja za ostale.

Uživaj v svojem telesu in ga uporabi na vse načine, kar je mogoče. Ne boj se ga in ne boj se tega, kar drugi mislijo o njem, to je največji inštrument, ki ga boš kadar koli imel.

Pleši. Če ne moreš nikjer drugje, pleši v dnevni sobi.

Beri navodila, čeprav jih ne boš upošteval.

NE beri lepotnih revij, saj se boš ob njih počutil grdo.

Spoznaj svoje starše; nikoli ne veš, kdaj bodo odšli za zmeraj.

Bodi prijazen do bratov in sester; so tvoja najboljša povezava s tvojo preteklostjo in ljudje, ki ti bodo najverjetneje stali ob strani v prihodnosti.

Razumi, da prijatelji pridejo in gredo, toda nekateri med njimi so taki, da se jih splača okleniti.
Potrudi se, da boš na tekočem z geografijo in življenjskim stilom, kajti bolj boš star, bolj boš potreboval ljudi, ki si jih imel, ko si bil mlad.

Nekoč nekaj časa ostani v New Yorku, vendar ga zapusti, preden te naredi trdega; nekaj časa ostani v Severni Kaliforniji, toda jo zapusti, preden te naredi mehkega.

Potuj.

Sprejmi neizbežne resnice: cene se bodo dvigovale, politiki bodo delali kozlarije, tudi ti se boš postaral in ko se bo to zgodilo, boš sanjal o časih, ko so bile cene še razumne, politiki so bili normalni in otroci so spoštovali starejše.

Spoštuj starejše.

Nikoli ne pričakuj, da te bo nekdo drug finančno podpiral. Mogoče boš imel vzajemni sklad, mogoče boš imel bogato spremljevalko, toda nikoli ne veš, kdaj lahko katera koli stvar od omenjenih izgine.

Ne utrujaj preveč svoje lase, kajti drugače bodo pri 40-ih izgledali, kot da bi bil star 85.

Bodi previden pri tem, katere nasvete upoštevaš in bodi potrpežljiv pri tistih, ki jih pogosto dajejo. Nasvet je oblika nostalgije, dajanje nasvetov pa je podobno kot iskanje po delih preteklosti na smetišču, brisanje le-teh, prebarvanje grdih delov in recikliranje prenovljenih za veliko več, kot so vredni.

"Kurba!"

2007-02-02T04:15:00.000-08:00

Danes zjutraj sem opazil majhno anketico, kjer ljudi sprašujejo, ali bi si tudi Slovenci morali omisliti nekakšne Oskarje - nagrade za filmske dosežke. Potem, ko sem se po petih minutah pobral s tal, ter pobrisal mlečni riž, ki mi je v napadu smeha brunil skozi nos, sem se nad tem malce zamislil.

Kako zavraga želiš nagrajevati nekaj, česar sploh ni. Na leto izzidejo približno trije slovenski filmi. Gledalci ponavadi izvejo samo za enega od njih. Večinoma ta sreča doleti filme v katerih igra Matjaž Javšnik. Ali pa Tanja Ribič. Ali pa kakšen film v katerem igralka pokaže joške. Slednji je ponavadi uspešnica.

Osebno sem mnenja, da je ni hujše katastrofe, kot so slovenski igralci. Z redkimi častnimi izjemami. Če se bom slučajno v prihodnosti spal s pravimi ljudmi, ter nekega dne postal župan Ljubljane, bom moja prva poteza, da z baklami, vilami in ostalim orodjem do tal požgemo razvpito igralsko akademijo AGRFT. Silno rad bi namreč bil prisoten na kakšnem njihovem predavanju. Po mojem svojim študentom vcepljajo v glavo, da morajo igrati tako, da bo gledalec čim bolj imel občutek, da gre za igro. Naj bo vse skupaj groteskno, zdramatizirano in nenaravno. Ker konec koncev so oni težki umetniki in bila bi sramota, če bi ljudje njihovim vlogam celo verjeli. Ker potem bi morda kdo za trenutek pozabil, da so igralci. Zvezde, kot so Nicole Kidman, Brad Pitt, Meryl Streep... ki te znajo ganiti, pripraviti do solz in pripraiti do tega, da njihovi igri verjameš, so itak čisti šund.

Všeč so mi tudi tipični slovenski filmi. Po mojih dosedanjih izkušnjah, bi se jih dalo strniiti v sledeč obrazec:

PRVI PRIZOR
1. Na začetku filma kamera 3 minute v popolni tišini kaže železniške tire.

2. Na tirih se naenkrat pojavi moški. Ponavadi je kosmat, razcapan, morda celo zapit.

3. Hodi po tirih. Okoli njega vlada popolna tišina. Nobene glasbene podlage.

4. Še zmeraj hodi po tirih.

5. Naenkrat se ustavi in prične zamišljeno zreti predse.

6. Kamera močno fokusira njegov zdelan obraz. Vsaka guba, vsaka krasta, vsaka pora se morajo razločno videti.

7. Še zmeraj bolšči predse. Gleda v neznano. Nihče od nas ne ve, v kaj gleda.

8. Na sosednjem tiru mimo njega pelje vlak. Piš vetra mu za hip razmrši lase.

9. Zamišljeno bolščanje se nadaljuje.

DRUGI PRIZOR
1. V temačnem, na videz zelo zatohlem in zanemarjenem stanovanju stojita miza in natanko en stol.

2. Na stolu sedi ženska, ki pije žgano pijačo. Izgledati mora zelo vinjeno. Oblečena je v raztrgane nogavice. Njene oči so rdeče. Šminka razmazana okoli ust. V roki cigareta.

3. Ženka joče in iz oči ji po obrazu tečejo od maskare počrnele solze. Nihče ne ve, zakaj joče.

4. Polna solz, smrklja in razmazanih ličil se vlači po mizi. In pri tem srkne še en požirek iz steklenice.

5. Glasbene podlage ne. Se pa dobro sliši kapljanje vode v koritu, ki glasno odmeva.

6. Zunaj na hodniku se po trhlih lesenih tleh zaslišijo težko koraki.

7. Ženska dvigne glavo z mize, za nekaj treutkov srepo zre v vrata in s hripavim glasom, po dolgem molku reče: "Prišel je.".

TRETJI PRIZOR
1. Vrata se izjemno počasi odprejo. Odpirajo se kakšno minuto.

2. Noter stopi moški s tirov.

3. Kakšni dve minuti tiho hodi okoli mize, ter žensko sumljivo opazuje.

4. Ona še naprej kadi čik in ga prestrašeno opazuje.

5. Sliši se samo zven njegovih korakov in zvok njenega diha.

6. On na mizo odloži klobuk. To naredi sila dramatično.

7. Njene oči se prestrašeno razprejo. Zvok dihanja se pojača.

8. Nenkrat jo z umazano roko grobo zagrabi za dolge lase in ji glavo potegne nazaj.

9. Ona zaječi in postane panična.

10. Približa svoj obraz njenemu in nekaj trenutkov diha vanjo. Njune ustnice se skoraj dotaknejo.
11. Nato ji s komaj slišnim glasom na uho reče: "Kurba!".

TRETJI PRIZOR
1. On se ponovno znajde na tistih tirih.

2. H glavi si pritiska pištolo.

3. Ustreli se.

4. Kri dramatično brizgne naokoli.

5. Ponovno na sosednjem tiru mimo pelje vlak.

ČETRTI PRIZOR
1. Ona stoji na vrhu starega siviga, socilaističnega ljubljanskega bloka. In v ledeno mrzlem vetru zre predse.

2. Oblečena je le v belo bolniško spalno srajco.

3. Mastni lasje ji vihrajo v vetru.

4. Nato skoči.

KONEC
Sledi 10 minut napisov z usvarjalci, igralci, producenti,...

Hm. če še enkrat premislim... Morda pa bi prav zabavno bilo podeljevati slovenske oskarje.

Čas

2007-02-01T08:16:00.000-08:00

Za vrednost enega leta vprašaj študenta, ki je padel na zaključnem izpitu.

Za vrednost enega meseca vprašaj mater, katere otrok je na svet prišel prezgodaj.

Za vrednost enega tedna vprašaj izdajatelja tedenskega časopisa.

Za vrednost enega dneva vprašaj zaljubljene, ki čakajo da se vidijo.

Za vrednost ene minute vprašaj nekoga ki je zamudil svoj vlak, avtobus ali letalo.

Za vrednost ene sekunde vprašaj nekoga, ki je preživel nesrečo.

Za vrednost ene milisekunde vprašaj nekoga, ki je na Olimpijskih Igrah dosegel srebrno medaljo.

Čas ne čaka nikogar.

Zbiraj vsak trenutek, kajti ta ima vrednost.

Deli ga s posebnim človekom, in ta bo še čudovitejši.

Wild Rose

2007-02-01T05:08:00.000-08:00

Rulet (V. Kreslin & Šajeta)

2007-01-31T07:34:00.000-08:00

Imela je oči na pokojnega oca
Va njimi dobrotu kot oganj ki bi me stepli
To vino z moje kampanje sada žejno telo sanje
Zasen ča san z tujeh žmuji pil.

Bila je kot zora ki dozori v sončen dan
Kot nežen cvet ki bi ga skril v svojo dlan
Kot nekaj kar se ti zgodi
Roža ob poti ki odnesla me je stran

Še zmeraj me skrbi
A svet vrti se ko rulet
Del mene zdaj gori
Kot stari španjulet
Moral bi vse kar imam
I se ono ča znam
Staviti na njo
Na črjeno se na isti broj

Onisti oganj va očeh već zame ne gori
Svet se vrti ja stojin i samo da san znal
Ne bi me zvali vali ni mamili tuji žmuji
Tu partidu drugačije bin igral

Še zmeraj me skrbi
A svet vrti se ko rulet
Del mene zdaj gori
Kot stari španjulet
Moral bi vse kar imam
I se ono ča znam
Staviti na njo
Na črjeno se na isti broj

Valjda tako hoče Bog
Pa svaka ima nešto tvog
A parfum ki nosiš ti
Na drugemi drugačije diši

Ko ne smeš vzeti niti jebene napitnine!

2007-01-31T04:50:00.000-08:00

Okej, čistilka v Samsari verjetno ne doživlja orgazmov v svoji službi, toda uboga ženska ni edina, ki v tem mestu dela usrano delo. Eno izmed najbolj dolgočasnih v zgodovini je gotovo prodaja bonbonov na deke v Europarku. A kdo pri bogu tam sploh kupi te brezvezne umetne bonbone? Ne, nihče. Zato pa mi ni jasno, zakaj še sploh v drugi etaži stoji stojnica s tem sranjem. Ljudje jih načeloma še v Koloseju nočejo kupovati, ker so bolano dragi, ne pa da bi jih kupovali v Europarku, kjer imaš nadstropje niže Interspar in za denar, ki ga tu vložiš v nakup 10 dek bonbonov, spodaj dobiš pol kile.

In ker pač nihče noče kupovati teh cukrov, mora tista uboga apatična zdolgočasena deklica tam ves dan stati naslonjena na barski stolček vsem na očeh, kar pomeni, da se ne more niti normalno počohati po rilcu, ker taužent folka ves čas hodi mimo nje, v miru ne more niti na WC, zato pač tam stoji oz. poseda, bere Obraze in vsake toliko časa malce premika bonbone in jih zlaga. Moj bog! Čeprav njeno delo ni fizično zahtevno in naporno, je pa po moje tako svinjsko dolgočasno, da sem prepričan, da je ob koncu dneva bolj utrujena kot nek mizar, ki ves dan skupaj zbija omare. Jaz še nikoli nisem šel mimo te stojnice in videl, da bi kdo kupoval bonbone. Nikoli.

Zelo zelo grozno pri srcu mi je tudi vsakič, ko se peljem mimo kakega gradbišča. Poleti sem zmeraj napol mižal, ko sem se peljal mimo delavcev, ki gradijo dodatek k Europarku. Ko so ves dan delali na betonski ploščadi na odprtem soncu v tistih njihovih ibercugih, zaviti v oblak dima in poškropljeni z malto, čisto zašvicani in dvigujejo neke betonske stebre, mi je bilo kar slabo od slabe vesti, ko sem se basal s sladoledom in hladno pijačo med potjo do parkirišča. Enkrat me je skoraj zaneslo in bi jim nesel dva sikspeka pijače, pa mi je M. rekla, da je to bedasta ideja, ker je delavcev čez 100 in nikakor ne bo dovolj za vse. Prisežem, da mi je bed, ko jih gledam, kako se mučijo. Ob neki priložnosti, ko so stali v vrsti v trgovini s sendviči in jogurti, sem jih na vso moč želel vprašat, koliko dobijo plačano na uro, potem pa sem si premislil, ker bi: prvič - mislili, da se delam norca in jih zajebavam in drugič - če bi bil odgovor okrog 3 eure, bi imel od takrat naprej še bolj slab občutek, ko bi jih srečeval. Raje ne vem in se tolažim, da imajo vsaj 4 eure na uro.

Najbolj na svetu si želim tudi, da mi nikoli ne bi bilo treba delati akviziterskih del. Da bi moral vsakodnevno po 8 ur zvoniti ljudem na domu in jih gnjaviti, naj že vendar kupijo enciklopedijo, ki jim bo zagotovo spremenila življenje, bi se mi zmešalo. Da bi mi ljudje pred nosom zapirali vrata, me jezno gledali in zavijali z očmi. Popizdim! Moja mama je tipičen primer tega: čisto vsem zaloputne vrata pred nosom, še preden ubogi prodajalci sploh lahko povedo do konca, kaj v bistvu sploh prodajajo. Čeprav tudi sam nisem preveč navdušen nad tovrstno prodajo, ker pač funkcioniram po načelu, da si tisto, kar potrebujem, grem kupit sam in ne potrebujem ničesar na domu, ji vseeno vedno jezno rečem, da se naj ne obnaša tako grdo in jih naj pri pizdi vsaj posluša do konca. "Prosim postavi se na njihovo mesto!", ji vedno zabijem, ampak me ne posluša in še naprej dela enako. Večina akviziterjev pa je - kar pa je še posebej grozljivo - plačano po prodaji, ne pa na uro, kar pomeni, da se včasih zgodi, da ves dan delajo ko zmešani in obhodijo pol mesta, pa ne prodajo niti ene faking bukve in zaslužijo brutalnih 0€ :(

Vsaj zdi se mi, da mora biti tudi full češko sedet v cestninskih uticah na avtocesti in ves faking dan sprejemat in vračat denar ter pritiskat na gumb za dvig rampe. Moj bog. Dober dan. Vzameš denar. Vrneš drobiš. Stisneš gumb. Se na silo nasmehneš. Na svidenje. Dober dan. Vzameš denar... Zato pa se mi zdi, da imajo zmeraj vsi, ki to počnejo, tako naveliča izraz na obrazu. Sploh ponoči, ko se mimo avtomobil pripelje vsakih 15 minut. Ti pa vmes ne smeš zaspat. Brrr :(

Čeprav so tisti, ki smeti odvažajo izpred našega bloka zmeraj dokaj vedro razpoloženi, jim vseeno niti malo ne zavidam. Ko vsako jutro vstaneš z mislijo, da boš izpraznil približno 150 smrdljivih smetnjakov in potem pobral še vso nesnago, ki leži okoli le-teh, ti po moje ego ne more ravno seči do neba. Tudi njim bi z veseljem vsakič, ko bi jih srečal, nesel kak kozares rujnega, ampak kaj, ko bi tudi oni mislili, da se delam norca. Res, vsa čast, da lahko tako pozitivno opravljajo to delo. Jaz ne bi mogel, priznam.

Vso moje spoštovanje imajo tudi tisti, ki delajo v nagravžnem McDonaldsu za 3 eure na uro (preverjeno). Med pogoji dela imajo zapisano, da morajo biti ves čas prešerno nasmejani in obvezno pretirano prijazni do gostov. Groza, za 3 eure na uro najprej pol dneva pečeš smrdljive burgerje in se utapljaš v vonju masti, potem pa jih še par ur deliš skozi špranjo in moraš bit prijazen do vsake kurbe, ki ti gnjavi. Popizdim! Potem pa smo zadnjič še izvedeli najbolj grozljivo stvar na svetu: prepovedano jim je jemati napitnino! Bruham! Da pa se tega držijo, preverjajo z nenehnim nadzorom na kameri. Zato zadnjič mladenki, ki je delovala očitno nezadovoljna s svojim delom, nisem mogel dati niti 10 centov napitnine. Rekel sem: "V redu je, obdrži razliko," ker sem ji želel vsaj malo polepšati večer, ona pa mi ga je vrnila in rekla, da ne sme vzeti. Pa saj to ne moreš verjet! Drugič se bom razpizdil in ji bom nesel darilni bon. Tega pa ji ziher ne prepovedujejo!

Kljub temu, da imam to neverjetno srečo, da delam moje sanjsko delo, ki mi je pisano na kožo in je točno tako, kot sem si zmeraj želel, zmeraj, ampak res zmeraj, z razumevanjem gledam na vse ostale in se nikoli ne počutim niti malo vzvišeno, češ, meni pa tega ni treba. Da bom to potrdil, bom najprej trezen (!) nesel čistilki v Samsaro jegerkolo, enkrat se bom razpizdil in kupil 10 sikspekov in jih nesel delavcem v Europarku, da bodo imeli vsi dovolj, onim v cestninskih bajticah pa bom nesel celo kolekcijo maminih Obrazov, Lady in Nov zadnjih treh let, ki jih namerava vreči stran, saj sem prepričan, da vseh niso prebrali in jim bodo krajšale čas vsaj v nočnem delu. Ko bo pozvonil kdo od akviziterjev, bom prijazno počakal, da končajo svojo predstavitev in se jim prijazno zahvalil. Aja, pa po cukre grem v Europark. Bom pač dal 3 faking eure za pol deke jebenih kola medvedkov.

Vegiji - X

2007-01-30T09:25:00.000-08:00

Vegeji-X. Vlada vse zanika. Vegetarijanci so tam nekje zunaj. Dramatičen uvod v nanizanko, v kateri skuša agentka Danica Scully razkrinkati največjo mesno-vladno zaroto v zgodovini ameriške politike, njen partner Lisič Mulder pa slepo verjame v obstoj vegetarijancev, ki so povrhu ugrabili še njegovo sestro. Vegetarijanci so tam nekje zunaj. To nam pravijo vsi in tega se vsi prav dobro zavedamo, čeprav so dokazi o tem zakopani nekje v kleti poslopja FBI, na zaprtem oddelku za paranormalne pojave...

Bluzim...

English

2007-01-30T08:04:00.000-08:00

When English tongue we speak,
why does break not rhyme with weak?
Won't you tell me why it's true
we say saw, but also few?
And the maker of the verse
cannot rhyme his horse with worse?
Beard is not the same as heard.
Cord is different from word,
cow is cow, but low is low,
shoe is never rhymed with foe.
Think of hose and dose and lose,
and think of loose ant yet of choose,
think of comb and tomb and bomb
doll and roll
and home and some
and since pay is rhymed with say
why not paid with said, I pray?
Think of blood and food and good;
mould is not pronounced like could.
Why is it done, but gone and lone?
Is there any reason known?
To sum up, it seems to me
that sounds and letters don't agree.

Zajtrk...

2007-01-30T03:25:00.000-08:00

Danes zjutraj (beri opoldan) sem pri pripravi zajtrka malce eksperimentiral. Ste že kdaj poskusili pečeno grenivko? Zveni gadno, pa zadeva sploh ni slaba. Grenivko preprežete na pol (jaz imam najraje rožnate... kakopak), nato pa vsako polovico pokapljajte s tekočim umetnim sladilom (ima samo 1kcal na 100ml!) in malo rjavega sladkorja (ok, tudi beli vas ravno ne bo ubil). Dajte v pečico segreto na cca. 200°C in pecite približno 15 minut, da se sladkor karamelizira. Vem da mi ne verjamte, ampak res ni slabo!

Preden se moj blog totalni spremeni v oddajo "Vegetina kuhinja" ali pa "Lonček kuhaj", se bom raje poslovil ...

Don't Hug

2007-01-30T03:09:00.000-08:00

V moji družbi se je zadnjih nekaj let pojavilo nekaj posameznikov, ki po vsej sili vztrajajo, da te ob slovesu ali celo samem prihodu dramatično objamejo. In pri tem ne govorim o doživljenskem odhodu v Azerbajdžan ali prihodu domov po letih šolanja v ZDA. Ne, sploh ne. Gre za objemnje po koncu popite kave, večernega druženja ali celo kupovanja klobas v Europarku. Zadeva zveni smešno, zna biti pa neverjetno tečna.

Ko te tak "objemalski odvisnež" objame prvič, se ti zdi krasno in neverjetno čustveno. Da se ti orosi levo oko. Potem pa opaziš, da ta ista oseba objema tudi ostale kolege, znance, pol-znance. Ljudi, ki jih pozna 24 ur. Znance, ki so bolj tvoji, kot pa njegovi. Tvojo nekdanjo sošolko iz srednje šole, ki si jo videl prvič po štirih letih, on pa drugič v življenju. Ljudi, ki jim v resnici gre ta oseba celo na jetra, pa tega sploh ne ve. Ljudi, ki jih pravzaprav ne mara. Ljudi, za katere se mu zdi, da jih je nekoč nekje srečal. Ljudi, ki so tam čisto po naključju. Verjetno bo ista oseba nekoč objemala celo blagajničarke v Mercatorju, petrolove delavce, javne smetarje, čevljarja pred Modno hišo, Jehove priče ki se pojavijo pred vrati, vse sosede v bloku, uslužbenke na občini, davčno inšpektorico, delavce za vogalom, klošarja med uriniranjem v podhodu, in podobno...

Folk... tovrstnih praznih objemov NE rabim. Ker so po mojem mnenju samo nehigienični. In nadležni. Objemite me, ko bom zlomljen in v solzah obležal na tleh. Ko bom osamljen iskal prijazno besedo in nasmeh. Ko se bom prestrašen odpravljal na dolgo pot. Ali se z nje, poln domotožja in nostalgije vračal. Ampak, za božjo voljo... ne objemajete, ker moram skočiti za pet minut na WC.

Kot znak protesta, sem se že pred časom odločil, da med tovrstnim kršenjem vstopa v "moje območje" (objemanjem) pustim svoje roke ob telesu.

P.s.: Izjeme so osebe, ki mi nekaj pomenijo. Ampak ti se ponavadi ne objemajo kar naprej...

Zdaj je pa še mrzlo!

2007-01-29T10:05:00.000-08:00

Ko sem že obupal nad zimo in pospravil večino puloverjev in ostalih eskimskih pripomočkov, se le ta vrne in me zahrbtno postavi pred dejstvo, da sem kekec. Zdaj nisem več obupan nad zimo ampak nad preteklo pomladjo, katera je še pretekli teden kazala svoj veseli in prijazni obraz. Pa kaj se je zgodilo? Pa komu sem jaz kaj zagrešil? Pa jaz bom ja zmrznil. Zunaj je že minus pet. Bljah!!!!

Aja, da ne pozabim. Danes je bilo, po jutranji kavi in lenarjenju, na vrsti beljenje. Česa? Uradno kuhinje, neuradno pa vsega drugega. Mislim, halo... Le katera budala bi pustila da mu barva teče za rokav? In spodaj ven iz hlačnic? Da potem stoji v beli luži in ugotavlja zakaj ima mokre nogavice? Ja, prav imate dragi bralci... Moja pošastnost osebno. In NI me sram. Pa še dragi gospod Don je dodal piko na i s svojim repom. Super, dela je bilo dovolj.

Sicer pa je ponedeljkov večer. Čas za relaksacijo. Čeprav sem jaz že cel teden nekako zrelaksiran. Saj sem imel krankenstand. He he he. Zdajle si pa privoščim še nekaj sladkega, vržem nekaj v DiVx player in adijo mare!

Lep večer!

Modri Dirkač

2007-01-28T08:02:00.000-08:00

Ko vdarijo mikrobi

2007-01-26T05:34:00.000-08:00

Ne, ne gre za kak učbenik biologije, gre za stanje v katerem se trenutno nahajam. Namreč, mene so le ti kar precej vdarili. S čim sem se zameril svetu bacilov, ne vem ampak vem, da ni niti malo prijetno. Že od včerajšnjega popoldneva ležim v postelji, se komaj premikam in hvala Bogu gledam TV, srfam po netu in se smilim sam sebi. Ni to lepo? Perfect holiday. Zradi neprestanega zvonenja mobilca sem še tega moral izklopiti.

Schumacher

2007-01-26T05:22:00.000-08:00

EMA 2007

2007-01-26T04:38:00.000-08:00

Juhuhu, pa je spet prišel tisti čas v letu... Da, EMA je pred vrati. In o EMI se preprosto moraš pogovarjati. EMO ljubiš ali sovražiš. Ampak gledaš jo v vsakem primeru. In nikoli niso vsi zadovoljni. Kar je še posebej zabavno, ker občutek nemočnosti in ignoriranosti še bolj razburka čustva, ter povzroči, da se ljudje pokažejo v vsej svoji hudobiji, nezrelosti in primitivnosti. Kar je zabavno za opazovati :)

NO, v glavnem... Minulo nedeljo so na prvem programu nacionlke predstavljali izvajalce in skladbe prvega polfinalnega večera EME 07. Edino moteče, poleg bedne glasbe, je bil seveda rigidni Mario. Ki bi ga jaz osebno izstrelil na Luno. Oblečenega v čipkaste gate. Ki jih verjetno tako ali tako nosi.

Vlak Življenja

2007-01-24T04:44:00.000-08:00

Nedavno sem bral knjigo v kateri je življenje primerjano s potovanjem z vlakom. Bilo je zelo zabavno branje...

Življenje je kot potovanje z vlakom. Ljudje vstopajo in izstopajo. Pri ustavljanjih se znajo zgoditi prijetna presenečenja. Človek doživlja srečne trenutke, ampak tudi nezgode, nesrečo, žalost.

Ko se rodimo in zakorakamo v vlak, se srečujemo z ljudmi za katere mislimo, da nas bodo spremljali med vsem našim potovanjem.
Na primer, naši starši…

Nažalost, resnica je povsem drugačna. Slej ko prej bodo oni izstopili iz vlaka in nas zapustili brez svoje ljubezni, svoje naklonjenosti, nežnosti, brez svojega prijateljstva in svoje družbe.

Oziroma, v vlak bodo vstopile druge osebe, ki nam bodo zelo važne.

To so naši bratje in sestre, naši prijatelji in ljudje katere srečujemo in jih imamo radi v svojem življenju.

Mnoge osebe katere vstopajo gledajo na potovanje kot na kratek sprehod.

Drugi pač na svoji vožnji čez življenje najdejo samo žalost...
Ampak so tudi taki, ki so za čas vožnje vedno pri roki in pripravljeni pomagat tistim, ki potrebujejo pomoč.

Mnogi po svojem izhodu iz vlaka puščajo za seboj trajno hrepenenje.
Mnogi nas postavljajo v globoko neprijetnost. Mnogi vstopajo in izstopajo na da bi jih sploh opazili.

Čudi nas, ker so mnogi potniki, ki so nam najdražji nekje v enem drugem vagonu.
Puščajo nas same v tem delu našega potovanja.
Seveda nam to ne preprečuje prevzeti na sebe tegobe potovanja in samote jih poiskati in se poizkušati namestiti v njihov vagon.

Toda, na našo žalost se ne moremo usesti zraven. Mesto poleg njih je zavzel že nekdo drug.

In takšno je živjenje. Prepolno izzivov, sanj, načrtov, upanja, prepoln sestankov in razhajanj, brez ponovnega srečanja. In nikoli se ti trenutki ne bodo vrnili. Poskušajmo od svojega potovanja čez življenje narediti najbolje kar je možno.

Poskušajmo z vsemi v vlaku biti v miru. Poskušajmo v vsakem med njimi videti tisto najboljše kar je v njih.

Spomnimo se tega, da na vsakem delu našega življenskega koloteka...
...nekdo od sopotnikov lahko ‘sklizne’, ko potrebuje naše razumevanje in simpatije.

Tudi mi bomo lahko ‘skliznili’ s kolovoza. In verjamemo, da se bo našel nekdo, ki nas bo razumel.

In največji misterij življenja je, da ne poznamo skrivnosti potovanja in ne vemo kdaj bomo končno izstopili iz vlaka. Isto tudi ne vemo kdaj bodo izstopili naši sopotniki, pa tudi tisi, ki sedijo poleg nas.

Zelo bom žalosten, ko bom moral za vedno izstopiti iz vlaka.
Verjamem, da bo zelo bolelo slovo z nekaterimi prijatelji katere sem srečal za čas potovanja in so mi postali dragi.

Zelo me bo razžalostilo, ker bom moral pustiti svoje otroke same. Vendar, gojim upanje, da pride glavni kolodvor. Takrat bom videl kako prihajajo vsi s svojo prtljago, ki jo pri vstopu v vlak niso imeli. To me bo silno raveselilo.

Osrečilo me bo dejstvo in misel, da sem jim pomagal povećati potovalno prtljago in sem v njih položil prave vsebine.

Potrudimo se in stremimo, da bi imeli srečno popotovanje, da se ves trud na koncu stokratno poplača. Poizkušajmo, da pri sestopu iz vlaka pustimo prazno sedalo, katero budi pri ostalih potnikih, ki bodo nadaljevali potovanje, hrepenenje, lepe in ugodne spomine.

Vsem želim srečno in ugodno potovanje!

Disease Rally

2007-01-23T09:19:00.000-08:00

Tale objava je samo za tiste, ki ste trenutno bolani, da se malce vživite v življenje virusov, kateri trenutno “pohajkujejo” po vašem telesu. Zime še ni in trenutno je prehlad edini, kateri nas (vse, čeprav le z govorom skozi nos) opominja, da se je treba malce bolj paziti!

Zdi se mi da sem rahlo zasvojen...

2007-01-23T08:48:00.000-08:00

S čim že …

- mogoče s tem, da imam stalno prižgan računalnik, kar pomeni, da lahko stalno grem na internet, kar spet pomeni, da se lahko stalno izgubim...

- mogoče sem zasvojen s tem Stripgeneratorjem, kjer zmeraj najdem neko temo, da jo lahko “nastripam”

- mogoče sem zasvojen preprosto s tem, da ne delam ničesar pametnega, ničesar produktivnega, temveč veliko takšnih majhnih stvari, od katerih pa nihče ničesar nima

- mogoče sem zasvojen s tem, da se ne morem najti - z iskanjem samega sebe.

- mogoče sem zasvojen s tem, da me vse boli, a niti na sprehod se mi ne da iti …

…

..

.

..

…

- mogoče sem preprosto zasvojen z izgovori da mi ni treba početi nič, kateri so edini, da me nikoli ne pustijo na cedilu … toliko o odkritosrčnosti!

...

2007-01-22T08:00:00.000-08:00

Ko te veverica useka po glavi...

2007-01-21T05:52:00.000-08:00

Včeraj se je v križišču zraven mene ustavil nek idiot, ki mu je v avtomobilu nad armaturno ploščo visel CD. Ja, tisti čisto pravi CD, za katere sem mislil, da jih nobeno tele več nikoli ne obeša sem. Ne samo, da je zaradi odseva sonca nevarno zanj in za druge voznike, izgleda res izjemno grozljivo. Bebec je v svoji stari škodi veselo kadil in mislil, da je boga prijel za jajca.

Podobno grozno je, če nekomu spredaj visi kaka plišasta veverica premera 30 cm, ki potem med vožnjo binglja sem in tja in ga po možnosti še vsake toliko časa malo tresne po glavi. Take posameznike, ki mislijo, da je to kul, bi najraje tresnil po glavi tudi sam. Ampak ne z veverico, s čem tršim.

Podobno kot tiste, ki imajo na svojem avtomobilu zadaj tako ogromen spojler, da štrli pol metra stran od avtomobila in vozniku itak zakriva celoten pogled nazaj skozi zadnje steklo. V takem avtomobilu skoraj obvezno sedi nek tip s končano triletno živilsko, ki ima full dosti gela na laseh in zraven sebe eno pičko z Ribičije. Nanjo seveda to naredi izjemen vtis. Aja, verjetno tej isti osebi spredaj visi tudi cela kolekcija CD-jev.

Bruhanje mi povzročajo tudi tisti avto freaki, ki svoj avto s stranskimi dodelavami spustijo tako nizko, da ne morejo nikoli parkirati na noben pločnik in jim že v primeru manjše jame na cesti s spodnje strani potolče pločevino. V sosednjem bloku živi nek fanatik z vijolično Tigro, ki je spuščena do tal. Dobesedno. Ves spodnji rob je zguljen in zvit. Yeah, izgleda izjemno seksi. Ziher hodi na lesarsko.

Enako odvratni so avtomobili, ki jih nekateri polepijo z najrazličnejšimi trdovratnimi nalepkami, ki se nikoli popolnoma ne dajo odstraniti. Denimo z najrazličnejšimi modeli ognja, strele in črt. Pa napisi: "I"M THE MAN", "TURBO CAR" in podobnimi. Pa ne govorim o dirkalnih avtomobilih, tisto je seveda povsem okej, govorim o tem, da si strelo in napis "FASTER THAN LIFE" nalepi nek čudak na rdeči Renault 5. Navadni osebni avtomobil. Mislim, krnekaj.

Obstajajo tudi posamezniki, ki mislijo, da so full kul, če imajo spredaj nad lučmi nalepljeno tisti črn gumijasti pravokotnik (priznam, da ne vem, kako se imenuje), ki bi naj služil temu, da bi avtomobil zaščitil pred vsem mrčesom, ki se tako rad nabija na sprednji del avtomobila. Res je, da je nagravžno, ko se nam predvsem poleti tam razmaže pol obstoječih letečih žuželk v enem samem tednu, toda avtomobil s tem gumijastim predpražnikom izgleda sila neatraktivno.

Frend pa mi je zadnjič povedal tudi, da se dobijo neki trakovi, ki jih privežeš na anteno, ti pa potem med vožnjo veselo plapolajo v zraku in se ponoči svetijo v temi. Seveda sem trakove takoj uvrstil na prvo mesto mojega nujnega nakupovalnega seznama. Itak.

Homo Carnula (Siddharta)

2007-01-20T06:31:00.000-08:00

Siddharta - Homo Carnula live in Ljubljana

Add to My Profile | More Videos

Siddharta (Siddharta)

2007-01-20T05:40:00.001-08:00

Siddharta - live

Add to My Profile | More Videos

Neznano (Siddharta)

2007-01-20T05:24:00.000-08:00

Siddharta - Neznano live in Ljubljana

Add to My Profile | More Videos

Schumacher

2007-01-20T03:58:00.000-08:00

Pogled

2007-01-20T03:19:00.000-08:00

Pogledal ji je v oči
in ona se ga je zbala,
kot bilka je vztrepetala:
"Živ ogenj so tvoje oči!"

"Živ ogenj so moje oči,
ker je zunaj vihar nocoj...
Sem k oknu stopi z menoj,
poglej jih, demone noči!"

"Živ ogenj so tvoje oči,
ker je v tebi vihar nocoj.
In - ker sem jaz tvoja nocoj,
in ker si ti moja nocoj,
živ ogenj so tvoje oči."

Ta hip
vzplamenel je kres do strmih nebes,
obsinil je ostro dvoje teles
kot kip...

Tomi se zmoti

2007-01-20T02:20:00.001-08:00

Tomi se zmoti
Uploaded by mjemec

„Fool for love“

2007-01-19T05:19:00.000-08:00

„Death is your art.
You make it with your handys day after day.
That final gasp. That look of peace.
And part of you is desperate to know:
What's like?
Where does it lead you?
And now you see, that's secret.
Not the punch you didn't throw,
or the kick you didn't land. She really wanted it.
Every Slayer has a death wish.“

„Yust rewards“

2007-01-19T05:16:00.000-08:00

„Do you remember what happened?“
Wesley

„You mean my skin and muscle
burning away from the bone?
Organs exploding in my chest?
Eyeballs melting in the sockets?
No. No memory at all.
Thanks for asking.“
Spike

Spike - 2#

2007-01-19T05:14:00.000-08:00

Vaša mama je lažnivka!

2007-01-18T07:36:00.000-08:00

Se spomnite, ko vas je mama učila, kako lepa vrlina je točnost? No, na naši fakulteti vam dejansko dajo občutek, da je vaša mama prava lažnivka.

Naj vam za spremembo danes natresem zgodbico iz študentskih klopi. Ker se vaš Primož ne namerava preživljati z delom v kamnolomu ali predelovanjem sladkorne pese, se mora (žal) tudi šolati. In tako sem se danes podal na naš faks, kjer bi naj opravljal izpit. Ta bi se naj zgodilo natanko ob 7.00. Gruča sošolcev se skupaj z menoj prerine v predavalnico, kjer pa naletimo na neprijetno presenečenje. Predavalnica je žal že zasedena s študenti neke druge smeri. Odločimo se počakati pred vrati. Profesorica se je zagotovo zmotila pri rezervaciji izpitnega prostora. Ura je bila približno 7.20, ko se gospa šele pripelje s svojim čednim jeklenim konjičkom direkt pred vrata šole. Svojo zamudo očitno ignorira, nas pa presenečena vpraša, ali je predavalnica zasedena. Ko pritrdimo, gospa le skomigne z rameni, potegne žalosten obraz in odvrne: "Škoda, pa sem upala da bo fraj!". Uau, zares strokovni pristop.

Ko se gospa pozanima kako in kaj, nam naroči, da naj počakamo do 8.00, saj bi se naj predavalnica takrat že sprostila. Na to, da bi utegnil kakšen študent takrat imeti že drugi izpit seveda sploh ne pomisli. Zakaj tudi bi?! Saj ni ona kriva. Ona je upala, da bo prostor "fraj"!.

No... Ura je 8.00. In prostor se dejansko sprazni. S sošolci se posedemo in nervozni čakamo na začetek. Ura je ibla nekje 8.15, ko se po hodniku zaslišijo njeni koraki. Očitno je bila kavica zelo vroča. Nato sledi približno 10 minutno razdeljevanje izpitov in preverjanje prisotnosti. Nenadoma se pred vrati pojavi sošolec, ki ga je očitno novica o spremembi izpitnega termina doletela prepozno.

Profesorica se ogorčena obrne proti njemu, ter mu s prstom požuga: "Zamujate!".

Moon Bear

2007-01-18T06:32:00.000-08:00

A lahko malo hitreje?!

2007-01-17T05:06:00.000-08:00

Mislim, da mi je uspelo odkriti najpočasnejše bitje na svetu. Imenuje se Branka. In moj bog, kako je počasna! Celo beseda "Zdravo" pri njej traja kar nekaj nekaj sekund. Tako počasna je, da ji verjetno celo vrtenje Zemlje povzroča neznosne vrtoglavice.

Vse v redu in prav, ampak tukaj nastopi težava. Branka je namreč blagajničarka v samopostrežni trgovini v naši ulici. Shit! Že če bi pri njej hotel kupiti eno samo faking škatlo vžigalic, bi to trajalo približno tako dolgo, kot če bi si medtem sam v nekem gozdu izbral primerno drevo, ga razsekal na drobne paličice, kupil kemikalije, oblikoval škatlico, ter si tako vžigalice izdelal kar sam.

Včasih , bi jo človek lahko mirne duše poslal v tri krasne. A tudi tukaj nastopi težava. Brankla je namreč sila prijazno dekle. Celo smeji se počasi. In kaj preostane človeku drugega, kot da pač počaka tisto leo ali dve, da pride na vrsto, plača ter nato še nadaljnih 6 mesecev počaka na račun. In bog ne daj, da kdo slučajno potrebuje vrečko! Preden jo bo Branka našla, bodo najbrž ostareli že vaši otroci.

Zavedam se, da je tempo življenja, ki ga živimo prehiter. Cenim počasnost, vendar le tisto v duši. Saj veste, tisto spokojnost, umirjenost, tišino, zadovoljstvo. Ne pa počasnot v dejanjih. Ker žal pač nimam vedno dovolj časa, da bi čakal počasne.

Najbolj na živce mi gre, ko na sorazmerno ozkem pločniku naletim na kakšno starejšo ženico. Tipica hodi točno na sredini pločnika. Če bi stopila korak v levo ali desno, bi ljudje lahko mirne duše šli mimo. Ampak ne. Hoditi mora točno po sredini. Seveda ima v rokah vse polno vrečk v katerih nosi že tisoči rjavo jopico, ki jo je danes kupila na tržnici. In kolerabo. Kdo za vraga sploh jé kolerabo?!

In gospa seveda hodi tako počasi, da lahko jaz medtem mirne duše opažam, kako se menjavajo letni časi.

Seveda bi lahko v treuntku slabosti gospo močno brcnil v rit. Ali pa ji zavpil, da imajo v trgovini HarDi razprodajo cenenih čipkastih prtičkov. Potem bi gospa tja najbrž dobesedno tekla.

Dragi počasneži! Pozivam vas: Stopite no malo hitreje! Nočem se postarati z vami. Saj vas sploh ne poznam!

SOVRAŽIM NEKADILCE!

2007-01-17T04:43:00.000-08:00

So dnevi, ko si res iskreno želim, da bi na to trapasto državo nekoč padla atomska bomba in jo tako zravnala z zemljo. Skupaj z vsemi njenimi "kvazi" genialci in tistimi posamezniki, ki ne znajo početi drugega, kot soliti drugim pamet. In so časi, ko si želim da bi si to državo nekaj stoletij poprej konkretno podjarmili Turki. Potem bi bile zadeve mnogo manj zapletene. Vsaj na tem področju.

Da, jasno da govorim o novem protikadilskem zakonu! Naj še enkrat jasno in glasno, iz čisto osebnega zadovoljstva razglasim: SEM KADILEC! KADIM! KADIM ZATO KER MI PAŠE! KADIM ZATO, KER JE FAJN! KADIM ZATO, KER ME BO NA KONCU TAKO ALI TAKO POBRALO, če ne zaradi čikov pa zaradi konzervansov v hrani.

In ker sem ravno v afektu, naj dodam iz čiste zlobe še sledeče: OTROCI, PRIŽGITE SI CIGARETE! KER SO KUL! IN KER BOSTE BREZ NJIH V DRUŽBI IZPADLI TOTALNI LUZERJI!

Ok, saj veste da me ne smete pretirano resno jemati. Čeprav sem danes res slabe volje.

Torej... iz lokalov bomo pregnali cigarete zato ker škodujejo zdravju in povečujejo smrtnost. Ok, slednjega ne morem zanikat. Pa poglejmo še drugo stran:

Na stotine ljudi vsako leto umre zaradi posledic mastne, s holesterolom in belim sladkorjem napolnjene hrane. Torej: Prepovejmo uživanje tovrstne hrane! Predvsem v restavracijah.

Znano je, da so v zraku razni strupi in prosti radikali zaradi katerih počasi a zanesljivo umiramo. Torej: Omislimo si brezračne lokale ter prepovejmo uporabo navadnega zraka v njih!

Vsako leto se gruča štorastih ljudi smrtno ponesreči v prometnih nesrečah. Torej: Prepovejmo prevozna sredstva in zmanjšajmo smrtnost.

Tudi pasivna vožnja na sopotnikovem sedežu je lahko smrtna. Torej: Prepovejmo sopotnikove sedeže!

Lani je nek trapast možakar zgrmel v domačo greznico in se ubil. Torej: Zmanjšajmo smrtnost in prepovejmo greznice!

Nekadilce moti cigaretni dim v lokalih. Mene motijo po starem švicu smrdeči ljudje. Torej: Prepovejmo tovrstnim ljudem vstop v lokale, ali pa jim vsaj prepovejmo, da tam uporabljajo svoje žleze!

In tako dalje.

Najbrž je vsem jasno, da ne nameravam nehati kaditi. Če me od kajenja ni odvrnila niti astma, ki sem jo imel kot otrok, potem me ne bo niti ta bedasta država.

Bom pač ponosno kadil pred vhodom kakšnega bara. In cinično pihal dim v vse mimoidoče. Še posebej debele otroke.

Morda bom šel na cigaret točno pred McDonalds. Ter stresel celoten pepelnik tlečih čikov na kakšno malo debelo zanemarjeno Nuško, pred očmi njenih staršev. Ker je slednjim očitno precej vseeno za lastnega otroka, če ga peljejo v McDonalds.

In prosim vas, ne mi pisat raznih komentarjev glede tega kako sem fukjen. Ker vem da sem. In ker me razni komentrji tujcev o skrbi za moje zdravje niti ne zanimajo.

Pač... Slaba volja. In močan prehlad.

Tako, zdaj grem pa na cigaret. Na DAVIDOFF BLUE!!! MMMMMM!!! To morate poskusiti!

Prince of Darkness

2007-01-16T09:44:00.000-08:00

In bloody dark you first were born,
From mortal innocence were torn.
With flash of teeth, an evil grin,
This legend of our time begins.

While man pursues his daytime dream,
You're Children of the Night, unseen.
Through each new moon their power's increasing,
Yet man's own thirst for blood's unceasing.

Turns the century, Victoria's gone,
Yet still the Empire lingers on.
In dawning age of marvels bright,
You sate your hungers in the night.

The Ottoman Empire fades with dawn,
Another new republic born.
Long live the Proles, the Tsar's no more,
Watch the millions die in two World Wars.

A greyer world where annihilations's
The fear that looms over every nation.
Your sensual murders still repell,
While civil war wreak merry hell.

Your needs no longer out of place,
With serial killers commonplace.
World wide bloodshed grows apace,
As man first walks in outer space.

There's ethnic cleansing, genocide,
A new bloodbath on every side.
As twentieth century fades away,
It seems your power had it's day.

And yet, still in nightmares dark,
The Lord of Undeath does stalk.
With gleaming fangs hypnotic eyes,
Your fatal charm still terrifies.

As new Millenium overtakes us,
Dracula is still Prince of Darkness.
A legend forged of blood, allure,
To rule the night for ever more.

Axl Rose

2007-01-16T08:24:00.000-08:00

Pink Panther

2007-01-16T08:18:00.001-08:00

Lover Boy

2007-01-16T08:15:00.000-08:00

Allstars - Panther

2007-01-16T08:12:00.000-08:00

Če..

2007-01-13T23:47:00.000-08:00

Če nekega dne začutiš, da moraš jokati... Pokliči me!
Ne obljubljam Ti, da Te bom spravil v smeh, toda lahko jočem s Teboj!

Če nekega dne želiš zbežati, ne boj se... Pokliči me!
Ne obljubljam Ti, da te bom ustavil, toda lahko zbežim s Teboj!

Če nekega dne ne želiš slišati nikogar... Pokliči me!
Obljubljam Ti, da bom s teboj, in obljubljam Ti, da bom molčal!

Toda, če nekega dne pokličeš... In Ti ne odgovorim...
Pohiti k meni, morda Te potrebujem!

Spike

2007-01-13T23:45:00.000-08:00

Music = Life

2007-01-12T06:27:00.000-08:00

Mici :)

2007-01-12T06:23:00.000-08:00

Rumeni copatki, voda Evian in Ziggy na fitnesu

2007-01-12T06:17:00.000-08:00

OK, preživel prvi dan na fitnesu. S sila mešanimi a kljub temu optimističnimi občutki. Pa pričnimo na začetku. Seveda je vsa stvar skoraj padla v vodo. Ker sva z mojim fitnes partnerejm vso stvar hotela prestaviti za en dan. Kar pomeni, da se tam najbrž ne bi nikoli pojavila. No, še dobro da nisva.

Pripeljala sva se do verjetno enega najdražjih fitnes studijev v mestu in se včlanila. In potem prvi šok. Receptorka naju je slikala. Slika bo sicer v uporabi samo v računalniku, za identifikacijo, pa vendar. Slikala me je brez da bi me na to opozorila. S spletno kamero. Brez transparentnega pudra, maskare, korektorja in profesionalne, več tednov snovane, stilistične obdelave. Po mojem fotke kasneje niso niti retuširali ali vsaj malo popraivli v photoshopu. Ne! Prepričan sem da se bo zdaj dan za dnem pred računalnikom zbiral celoten kolektiv fitnescentra in se delal norca z moje fotke.

Drugi šok: Ugotovil sem, da se v prostoru s fitnes napravami ne kadi. In moj dan je bil pokvarjen.

Dobila sva tudi izjemno prijaznega in v določenih zornih kotih celo rahlo seksipilnega inštruktorja, ki naju je ob vsaki napravi podučil tako, kot da prvošolčkom razlaga abecedo. Kar je dobro. A mi kljub temu ni uspelo prihraniti svojih ciničnih pogledov in zdolgočasenih vzdihljajev. Nenazadnje sem na fitnesu proti lastni volji. Vse to počnem izključno zaradi čednega milijonarja, ki ga bom čez nekaj mesecev spoznal ter se z njim nekje v skandinaviji poročil. Pri vsem tem denarju mi bo pa potem res vseeno za lastno telo. Ali njegovo.

Prišel sem do zaključka, da te neverjetno zapleteno izgledajoče fitnes mučilne naprave res niso bile narejene zame. Prizor, ko se Ziggy na eni izmed njih napreza in muči je podoben prizoru štiridesetletne klekljarice, ki jo nenadoma dajo delati v livarno. Totalno oprotislovje. In precej stresno.

No, na koncu sem se vseeno odločil, da s to zadevo nadaljujem. Konec koncev sem zanjo plačal čez deset jurjev.

Na koncu sem, brez da bi v garderobi izvedel kakršnokoli higieno na sebi, na hitro zvlekel nase oblačila, se pognal ven, mimo receptorke, in si direkt pred vhodom, s tresočimi rokami prižgal cigaret.

Danes grem spet tja. Najbrž.

Aja, in pozabil sem omeniti: Moji rumeni športni copatki se izvrstno skladajo z barvo fitnes naprav in moje trenirke na kateri piše "Phisical Education". Seveda nisem pozabil niti na plastenko vode Evian.

Če bi si lahko na tistem steperju prižgal še cigaret, bi vsa stvar postala morda celo znosna.

Ko te je sram zaradi lastnega imena...

2007-01-11T07:05:00.000-08:00

Maik, Sidonija, Hugo, Orhan, Perhan, Sandokan, April, Ivor, Vasilja, Mitra, Odilo, Žuža. Imena slovenskih otrok, ki so jim jih starši nadeli v zadnjih letih. A so normalni al kaj? Vse te omembe imen sem še nekako stoično prenašal, ko pa sem pred kratkim slišal, da so nekemu fantu dali ime Torek in da so nekemu fantu, ki se je pisal Racman, dali ime Jaka, pa mi je dvignilo dekl. To pa sploh več ni smešno. Ni zanimivo. Je naravnost grozljivo. A starši res več ne razmišljajo o svojih otrocih in njihovi prihodnosti in gledajo samo na lastno eksotičnost? Jaka Racman? Sram jih je lahko!

Tu se grozljivka seveda ne konča. V Novem Mestu živi Maja Čebela. Zelo zelo neizvirno je tudi Matjaž Kralj. Seveda ubogega otroka vsi kličejo Kralj Matjaž! Da o vsem znani (za moje pojme zelo ubogi) Mariborčanki z imenom Živa Zver sploh ne govorimo. Verjetno ponoči razmišlja, ali naj staršem prereže vrat ali poskrbi za kako bolj mučilno in dolgotrajno smrt - kot je recimo oba zvezati na stol in jima po majhnih ranicah nasuti sol ter politi Varikino. Nekje sem prebral, da obstaja tudi Živa Mrcina.

V prestolnici obstajata dve punci z imeni Sava in Soča. Sram me je. Zanju.

Med Slovenci živijo tudi starši, ki menijo, da so izjemno duhoviti, pa se motijo. Poleg tega pa so verjetno zapriseženi vegetarijanci. Prebivalci prestolnice namreč poznajo primer dveh sester: Jagoda in Višnja. Ko slišim kaj takega, mi še neprebavljeno hrano pospešeno požene skozi debelo črevo. Seveda obstaja tudi punca z imenom Malina. Kaj pa drugega.

Potem pa so med nami še ljubitelji drobnih letečih žužkov. Na gorenjskem živi Kresnica. In nisem presenečen, da obstaja tudi Muha. Oziroma sem, lažem. Kar malo me glava boli. Uboga Muha, kako se delajo norca iz nje v šoli. Ziher bo, ko bo velika, psihopatska morilka.
Obstajajo tudi starši, ki so obremenjeni z dolžino imena. V Ljubljani živi fant, ki mu je ime An. Kozlam!

V okolici Kranja živita Andromeda in Atena. V grlu čutim veliko želodčne kisline.

Sovražim tudi izpeljanke iz moških imen oz. obratno. Tiste, ki ne bi smele biti izpeljane. Jerneja je čisto okej. Tudi Staš še gre skozi. Kisli okus v ustih pa dobim ob ženskih imenih, kot so denimo Reneja, Sebastijana. Ali pa moška izvlečenka Severin. Hahaha! A sem se slučajno pravkar zasmejal? No, to je bil ipični smeh. V resnici mi gre na jok.

Bertrand, Silverij, Ahac, Genofefa, Gertruda... Zvenijo staro, ne? Naj poudarim, da to niso imena nekaterih članov mariborskega doma upokojencev, ampak nekaterih slovenskih dojenčkov, katerih zablojeni starši dajejo duška nostalgiji in spominu na stare dobre čase in zato mučijo svoje otroke. *bruh*

Prav smešni so tudi starši, ki dajo otrokom imena v smislu, češ, moj otrok bo glavni frajer v vasi: Nicky, Zoya, Maxima, Vanessa... Yeah, baby!

Butasta imena so tudi Gaj, Maj in ostala novodobna pasja tročrkovna imena. Vendar mogoče še vseeno pogojno znosna.

Sovražim tudi slovenskega prevode tujih imen, ki so naravnost ogabna, denimo Džon, Žak ali Dejvid. Čutim bolečino, ki je zelo podobna porodnim krčem.

Obstajajo starši, ki očitno še niso preboleli nekoč izjemno fanatično priljubljenega pretepaškega heroja. V Sloveniji zares obstaja fant, ki mu je ime Brusli. Če bi mi starši dali tako ime, bi mi zagotovo zagabili starševstvo.

Južna imena: Zuhdija, Mafalda in Jusuf so sicer grozljiva, vendar jih ne uvrščam v skupino vseh ostalih omenjenih, saj vendarle gre za imena ljudi, ki izhajajo iz druge kulture, ki ta imena šteje pod normalna.

Obstajajo pa tudi starši, ki bi jih bilo treba dati na natezalnico zaradi hude nezmožnosti vklopa v novo okolje. Ko se recimo slovenska matera prepusti vplivu svojega v Slovenijo priseljenega afriškega moža in skupaj sina poimenujeta Nexhmidin.

Še posebej pa sem alergičen, če nekdo svojega otroka poimenuje po sebi. Presneti egocentrizem! Verjetno ena izmed najbolj banalnih tradicij v zgodovini. Prav nobene poante ne vidim v tem, da nekateri celo patijo za tem in so vzgojeni v tem strogem drevesnem sistemu in da tip svojemu sinu ime, ki ga nosi tudi sam, njegov oče, dedek in pradedek. Denimo Filip V. Kako brutalno! Potem pa nekdo pokliče domov in zahteva Filipa, matera pri slušalki pa reče: "Katerega? Mlajšega, srednjega ali velikega?" če v tistem trenutku klicatelj zabriše telefon na vilice, me sploh ne preseneča.

Aja, pa da ne pozabim omeniti novodobnega trenda dvojnih imen, kar je tipično kopiranje čezlužnih Američanov. Pizdarija, kot da nismo že skoraj v celoti prekopirali njihovega načina življenja (manjka še nam Dan zahvalnosti s puranom na mizi), smo se lotili še tega. Jaz proti temu načeloma ne bi imel nič, če ne bi dvojno poimenovanje otrok pomenilo še enkrat večjo grozo. Recimo Pia Tia ali kaj podobnega.

Zdaj pa samo še čakam, da mi soseda poimenuje svojega prihajajočega otroka Pedro Jebačinovič, pa bo svet popoln.

P.S. Ker me je prispevek strašno psihično utrudil in še komaj razmišljam o tem, bom na hitro brez komentarjev naštel še nekaj imen, ki me ubijajo (večina jih je iz članka iz ene materinske revije, kjer so starši predstavljali svoja eksotična imena in bili pri tem žareče ponosni nase - jaz pa sem imel željo, da bi vsakemu posebej na stopala prižgal konjska kopita): Takole: Job, Nico, Pilar, Karles, Nicol, Endrina, Tajra, Blerta, Edona, Alias, Noah, Anthea, Hanah.

*Sliši se zvok straniščne školjke*

Alergija na starine

2007-01-11T06:54:00.000-08:00

Imam problem s starimi ljudmi. No, v večini mi gredo na kurac. Ker mislijo, da so blazno pomembni. In ker se povsod rinejo. In ker so mi pokvarili ogromno juter v času moje srednje šole. Ker so skozi tečni, gnjavijo, tarnajo nad svojo nesrečno usodo, zjebanim zdravjem, nikoli nimajo časa, kar je brutalno ironično, glede na to, da so v penziji, poleg tega pa se ves fucking čas samo zgražajo.

Babice in dedki so verjetno edini, ki v vrsti v trgovini stojijo z nabito polnim vozičkom vse možne svinjarije, jaz pa za njimi stojim s Čunga-Lungo v rokah, pa me ne bodo spustili naprej. Če jih bom roteče gledal, ne bo pomagalo, prav tako ne, če bo pogled grozeč. Če se bom skušal prištuliti mimo njih, me lahko stara baba še žvajzne po glavi z dežnikom. Ves čas pa mi stari pred mano namenjajo očitajoče poglede. Češ, kako je ta mladina neučakana! Seveda sem neučakan, Genovefa, ko pa cele dneve delam delam in študiram in imam še fünftaužent obveznosti, tvoje edini dnevni nalogi pa sta zložiti Nedeljske dnevnike in namazati krčne žile. Enako velja tudi za primer, da v vrsti v trgovini čakam s Chupa-Chups v rokah, za mano pa stara babnica z vozičkom z zalogami do leta 2012. Prisežem, da prav čutim žareče Star Wars poglede v moj hrbet, ker prav švicam od sile, saj je za mano tečna in včasih slišim, kako kolegici zagodrnja: "Ta mladina tudi nima nobenih manir. Mene tako križ boli, pa komaj stojim, oni pa nas ne spustijo naprej." Judita, samo en izdelek imam, jebemti! Če si cela betežna, pa pošlji vnuke po nakupih!

Babice iz zaradi meni popolnoma neznanih razlogov vsak božji dan v celem letu silijo na tržnico. Zmeraj ob istem času. Med pol sedmo in pol osmo se po moje spraznijo domovi upokojencev, saj se množice oldtimerjev zapodijo proti avtobusom - seveda v času, ko je na avtobusih tudi največ šolarjev. Starci ne hodijo na tržnico ob devetih. Ne ob osmih. Ne ob desetih. Bog ne daj ob šestih, čeprav ne spijo že od štirih dalje. Starci hodijo na tržnico med pol sedmo in pol osmo. In nikoli ne pogruntajo, da je to verjetno najslabše izbran termin na svetu. Mogoče pa delajo to iz inata. Ker so pač tečni in skušajo tečne narediti še druge. In ko tako povprečen srednješolec, ki je ves nenaspan, zatečen in nič kaj vzhičen, ker bo ravno ta dan vprašan matematiko, sedi na dvanajstki, se seveda že po treh milisekundah zraven njega postavi lokalna babica. S cekrom, večjim od Qlandie. In tej babici je tisti hip glavna naloga, da smrkavca spravi iz stola. Najprej te zija z očitajočim pogledom, potem začne pokašljevati, če pa se na nobene krike ne odzivaš, te začne dregati z vrečkami in vso opremo, ki jo vlači zraven, nazadnje se pusti, da jo avtobus zanaša levo in desno, da se skoraj s celim telesom vrže na tebe, kasneje, ko pa vidi, da se ne daš kar tako, pa ne gre drugače, kot da reče: "A bi mladi gospodič mogoče odstopili mesto gospe?" In potem se pač vstaneš. Razumem, da so starejši ljudje utrujeni in da imajo že nekaj križev za sabo, toda ali ne morejo na faking tržnico ob desetih? Jajca so sveža tudi takrat, pa starim branjevkam do desetih še ne bo zmanjkalo regrata.

Ko sem bil zadnjič pri prijateljici M., se je v salon zapodila neka priletna gospa, ki je videla, da me pravkar obdelujejo, pri tem je brutalno zavila z očmi in vprašala, koliko časa bo še morala čakat. M. ji je rekla, da približno 15 minut, da gre že h koncu, Gertruda pa je najbolj nataknjeno na svetu rekla, da res ne utegne, ker ima še nešteto opravkov. Bolj ji je M. skušala dopovedati, da bo zdaj glih fertig, bolj je sedemdesetletnica krilila z rokami, da se ji nekam mudi. Ko je odkolovratila iz salona, sem seveda M. vprašal, kaj pri bogu to pomeni, pa mi je povedala, da bolj se njene stranke bližajo smrtni postelji, manj časa imajo. Da so stari najbolj neučakane in tečne stranke, ki se jim najbolj mudi. Baje zato, ker se bojijo, da jim bo dolgčas in da n bodo imeli kaj za početi, pa si zato na silo zabašejo dnevni urnik z vsemi mogočimi nepomembnimi obveznostmi. Mislim, krnekaj!

Ko sem zadnjič izbiral sadje v Intersparu, sta zraven mene mešetarili med jabolki neki dve omici in seveda - kaj pa drugega - tečnarili. Kako ju boli hrbet, pa kako je njuna svakinja spet nadležna in se goni okrog, pa kako je mladina tečna, pa kaj si vse dovolimo, pa da izkoriščamo starše, pa kak je vse tečno, pa kak je vreme neznosno, pa kak je tečno, ker je polno parkirišče, pa kak je vse tečno! Bog ne daj, da bi rekli kaj pozitivnega! Nerganje, nerganje, nerganje.

Kot sem na začetku omenil: V VEČINI mi stari gredo na kurac. Vsi vendarle niso enaka katastrofa. Moja edina še živeča babica je prava carica. Stara je šestdeset let in je strašno inovativna, večkrat mi pošlje SMS, se ga občasno tudi napije, poleg tega pa me je zadnjič vprašala, če sem že kdaj probal s fantom, da je brala, da je to zdaj zelo "in" :) Obožujem jo!

Danes se grem nategnit!

2007-01-10T05:25:00.000-08:00

Juhu, juhu! Hvaljen bodi Jezus!Pa sem mislil, da tega dneva ne bom nikoli več dočakal. V tem trenutku sem samo še nekaj ur stran od prave akcije. Moje telo se bo potilo. Mišice se bodo nategovale. Temperatura se bo dvignila. Moj dih bo globok in hlastal bom za zrakaom. Občasno se bodo kje zaslišali pritajeni vzdihljaji in kriki v stilu: "O, moj bog!". V zraku bo visel vonj po tujih razgretih telesih. Vonj po moškem potu. Mmmmmm... Kako zelo sem si tega želel. In kako zelo sem to potreboval...

Ok, verjetno vam je že vsem jasno, da grem danes na fitnes. In občutki v moji glavi so precej mešani. Nekje med vznemirjenjem, tremo in izrazitom odporom. Kot bi moja osebnost bila razcepljena na tri dele:1. Na mladega moškega, ki si želi lepega čvrstega telesa, da bi ga lahko s kom delil. 2. Na preplašeno majhno čopkasto deklico, ki se pravzaprav boji vseh teh čudnih naprav in ljudi, ki so tam. Noče, da bi jo tuji natrenirani moški opazovali kako na tistih mučilnih napravah počasispušča svojo dušo. In še kaj. 3. Na zanemarjeno, eno prasico, znano tudi po imenu Kraljica kavča, ki se je že pred leti odločila, da njeno telo ni ustvarjeno za kakršnokoli delo ali napor. Nikoli ne bo kuhala, se potila ali zapuščala kavč. Po njenih načrtih bi se že pri 13ih letih poročila z Donaldom Trumpom, Billom Gatesom ali Oproh Winfrey. V igri je bil tudi Michael Jackson, vendar bi bila pri 13ih zanj že krepko prestara.

Na fitnes sem pred leti že hodil. Nekaj manj kot tri mesece. Potem se je začela šola. Seveda sem, poleg lastne postave, zasral tudi slednjo. In tako iz vsega skupaj ni bilo nič.

Končno sem zbral pogum, da se vrnem v tiste srhljive prostore. In iz sebe naredim nekaj s česar bom celo sam le s težavo umaknil roke. Držite pesti zame.

Aja, danes sem se ponovno vrnil k teku. Povabila me je prijateljica Š. Prav nostalgično je bilo umikati se vsem koreninam in smetem v gozdu. Prav pogrešal sem to rekreacijo. Odločil sem se, da bom odslej bolj aktiven. Če modro poduhovičim: "Za svojo pasivnost bom moral biti aktiven kar nekaj mesecev" :D Upam, da jih je med vami vsaj peščica takih, ki ste ta štos razumeli :)

Ok, bom jutri poročal kako se je razpletel prvi obisk.

Mimogrede, seveda smo si prijatelji izbrali najdražji fitnes v mestu. Kajpada. Očitno bom še naprej živel življenski slog, ki si ga glede na sovje materialno stanje, niti približno ne bi smel privoščiti. Itak. Eh, kurc gleda če bom do konca meseca pil samo vodo. Glavno, da imam stil!

Po seksu si je seveda treba pokrit joške!

2007-01-10T05:08:00.000-08:00

Po hudem seksu, v sklopu katerega so oblačila letela na vse strani, ko so se jogiji trgali in odeje cefrale, se oba vležeta drug zraven drugega, vsa zadihana, tip je pokrit do pasu in je zgoraj brez, ženska pa si v sekundi odejo potegne do vratu. Zakaj že? Kaj ji je mogoče nerodno zraven tipa, ki mu ga je pravkar vlekla?

Tipi kričijo, ko jim punce razkužijo rano, ko pa jih nekdo ustreli in si iz rane morajo spraviti metek, pa tega skorajda ne opazijo. Čisto vsaka faking vrata na svetu je mogoče odpreti s kreditno kartico ali posebno ukrivljeno žičko. Zakaj nikoli nihče ne zaklepa avtomobilov? Omenjeni primeri so samo eni izmed vsaj tisoč filmskih klišejev ali stereotipov, ki mi zdaj padejo na pamet, videti pa jih je mogoče v povprečno štirih od 5 filmov.

Ko sem namreč včeraj končno gledal film Apokalipto, ki je v mnogih pogledih popolnoma netipičen film (ne govorijo angleško, nobenih profesionalnih holivudskih igralcev itd.), sem ves čas upal, da v njem ne bom našel kakega tipičnega prizora, ki sem ga pred tem videl že ničkolikokrat. Pa so se moji upi razkadili v prazno. Na koncu se je namreč glavni junak kot skoraj v vseh filmih s tistim "bad guyem" spopadel ravno na koncu. Cela skupina divjakov ga je lovila, crkavali so eden za drugim, edino poglavar je preživel in ravno z njim se je spopadel kot zadnji. Samo to je še manjkalo, da bi na koncu odšel proti sončnemu zahodu ves nasmejan s svojo družino, pa bi v platno zabrisal kokice. Kaka kozlarija.

A lahko prosim nekdo naredi film, ki ne bo klasično holivudsko skropucalo? A ne bi bilo kul, če pa v eni akciji junak ne bi rešil svoje ženske iz krempljev ugrabiteljev, pa bi se zadeva končala s kakim nepričakovanim preobratom?

Filmski klišeji mi gredo namreč izjemno na živce. Milijontaužent jih je. Med tistimi, ki mi najbolj intenzivno pospešujejo prebavo, so vsekakor naslednji:

Kadar koli je filmsko sceno treba posneti v Franciji, jo bodo posneli v Parizu in zmeraj tako, da se bo v ozadju videl Eifflov Stolp. Četudi bodo v betonski kleti deset metrov pod zemljo, bo iz neke špranje seval odsev faking Eifflovega stolpa.

Obstaja večja verjetnost, da bo glavni akcijski junak ustrelil 20 ljudi, ki streljajo vanj, kot pa oni njega.

Sploh ni pomembno, če glavnega junaka napade večja skupina ljudi. Zmeraj se bodo postavili v vrsto in ga napadali eden za drugim, da bo seveda lahko obračunal z vsakim posebej. Bog ne daj, da bi pomislili na to, da se splača, če ga napadejo trije skupaj.

Ko igralci plačujejo znesek za taksi, nikoli ne pogledajo v denarnico, koliko denarja sploh imajo, preprosto vzamejo ven nek bankovec in ga vržejo taksistu. Pri tem pa zmeraj čudežno zadenejo pravo cifro.

Vse jebene telefonske številke se začnejo s 555. Celotne Združene države Amerike poznajo samo cifro tipa 555-XYZW. Bruhaš!

Tujci - denimo Rusi, ki velikokrat igrajo blazneže - tudi takrat, ko zraven njih ni nobenega Američana, govorijo angleško. To je ena večjih banalnosti sploh!

Zmeraj, ko glavni akterji vklopijo televizijo, je ravno takrat na njej novica, ki zadeva osebno njih. PŠe posebej v primeru, da bežijo pred policijo. Potem so ravno v tistem trenutku na vsaj desetih programih, zraven pa je seveda slika. Ponavadi takoj zatem ugasnejo televizijo in nikoli ne pogledjo novice do konca.

Služabnice so zmeraj ženske mehiškega porekla, najpogostejša imena zanje pa so ponavadi: Juanita, Rosa, Carlita...

Zmeraj, ko je nekdo v globoki nezavesti, ga iz nje lahko spravijo z vedrom hladne vode. Tudi če mu je pred tem na glavo padel tovornjak napolnjen z betonom.

Tudi takrat, ko voznik vozi avtomobil po čisto ravni cesti, je potrebno volan ves čas sukati levo in desno. Pač treba je. Da izgleda realno.

"Bad guy", ki nekje nastavi bombo, zmeraj zraven nje nastavi velik LCD zaslonček, na katerem se vidi, koliko časa še manjka do detonacije. Ja, ker je to full logično in normalno.

V filmih junaki zmeraj najdejo parkirišče točno pred zgradbo, v katero želijo vstopit.

Ko neka kura od babe beži pred psihotičnim morilcem, zmeraj pade. ZMERAJ! Na nekem sranju se spotakne, pri tem pa mora njen fant, ki je stekel že kilometer naprej, steči nazaj, jo dvigovati, pri tem pa seveda izgubita prednost pred morilcem, ta pa ju jasno slej ko prej ubije.
V grozljivkah NIKOLI ne vžge avtomobil.

Avtomobili v nesrečah zmeraj eksplodirajo. Kaka kozlarija. Avtomobili eksplodirajo res v izjemnih primerih, mogoče takih, da nekdo v rezervoar zabriše vžigalico. Drugače pa ne.

Šef policije je zmeraj črnec.

V grozljivkah bejbe v spodnjih hlačkah zmeraj raziskujejo temačne hiše, če slišijo kak čuden zvok. Pri tem najbolj na glas sprašujejo "Is anybody there?" - da jih morilec, v primeru, da je res v hiši, zagotovo sliši. In posledično zakolje. Nobena pička na svetu ne bi sama šla v temačno klet in tam stokrat vprašala, če se kje kdo skriva. Lepo vas prosim.

Če filmska junakinja želi ugotoviti, ali je morilec v hiši, je dovolj to, da se vleže v penečo kopalno kad. Morilec bo slej ko prej odprl vrata in jo zabodel.

Hrano iz trgovine junaki zmeraj prinesejo v rjavih vrečkah, ki niso nosilne, ampak jih je treba držati v rokah, iz vreče pa čisto zmeraj štrli francoska štruca kruha. Krnekaj!
Hočem izviren film brez klišejev!

A sploh obstaja kak tak, ki ne vsebuje niti enega omenjenega elementa? Po moje ne...

Kompromis z Božičkom

2007-01-09T07:21:00.000-08:00

Dragi Božiček,

V primeru, da mi boš izpolnil moje želje, sem pripravljen narediti marsikaj. Potrudil se bom in vsaj enkrat na teden iz vljudnosti pozdravil našo nadležno dementno in patološko radovedno sosedo. Skušal bom seksati samo z ljudmi, katerih imena poznam. Vsak dan bom pospravil posteljo za sabo. Drkal bom samo še na Falconove filme. Ker vidim, da resnica nekatere še zmeraj boli, bom direkten šele takrat, ko se bom res prepričal, da je to varno. Da ne bo potem kaka butasta sodelavka zavijal z očmi, ko ji bom na vprašanje, kako izgleda z novo frizuro, iskreno odgovoril, da grozljivo. Res bom šel v fitnes! Še naprej bom jedel sadje in zelenjavo, polnozrnate testenine in kruh, otrobe in se izogibal mastnim hamburgerjem iz Hambija, čeprav mi bodo skomine po njih tekle v obliki potokov. Če nekdo ne bo hotel seksat z mano, ga ne bom silil. Res se bom naročil za zobozdravniški pregled, čeprav mi sama misel na sedenje na tistem mučilnem stolu povzroča prhljaj. In glivice. Ne bom več brezglavo zapravljal denarja in skušal kaj privarčevati za stare čase, da me ne bodo sorodniki zaprli v nek smrdljivi dom upokojencev in bom lahko živel doma s svojo osebno varuško, ki ji predvsem zaradi mastne plače ne bo šlo na bruhanje, ko mi bo menjavala plenice. Okej, okej, nehal bom zbadat igle v miniaturne podobe tistih, ki so me zajebali. Med seksom bom skušal vnesti tudi kaj iskrenih čustev. V Müllerja bom šel nabavit zaloge sladkarij največ enkrat na mesec. Čeprav se mi bo ostalih 30 dni paralo srce. Na vse pretege bom skušal nehat razmišljat o tem, kako zelo se je pošalila mati narava, ko je ustvarila Damjana Murka, vendar roko na srce ne zagotavljam uspeha. Zmanjšal bomo dozo razmišljanja o tem, koliko bebastih ljudi je okrog mene. Gledal bom malo manj porničev in zato več seksal. Skušal bom mamo spraviti k frizerju, čeprav že vnaprej povem, da bo ta boj zelo hud, težek in naporen. Še zmeraj meni, da je frizerji ne znajo stričt in da si sama daleč najbolje poreže špice. Poskušal bom redkeje razmišljati o tem, kako bi določenim ljudem v mojem življenju, ki delajo samo sranje, z ostrim predmetom razrezal kožo. Večkrat si bom vzel čas za pijačo z Ziggyjem, ker name res dobro vpliva. Ne bom več tako dosti razmišljal o tem, kako priti do še več denarja, čeprav ne zagotavljam uspeha. Bodiva realna: če si brez denarja, te še kurba na cesti ne pozdravi.

Kot vidiš, sem odrasel in zrel človek, pripravljen na kompromise in razumne dogovore. Sem prava mati Tereza, ki se je pripravljena odreči svojemu veselju za veselje drugih. Zato si nedvomno zaslužim, da mi uresničiš, kar si želim, kajne?

Moje želje pa so take: rad bi, da na mandarinah, pomarančah in bananah ne bi bilo več tistih nadležnih belih trakcev, ko jih olupiš. Sovražim jih. Rad bi, da bi se pocenila tunina solata Rio Mare Insalatissime, kajti cena tega proizvoda je brutalno oderuška. Rad bi, da bi mi še dalj časa služil moj najboljši puntek na svetu. Želim si še več živalskega seksa, takega, kot sem ga letos pred tedni doživel prvič. Želim si spoznati nekoga, ki bi v moje življenje vnesel tako vznemirjenje, da bi zmeraj, ko bi se iz moje Nokie slišal signal za SMS, ves poten zgrabil telefon z željo, da bi SMS poslal ravno on. Želim si, da bi vsaj za en mesec ženskam prepovedali vožnjo z avtomobilom. Želim si, da bi mi koko čimvečkrat častili, ker mi je zanjo kljub dobremu učinku še zmeraj škoda denarja. Rad bi, da bi me povabili na ekskluzivno zasebno zabavo z igralci iz Falconovih filmov. Naj M. ostane v mojem življenju, ker ne morem brez nje. Rad bi imel ogromno denarja. Nikoli več nočem izgubiti poppersa, ker ga je full težko naročiti na novo, saj se vsi ti uvozniki full bojijo policije. Naj mojega škrtega birmanskega botra zgrabi nenadna radodarnost in mi naj nabavi lita platišča za avto, ker dobro ve, da jih rabim in bi se spodobilo, da bi mi jih nabavil, ker mi od birme naprej ni dal niti faking tolarja. Pa še takrat mi je podaril neki brezvezni sitibajk. Naj nikoli več moje sodelavke jazbečarke ne slišim prepevati. Zadnjič si je pela neko pesem od Jasmina Stavrosa, pri tem pa je nastajal zvok, ki je zelo podoben zvoku, ko koza ščije po plehu. Rad bi, da bi v kitajski restavraciji v Brezju ugodili moji prošnji in mi enkrat postregli s celo posodo ingverjeve juhe, v katero bi dali šeflo za govejo župo, da si jo lahko nadevam sam, kolikokrat želim in da se je bom nažrl za nazaj in naprej, kajti tista mini skodelica v velikosti povprečnega moškega moda ne nudi dovolj dobrega zadovoljstva. Rad bi, da bi bili ljudje še naprej obremenjeni z mano in s tem, kar delam in kako izgledam, kajti to bo še naprej potrjevalo, da delam dobro in da izgledam dobro. Obvezno mi zagotovi, da se bom v letu 2007 spokal do doma – res je že skrajni čas. Prosim te, da tistim ljudem, ki jih imam rad, v novem letu delaš samo dobro. Pazi nanje, ko jaz ne bom mogel. Naj me prosim še naprej imajo radi Pokraculja, Daisy, Ziggy in Sašek, pa bo dovolj, četudi bom vsem ostalim šel na bruhanje. Aja, pa rad bi dosti seksa in denarja.

Mislim, da sem bil dovolj realen glede svojih želja. Hvala vnaprej in uspešno noč razdeljevanja daril ti želim. Upam, da se Rudolfu dovolj sveti nosek, da vas bo uspešno vodil tudi skozi gosto meglo in oblake in upam, da imaš sani podmazane…

P.S. K meni se ti splača prit med prvimi: na mizi te bo čakala dvojna jegerkola z ledom!

2007-01-05T23:55:00.000-08:00

Pogum ni odsotnost strahu, ampak zavest, da obstaja nekaj pomembnejšega od strahu.

Guitar

2007-01-05T23:52:00.000-08:00

You don't have to be crazy..

2007-01-05T23:50:00.000-08:00

iz teme pristaja nekdo...

2007-01-05T23:47:00.000-08:00

burnin' heart

2007-01-05T23:44:00.000-08:00

2x smile

2007-01-05T23:35:00.000-08:00

Podstrešje spominov

2006-10-14T12:04:00.000-07:00

Besede tvoje plast prahu prekriva,
čez misli nate mreže pajčevine,
in slika tvoje roke v moji mine
kot vsaka želja, ki se v kotu skriva.

So stara čustva skoraj že plesniva,
a te pošasti mojega spomina
in v prsih mojih topa bolečina
so krivi, da preteklost zdi se siva.

V omari vsi dotiki že visijo,
raztrgani objemi na polici
se zlikani in zloženi smejijo.

Vsi že gnijoči telefonski klici,
poljubi le zlagani hrepenijo,
da zadoščeno bi bilo pravici..

Pot do uspeha

2006-10-14T04:53:00.000-07:00

Težko ti dovolijo,
da uspeš.
Še teže prebolijo,
ko uspeš.
A ko se zrušiš
in ne moreš več -
te privoščlivega prezira polni -
zapustijo.

Today well lived

2006-10-13T04:47:00.000-07:00

Yesterday is just a dream
And tomorrow is only a vision,
But today well lived
Makes every yesterday a dream of happiness
And every tomorrow a vision of hope.
Look well, therefore to this day!
Such is the solution to the dawn.

2006-10-12T04:51:00.000-07:00

1. Kiss on the hand: I adore you ..

2. Kiss on the cheek: I just want to be friends ..

3. Kiss on the neck: want you ..

4. Kiss on the lips: I love you ..

5. Kiss on the ears: I am just playing ..

6. Kiss anywhere else: lets not get carried away ..

7. Look in your eyes: kiss me ..

8. Playing with your hair: I can't live without you ..

9. Hand on your waist: I love you to much to let you go ..

...

2006-10-09T05:21:00.000-07:00

2006-10-02T09:13:00.000-07:00

The Melancholy Death of Oyster Boy

He proposed in the dunes,

they were wed by the sea,

Their nine-day-long honeymoon
was on the isle of Capri.

For their supper they had one specatular dish-
a simmering stew of mollusks and fish.
And while he savored the broth,
her bride's heart made a wish.

That wish came true-she gave birth to a baby.
But was this little one human
Well, maybe.

Ten fingers, ten toes,
he had plumbing and sight.
He could hear, he could feel,
but normal?
Not quite.
This unnatural birth, this canker, this blight,
was the start and the end and the sum of their plight.

She railed at the doctor:
"He cannot be mine.
He smells of the ocean, of seaweed and brine."

"You should count yourself lucky, for only last week,
I treated a girl with three ears and a beak.
That your son is half oyster
you cannot blame me.
... have you ever considered, by chance,
a small home by the sea?"

Not knowing what to name him,
they just called him Sam,
or sometimes,
"that thing that looks like a clam"

Everyone wondered, but no one could tell,
When would young Oyster Boy come out of his shell?

When the Thompson quadruplets espied him one day,
they called him a bivalve and ran quickly away.

One spring afternoon,
Sam was left in the rain.
At the southwestern corner of Seaview and Main,
he watched the rain water as it swirled
down the drain.

His mom on the freeway
in the breakdown lane
was pouding the dashboard-
she couldn't contain
the ever-rising grief,
frustration,
and pain.

"Really, sweetheart," she said
"I don't mean to make fun,
but something smells fishy
and I think it's our son.
I don't like to say this, but it must be said,
you're blaming our son for your problems in bed."

He tried salves, he tried ointments
that turned everything red.
He tried potions and lotions
and tincture of lead.
He ached and he itched and he twitched and he bled.

The doctor diagnosed,
"I can't quite be sure,
but the cause of the problem may also be the cure.
They say oysters improve your sexual powers.
Perhaps eating your son
would help you do it for hours!"

He came on tiptoe,
he came on the sly,
sweat on his forehead,
and on his lips-a lie.
"Son, are you happy? I don't mean to pry,
but do you dream of Heaven?
Have you ever wanted to die?

Sam blinked his eye twice.
but made no reply.
Dad fingered his knife and loosened his tie.

As he picked up his son,
Sam dripped on his coat.
With the shell to his lips,
Sam slipped down his throat.

They burried him quickly in the sand by the sea
-sighed a prayer, wept a tear-
and they were back home by three.

A cross of greay driftwood marked Oyster Boy's grave.
Words writ in the sand
promised Jesus would save.

But his memory was lost with one high-tide wave.

Rock On!

2006-09-23T02:41:00.001-07:00

__________________________________
__+880_________________________++_
__+888________________________+88_
__++880______________________+88__
__++888_____+++88__________+++8___
__++8888__+++8880++88____+++88____
__+++8888+++8880++8888__++888_____
___++888++8888+++888888++888______
___++88++8888++8888888++888_______
___++++++888888888888888888_______
___++++++888888888888888888_______
____++++++++000888888888888_______
_____+++++++000088888888888_______
______+++++++00088888888888_______
_______+++++++0888888888888_______
_______+++++++088888888888________
_______++++++++8888888888_________
_______++++++++0088888888_________
________++++++0000888888__________
________+++++0008888888___________
________##############___________
________##############___________

2006-09-23T02:41:00.000-07:00

Now the wind has lost my sail
Now the scent has left my trial
Who will find me
Take care and side with me
Guide me back
Safely to my home
Where I belong...
Once more

Where is my star in heaven’s bough
Where is my strength, I need it now
Who can save me
Lead me to my destiny
Guide me back
Safely to my home
Where I belong
Once more

2006-08-29T01:23:00.000-07:00

Everyone in life is gonna hurt you, you just have to figure out which people are worth the pain...

Hands

2006-08-19T03:14:00.000-07:00

don't smoke

2006-08-07T00:46:00.000-07:00

Eye

2006-08-06T23:29:00.000-07:00

2006-07-28T11:30:00.000-07:00

Hi everyone!
This is my new blog, hope you'll enjoy looking it.
There are only two pictures at this time, coming more soon.
thanks for wisiting it!

Champion

ilusion

2006-07-28T11:20:00.000-07:00

Fire Gun

2006-07-28T04:51:00.000-07:00