Imela je oči na pokojnega oca
Va njimi dobrotu kot oganj ki bi me stepli
To vino z moje kampanje sada žejno telo sanje
Zasen ča san z tujeh žmuji pil.
Bila je kot zora ki dozori v sončen dan
Kot nežen cvet ki bi ga skril v svojo dlan
Kot nekaj kar se ti zgodi
Roža ob poti ki odnesla me je stran
Še zmeraj me skrbi
A svet vrti se ko rulet
Del mene zdaj gori
Kot stari španjulet
Moral bi vse kar imam
I se ono ča znam
Staviti na njo
Na črjeno se na isti broj
Onisti oganj va očeh već zame ne gori
Svet se vrti ja stojin i samo da san znal
Ne bi me zvali vali ni mamili tuji žmuji
Tu partidu drugačije bin igral
Še zmeraj me skrbi
A svet vrti se ko rulet
Del mene zdaj gori
Kot stari španjulet
Moral bi vse kar imam
I se ono ča znam
Staviti na njo
Na črjeno se na isti broj
Valjda tako hoče Bog
Pa svaka ima nešto tvog
A parfum ki nosiš ti
Na drugemi drugačije diši
Wednesday, January 31, 2007
Ko ne smeš vzeti niti jebene napitnine!
Okej, čistilka v Samsari verjetno ne doživlja orgazmov v svoji službi, toda uboga ženska ni edina, ki v tem mestu dela usrano delo. Eno izmed najbolj dolgočasnih v zgodovini je gotovo prodaja bonbonov na deke v Europarku. A kdo pri bogu tam sploh kupi te brezvezne umetne bonbone? Ne, nihče. Zato pa mi ni jasno, zakaj še sploh v drugi etaži stoji stojnica s tem sranjem. Ljudje jih načeloma še v Koloseju nočejo kupovati, ker so bolano dragi, ne pa da bi jih kupovali v Europarku, kjer imaš nadstropje niže Interspar in za denar, ki ga tu vložiš v nakup 10 dek bonbonov, spodaj dobiš pol kile.
In ker pač nihče noče kupovati teh cukrov, mora tista uboga apatična zdolgočasena deklica tam ves dan stati naslonjena na barski stolček vsem na očeh, kar pomeni, da se ne more niti normalno počohati po rilcu, ker taužent folka ves čas hodi mimo nje, v miru ne more niti na WC, zato pač tam stoji oz. poseda, bere Obraze in vsake toliko časa malce premika bonbone in jih zlaga. Moj bog! Čeprav njeno delo ni fizično zahtevno in naporno, je pa po moje tako svinjsko dolgočasno, da sem prepričan, da je ob koncu dneva bolj utrujena kot nek mizar, ki ves dan skupaj zbija omare. Jaz še nikoli nisem šel mimo te stojnice in videl, da bi kdo kupoval bonbone. Nikoli.
Zelo zelo grozno pri srcu mi je tudi vsakič, ko se peljem mimo kakega gradbišča. Poleti sem zmeraj napol mižal, ko sem se peljal mimo delavcev, ki gradijo dodatek k Europarku. Ko so ves dan delali na betonski ploščadi na odprtem soncu v tistih njihovih ibercugih, zaviti v oblak dima in poškropljeni z malto, čisto zašvicani in dvigujejo neke betonske stebre, mi je bilo kar slabo od slabe vesti, ko sem se basal s sladoledom in hladno pijačo med potjo do parkirišča. Enkrat me je skoraj zaneslo in bi jim nesel dva sikspeka pijače, pa mi je M. rekla, da je to bedasta ideja, ker je delavcev čez 100 in nikakor ne bo dovolj za vse. Prisežem, da mi je bed, ko jih gledam, kako se mučijo. Ob neki priložnosti, ko so stali v vrsti v trgovini s sendviči in jogurti, sem jih na vso moč želel vprašat, koliko dobijo plačano na uro, potem pa sem si premislil, ker bi: prvič - mislili, da se delam norca in jih zajebavam in drugič - če bi bil odgovor okrog 3 eure, bi imel od takrat naprej še bolj slab občutek, ko bi jih srečeval. Raje ne vem in se tolažim, da imajo vsaj 4 eure na uro.
Najbolj na svetu si želim tudi, da mi nikoli ne bi bilo treba delati akviziterskih del. Da bi moral vsakodnevno po 8 ur zvoniti ljudem na domu in jih gnjaviti, naj že vendar kupijo enciklopedijo, ki jim bo zagotovo spremenila življenje, bi se mi zmešalo. Da bi mi ljudje pred nosom zapirali vrata, me jezno gledali in zavijali z očmi. Popizdim! Moja mama je tipičen primer tega: čisto vsem zaloputne vrata pred nosom, še preden ubogi prodajalci sploh lahko povedo do konca, kaj v bistvu sploh prodajajo. Čeprav tudi sam nisem preveč navdušen nad tovrstno prodajo, ker pač funkcioniram po načelu, da si tisto, kar potrebujem, grem kupit sam in ne potrebujem ničesar na domu, ji vseeno vedno jezno rečem, da se naj ne obnaša tako grdo in jih naj pri pizdi vsaj posluša do konca. "Prosim postavi se na njihovo mesto!", ji vedno zabijem, ampak me ne posluša in še naprej dela enako. Večina akviziterjev pa je - kar pa je še posebej grozljivo - plačano po prodaji, ne pa na uro, kar pomeni, da se včasih zgodi, da ves dan delajo ko zmešani in obhodijo pol mesta, pa ne prodajo niti ene faking bukve in zaslužijo brutalnih 0€ :(
Vsaj zdi se mi, da mora biti tudi full češko sedet v cestninskih uticah na avtocesti in ves faking dan sprejemat in vračat denar ter pritiskat na gumb za dvig rampe. Moj bog. Dober dan. Vzameš denar. Vrneš drobiš. Stisneš gumb. Se na silo nasmehneš. Na svidenje. Dober dan. Vzameš denar... Zato pa se mi zdi, da imajo zmeraj vsi, ki to počnejo, tako naveliča izraz na obrazu. Sploh ponoči, ko se mimo avtomobil pripelje vsakih 15 minut. Ti pa vmes ne smeš zaspat. Brrr :(
Čeprav so tisti, ki smeti odvažajo izpred našega bloka zmeraj dokaj vedro razpoloženi, jim vseeno niti malo ne zavidam. Ko vsako jutro vstaneš z mislijo, da boš izpraznil približno 150 smrdljivih smetnjakov in potem pobral še vso nesnago, ki leži okoli le-teh, ti po moje ego ne more ravno seči do neba. Tudi njim bi z veseljem vsakič, ko bi jih srečal, nesel kak kozares rujnega, ampak kaj, ko bi tudi oni mislili, da se delam norca. Res, vsa čast, da lahko tako pozitivno opravljajo to delo. Jaz ne bi mogel, priznam.
Vso moje spoštovanje imajo tudi tisti, ki delajo v nagravžnem McDonaldsu za 3 eure na uro (preverjeno). Med pogoji dela imajo zapisano, da morajo biti ves čas prešerno nasmejani in obvezno pretirano prijazni do gostov. Groza, za 3 eure na uro najprej pol dneva pečeš smrdljive burgerje in se utapljaš v vonju masti, potem pa jih še par ur deliš skozi špranjo in moraš bit prijazen do vsake kurbe, ki ti gnjavi. Popizdim! Potem pa smo zadnjič še izvedeli najbolj grozljivo stvar na svetu: prepovedano jim je jemati napitnino! Bruham! Da pa se tega držijo, preverjajo z nenehnim nadzorom na kameri. Zato zadnjič mladenki, ki je delovala očitno nezadovoljna s svojim delom, nisem mogel dati niti 10 centov napitnine. Rekel sem: "V redu je, obdrži razliko," ker sem ji želel vsaj malo polepšati večer, ona pa mi ga je vrnila in rekla, da ne sme vzeti. Pa saj to ne moreš verjet! Drugič se bom razpizdil in ji bom nesel darilni bon. Tega pa ji ziher ne prepovedujejo!
Kljub temu, da imam to neverjetno srečo, da delam moje sanjsko delo, ki mi je pisano na kožo in je točno tako, kot sem si zmeraj želel, zmeraj, ampak res zmeraj, z razumevanjem gledam na vse ostale in se nikoli ne počutim niti malo vzvišeno, češ, meni pa tega ni treba. Da bom to potrdil, bom najprej trezen (!) nesel čistilki v Samsaro jegerkolo, enkrat se bom razpizdil in kupil 10 sikspekov in jih nesel delavcem v Europarku, da bodo imeli vsi dovolj, onim v cestninskih bajticah pa bom nesel celo kolekcijo maminih Obrazov, Lady in Nov zadnjih treh let, ki jih namerava vreči stran, saj sem prepričan, da vseh niso prebrali in jim bodo krajšale čas vsaj v nočnem delu. Ko bo pozvonil kdo od akviziterjev, bom prijazno počakal, da končajo svojo predstavitev in se jim prijazno zahvalil. Aja, pa po cukre grem v Europark. Bom pač dal 3 faking eure za pol deke jebenih kola medvedkov.
In ker pač nihče noče kupovati teh cukrov, mora tista uboga apatična zdolgočasena deklica tam ves dan stati naslonjena na barski stolček vsem na očeh, kar pomeni, da se ne more niti normalno počohati po rilcu, ker taužent folka ves čas hodi mimo nje, v miru ne more niti na WC, zato pač tam stoji oz. poseda, bere Obraze in vsake toliko časa malce premika bonbone in jih zlaga. Moj bog! Čeprav njeno delo ni fizično zahtevno in naporno, je pa po moje tako svinjsko dolgočasno, da sem prepričan, da je ob koncu dneva bolj utrujena kot nek mizar, ki ves dan skupaj zbija omare. Jaz še nikoli nisem šel mimo te stojnice in videl, da bi kdo kupoval bonbone. Nikoli.
Zelo zelo grozno pri srcu mi je tudi vsakič, ko se peljem mimo kakega gradbišča. Poleti sem zmeraj napol mižal, ko sem se peljal mimo delavcev, ki gradijo dodatek k Europarku. Ko so ves dan delali na betonski ploščadi na odprtem soncu v tistih njihovih ibercugih, zaviti v oblak dima in poškropljeni z malto, čisto zašvicani in dvigujejo neke betonske stebre, mi je bilo kar slabo od slabe vesti, ko sem se basal s sladoledom in hladno pijačo med potjo do parkirišča. Enkrat me je skoraj zaneslo in bi jim nesel dva sikspeka pijače, pa mi je M. rekla, da je to bedasta ideja, ker je delavcev čez 100 in nikakor ne bo dovolj za vse. Prisežem, da mi je bed, ko jih gledam, kako se mučijo. Ob neki priložnosti, ko so stali v vrsti v trgovini s sendviči in jogurti, sem jih na vso moč želel vprašat, koliko dobijo plačano na uro, potem pa sem si premislil, ker bi: prvič - mislili, da se delam norca in jih zajebavam in drugič - če bi bil odgovor okrog 3 eure, bi imel od takrat naprej še bolj slab občutek, ko bi jih srečeval. Raje ne vem in se tolažim, da imajo vsaj 4 eure na uro.
Najbolj na svetu si želim tudi, da mi nikoli ne bi bilo treba delati akviziterskih del. Da bi moral vsakodnevno po 8 ur zvoniti ljudem na domu in jih gnjaviti, naj že vendar kupijo enciklopedijo, ki jim bo zagotovo spremenila življenje, bi se mi zmešalo. Da bi mi ljudje pred nosom zapirali vrata, me jezno gledali in zavijali z očmi. Popizdim! Moja mama je tipičen primer tega: čisto vsem zaloputne vrata pred nosom, še preden ubogi prodajalci sploh lahko povedo do konca, kaj v bistvu sploh prodajajo. Čeprav tudi sam nisem preveč navdušen nad tovrstno prodajo, ker pač funkcioniram po načelu, da si tisto, kar potrebujem, grem kupit sam in ne potrebujem ničesar na domu, ji vseeno vedno jezno rečem, da se naj ne obnaša tako grdo in jih naj pri pizdi vsaj posluša do konca. "Prosim postavi se na njihovo mesto!", ji vedno zabijem, ampak me ne posluša in še naprej dela enako. Večina akviziterjev pa je - kar pa je še posebej grozljivo - plačano po prodaji, ne pa na uro, kar pomeni, da se včasih zgodi, da ves dan delajo ko zmešani in obhodijo pol mesta, pa ne prodajo niti ene faking bukve in zaslužijo brutalnih 0€ :(
Vsaj zdi se mi, da mora biti tudi full češko sedet v cestninskih uticah na avtocesti in ves faking dan sprejemat in vračat denar ter pritiskat na gumb za dvig rampe. Moj bog. Dober dan. Vzameš denar. Vrneš drobiš. Stisneš gumb. Se na silo nasmehneš. Na svidenje. Dober dan. Vzameš denar... Zato pa se mi zdi, da imajo zmeraj vsi, ki to počnejo, tako naveliča izraz na obrazu. Sploh ponoči, ko se mimo avtomobil pripelje vsakih 15 minut. Ti pa vmes ne smeš zaspat. Brrr :(
Čeprav so tisti, ki smeti odvažajo izpred našega bloka zmeraj dokaj vedro razpoloženi, jim vseeno niti malo ne zavidam. Ko vsako jutro vstaneš z mislijo, da boš izpraznil približno 150 smrdljivih smetnjakov in potem pobral še vso nesnago, ki leži okoli le-teh, ti po moje ego ne more ravno seči do neba. Tudi njim bi z veseljem vsakič, ko bi jih srečal, nesel kak kozares rujnega, ampak kaj, ko bi tudi oni mislili, da se delam norca. Res, vsa čast, da lahko tako pozitivno opravljajo to delo. Jaz ne bi mogel, priznam.
Vso moje spoštovanje imajo tudi tisti, ki delajo v nagravžnem McDonaldsu za 3 eure na uro (preverjeno). Med pogoji dela imajo zapisano, da morajo biti ves čas prešerno nasmejani in obvezno pretirano prijazni do gostov. Groza, za 3 eure na uro najprej pol dneva pečeš smrdljive burgerje in se utapljaš v vonju masti, potem pa jih še par ur deliš skozi špranjo in moraš bit prijazen do vsake kurbe, ki ti gnjavi. Popizdim! Potem pa smo zadnjič še izvedeli najbolj grozljivo stvar na svetu: prepovedano jim je jemati napitnino! Bruham! Da pa se tega držijo, preverjajo z nenehnim nadzorom na kameri. Zato zadnjič mladenki, ki je delovala očitno nezadovoljna s svojim delom, nisem mogel dati niti 10 centov napitnine. Rekel sem: "V redu je, obdrži razliko," ker sem ji želel vsaj malo polepšati večer, ona pa mi ga je vrnila in rekla, da ne sme vzeti. Pa saj to ne moreš verjet! Drugič se bom razpizdil in ji bom nesel darilni bon. Tega pa ji ziher ne prepovedujejo!
Kljub temu, da imam to neverjetno srečo, da delam moje sanjsko delo, ki mi je pisano na kožo in je točno tako, kot sem si zmeraj želel, zmeraj, ampak res zmeraj, z razumevanjem gledam na vse ostale in se nikoli ne počutim niti malo vzvišeno, češ, meni pa tega ni treba. Da bom to potrdil, bom najprej trezen (!) nesel čistilki v Samsaro jegerkolo, enkrat se bom razpizdil in kupil 10 sikspekov in jih nesel delavcem v Europarku, da bodo imeli vsi dovolj, onim v cestninskih bajticah pa bom nesel celo kolekcijo maminih Obrazov, Lady in Nov zadnjih treh let, ki jih namerava vreči stran, saj sem prepričan, da vseh niso prebrali in jim bodo krajšale čas vsaj v nočnem delu. Ko bo pozvonil kdo od akviziterjev, bom prijazno počakal, da končajo svojo predstavitev in se jim prijazno zahvalil. Aja, pa po cukre grem v Europark. Bom pač dal 3 faking eure za pol deke jebenih kola medvedkov.
Tuesday, January 30, 2007
Vegiji - X
Vegeji-X. Vlada vse zanika. Vegetarijanci so tam nekje zunaj. Dramatičen uvod v nanizanko, v kateri skuša agentka Danica Scully razkrinkati največjo mesno-vladno zaroto v zgodovini ameriške politike, njen partner Lisič Mulder pa slepo verjame v obstoj vegetarijancev, ki so povrhu ugrabili še njegovo sestro. Vegetarijanci so tam nekje zunaj. To nam pravijo vsi in tega se vsi prav dobro zavedamo, čeprav so dokazi o tem zakopani nekje v kleti poslopja FBI, na zaprtem oddelku za paranormalne pojave...
Bluzim...
Bluzim...
English
When English tongue we speak,
why does break not rhyme with weak?
Won't you tell me why it's true
we say saw, but also few?
And the maker of the verse
cannot rhyme his horse with worse?
Beard is not the same as heard.
Cord is different from word,
cow is cow, but low is low,
shoe is never rhymed with foe.
Think of hose and dose and lose,
and think of loose ant yet of choose,
think of comb and tomb and bomb
doll and roll
and home and some
and since pay is rhymed with say
why not paid with said, I pray?
Think of blood and food and good;
mould is not pronounced like could.
Why is it done, but gone and lone?
Is there any reason known?
To sum up, it seems to me
that sounds and letters don't agree.
why does break not rhyme with weak?
Won't you tell me why it's true
we say saw, but also few?
And the maker of the verse
cannot rhyme his horse with worse?
Beard is not the same as heard.
Cord is different from word,
cow is cow, but low is low,
shoe is never rhymed with foe.
Think of hose and dose and lose,
and think of loose ant yet of choose,
think of comb and tomb and bomb
doll and roll
and home and some
and since pay is rhymed with say
why not paid with said, I pray?
Think of blood and food and good;
mould is not pronounced like could.
Why is it done, but gone and lone?
Is there any reason known?
To sum up, it seems to me
that sounds and letters don't agree.
Zajtrk...
Danes zjutraj (beri opoldan) sem pri pripravi zajtrka malce eksperimentiral. Ste že kdaj poskusili pečeno grenivko? Zveni gadno, pa zadeva sploh ni slaba. Grenivko preprežete na pol (jaz imam najraje rožnate... kakopak), nato pa vsako polovico pokapljajte s tekočim umetnim sladilom (ima samo 1kcal na 100ml!) in malo rjavega sladkorja (ok, tudi beli vas ravno ne bo ubil). Dajte v pečico segreto na cca. 200°C in pecite približno 15 minut, da se sladkor karamelizira. Vem da mi ne verjamte, ampak res ni slabo!
Preden se moj blog totalni spremeni v oddajo "Vegetina kuhinja" ali pa "Lonček kuhaj", se bom raje poslovil ...
Preden se moj blog totalni spremeni v oddajo "Vegetina kuhinja" ali pa "Lonček kuhaj", se bom raje poslovil ...
Don't Hug
V moji družbi se je zadnjih nekaj let pojavilo nekaj posameznikov, ki po vsej sili vztrajajo, da te ob slovesu ali celo samem prihodu dramatično objamejo. In pri tem ne govorim o doživljenskem odhodu v Azerbajdžan ali prihodu domov po letih šolanja v ZDA. Ne, sploh ne. Gre za objemnje po koncu popite kave, večernega druženja ali celo kupovanja klobas v Europarku. Zadeva zveni smešno, zna biti pa neverjetno tečna.
Ko te tak "objemalski odvisnež" objame prvič, se ti zdi krasno in neverjetno čustveno. Da se ti orosi levo oko. Potem pa opaziš, da ta ista oseba objema tudi ostale kolege, znance, pol-znance. Ljudi, ki jih pozna 24 ur. Znance, ki so bolj tvoji, kot pa njegovi. Tvojo nekdanjo sošolko iz srednje šole, ki si jo videl prvič po štirih letih, on pa drugič v življenju. Ljudi, ki jim v resnici gre ta oseba celo na jetra, pa tega sploh ne ve. Ljudi, ki jih pravzaprav ne mara. Ljudi, za katere se mu zdi, da jih je nekoč nekje srečal. Ljudi, ki so tam čisto po naključju. Verjetno bo ista oseba nekoč objemala celo blagajničarke v Mercatorju, petrolove delavce, javne smetarje, čevljarja pred Modno hišo, Jehove priče ki se pojavijo pred vrati, vse sosede v bloku, uslužbenke na občini, davčno inšpektorico, delavce za vogalom, klošarja med uriniranjem v podhodu, in podobno...
Folk... tovrstnih praznih objemov NE rabim. Ker so po mojem mnenju samo nehigienični. In nadležni. Objemite me, ko bom zlomljen in v solzah obležal na tleh. Ko bom osamljen iskal prijazno besedo in nasmeh. Ko se bom prestrašen odpravljal na dolgo pot. Ali se z nje, poln domotožja in nostalgije vračal. Ampak, za božjo voljo... ne objemajete, ker moram skočiti za pet minut na WC.
Kot znak protesta, sem se že pred časom odločil, da med tovrstnim kršenjem vstopa v "moje območje" (objemanjem) pustim svoje roke ob telesu.
P.s.: Izjeme so osebe, ki mi nekaj pomenijo. Ampak ti se ponavadi ne objemajo kar naprej...
Ko te tak "objemalski odvisnež" objame prvič, se ti zdi krasno in neverjetno čustveno. Da se ti orosi levo oko. Potem pa opaziš, da ta ista oseba objema tudi ostale kolege, znance, pol-znance. Ljudi, ki jih pozna 24 ur. Znance, ki so bolj tvoji, kot pa njegovi. Tvojo nekdanjo sošolko iz srednje šole, ki si jo videl prvič po štirih letih, on pa drugič v življenju. Ljudi, ki jim v resnici gre ta oseba celo na jetra, pa tega sploh ne ve. Ljudi, ki jih pravzaprav ne mara. Ljudi, za katere se mu zdi, da jih je nekoč nekje srečal. Ljudi, ki so tam čisto po naključju. Verjetno bo ista oseba nekoč objemala celo blagajničarke v Mercatorju, petrolove delavce, javne smetarje, čevljarja pred Modno hišo, Jehove priče ki se pojavijo pred vrati, vse sosede v bloku, uslužbenke na občini, davčno inšpektorico, delavce za vogalom, klošarja med uriniranjem v podhodu, in podobno...
Folk... tovrstnih praznih objemov NE rabim. Ker so po mojem mnenju samo nehigienični. In nadležni. Objemite me, ko bom zlomljen in v solzah obležal na tleh. Ko bom osamljen iskal prijazno besedo in nasmeh. Ko se bom prestrašen odpravljal na dolgo pot. Ali se z nje, poln domotožja in nostalgije vračal. Ampak, za božjo voljo... ne objemajete, ker moram skočiti za pet minut na WC.
Kot znak protesta, sem se že pred časom odločil, da med tovrstnim kršenjem vstopa v "moje območje" (objemanjem) pustim svoje roke ob telesu.
P.s.: Izjeme so osebe, ki mi nekaj pomenijo. Ampak ti se ponavadi ne objemajo kar naprej...
Monday, January 29, 2007
Zdaj je pa še mrzlo!
Ko sem že obupal nad zimo in pospravil večino puloverjev in ostalih eskimskih pripomočkov, se le ta vrne in me zahrbtno postavi pred dejstvo, da sem kekec. Zdaj nisem več obupan nad zimo ampak nad preteklo pomladjo, katera je še pretekli teden kazala svoj veseli in prijazni obraz. Pa kaj se je zgodilo? Pa komu sem jaz kaj zagrešil? Pa jaz bom ja zmrznil. Zunaj je že minus pet. Bljah!!!!
Aja, da ne pozabim. Danes je bilo, po jutranji kavi in lenarjenju, na vrsti beljenje. Česa? Uradno kuhinje, neuradno pa vsega drugega. Mislim, halo... Le katera budala bi pustila da mu barva teče za rokav? In spodaj ven iz hlačnic? Da potem stoji v beli luži in ugotavlja zakaj ima mokre nogavice? Ja, prav imate dragi bralci... Moja pošastnost osebno. In NI me sram. Pa še dragi gospod Don je dodal piko na i s svojim repom. Super, dela je bilo dovolj.
Sicer pa je ponedeljkov večer. Čas za relaksacijo. Čeprav sem jaz že cel teden nekako zrelaksiran. Saj sem imel krankenstand. He he he. Zdajle si pa privoščim še nekaj sladkega, vržem nekaj v DiVx player in adijo mare!
Lep večer!
Aja, da ne pozabim. Danes je bilo, po jutranji kavi in lenarjenju, na vrsti beljenje. Česa? Uradno kuhinje, neuradno pa vsega drugega. Mislim, halo... Le katera budala bi pustila da mu barva teče za rokav? In spodaj ven iz hlačnic? Da potem stoji v beli luži in ugotavlja zakaj ima mokre nogavice? Ja, prav imate dragi bralci... Moja pošastnost osebno. In NI me sram. Pa še dragi gospod Don je dodal piko na i s svojim repom. Super, dela je bilo dovolj.
Sicer pa je ponedeljkov večer. Čas za relaksacijo. Čeprav sem jaz že cel teden nekako zrelaksiran. Saj sem imel krankenstand. He he he. Zdajle si pa privoščim še nekaj sladkega, vržem nekaj v DiVx player in adijo mare!
Lep večer!
Sunday, January 28, 2007
Friday, January 26, 2007
Ko vdarijo mikrobi
Ne, ne gre za kak učbenik biologije, gre za stanje v katerem se trenutno nahajam. Namreč, mene so le ti kar precej vdarili. S čim sem se zameril svetu bacilov, ne vem ampak vem, da ni niti malo prijetno. Že od včerajšnjega popoldneva ležim v postelji, se komaj premikam in hvala Bogu gledam TV, srfam po netu in se smilim sam sebi. Ni to lepo? Perfect holiday. Zradi neprestanega zvonenja mobilca sem še tega moral izklopiti.
EMA 2007
Juhuhu, pa je spet prišel tisti čas v letu... Da, EMA je pred vrati. In o EMI se preprosto moraš pogovarjati. EMO ljubiš ali sovražiš. Ampak gledaš jo v vsakem primeru. In nikoli niso vsi zadovoljni. Kar je še posebej zabavno, ker občutek nemočnosti in ignoriranosti še bolj razburka čustva, ter povzroči, da se ljudje pokažejo v vsej svoji hudobiji, nezrelosti in primitivnosti. Kar je zabavno za opazovati :)
NO, v glavnem... Minulo nedeljo so na prvem programu nacionlke predstavljali izvajalce in skladbe prvega polfinalnega večera EME 07. Edino moteče, poleg bedne glasbe, je bil seveda rigidni Mario. Ki bi ga jaz osebno izstrelil na Luno. Oblečenega v čipkaste gate. Ki jih verjetno tako ali tako nosi.
NO, v glavnem... Minulo nedeljo so na prvem programu nacionlke predstavljali izvajalce in skladbe prvega polfinalnega večera EME 07. Edino moteče, poleg bedne glasbe, je bil seveda rigidni Mario. Ki bi ga jaz osebno izstrelil na Luno. Oblečenega v čipkaste gate. Ki jih verjetno tako ali tako nosi.
Wednesday, January 24, 2007
Vlak Življenja
Nedavno sem bral knjigo v kateri je življenje primerjano s potovanjem z vlakom. Bilo je zelo zabavno branje...
Življenje je kot potovanje z vlakom. Ljudje vstopajo in izstopajo. Pri ustavljanjih se znajo zgoditi prijetna presenečenja. Človek doživlja srečne trenutke, ampak tudi nezgode, nesrečo, žalost.
Ko se rodimo in zakorakamo v vlak, se srečujemo z ljudmi za katere mislimo, da nas bodo spremljali med vsem našim potovanjem.
Na primer, naši starši…
Nažalost, resnica je povsem drugačna. Slej ko prej bodo oni izstopili iz vlaka in nas zapustili brez svoje ljubezni, svoje naklonjenosti, nežnosti, brez svojega prijateljstva in svoje družbe.
Oziroma, v vlak bodo vstopile druge osebe, ki nam bodo zelo važne.
To so naši bratje in sestre, naši prijatelji in ljudje katere srečujemo in jih imamo radi v svojem življenju.
Mnoge osebe katere vstopajo gledajo na potovanje kot na kratek sprehod.
Drugi pač na svoji vožnji čez življenje najdejo samo žalost...
Ampak so tudi taki, ki so za čas vožnje vedno pri roki in pripravljeni pomagat tistim, ki potrebujejo pomoč.
Mnogi po svojem izhodu iz vlaka puščajo za seboj trajno hrepenenje.
Mnogi nas postavljajo v globoko neprijetnost. Mnogi vstopajo in izstopajo na da bi jih sploh opazili.
Čudi nas, ker so mnogi potniki, ki so nam najdražji nekje v enem drugem vagonu.
Puščajo nas same v tem delu našega potovanja.
Seveda nam to ne preprečuje prevzeti na sebe tegobe potovanja in samote jih poiskati in se poizkušati namestiti v njihov vagon.
Toda, na našo žalost se ne moremo usesti zraven. Mesto poleg njih je zavzel že nekdo drug.
In takšno je živjenje. Prepolno izzivov, sanj, načrtov, upanja, prepoln sestankov in razhajanj, brez ponovnega srečanja. In nikoli se ti trenutki ne bodo vrnili. Poskušajmo od svojega potovanja čez življenje narediti najbolje kar je možno.
Poskušajmo z vsemi v vlaku biti v miru. Poskušajmo v vsakem med njimi videti tisto najboljše kar je v njih.
Spomnimo se tega, da na vsakem delu našega življenskega koloteka...
...nekdo od sopotnikov lahko ‘sklizne’, ko potrebuje naše razumevanje in simpatije.
Tudi mi bomo lahko ‘skliznili’ s kolovoza. In verjamemo, da se bo našel nekdo, ki nas bo razumel.
In največji misterij življenja je, da ne poznamo skrivnosti potovanja in ne vemo kdaj bomo končno izstopili iz vlaka. Isto tudi ne vemo kdaj bodo izstopili naši sopotniki, pa tudi tisi, ki sedijo poleg nas.
Zelo bom žalosten, ko bom moral za vedno izstopiti iz vlaka.
Verjamem, da bo zelo bolelo slovo z nekaterimi prijatelji katere sem srečal za čas potovanja in so mi postali dragi.
Zelo me bo razžalostilo, ker bom moral pustiti svoje otroke same. Vendar, gojim upanje, da pride glavni kolodvor. Takrat bom videl kako prihajajo vsi s svojo prtljago, ki jo pri vstopu v vlak niso imeli. To me bo silno raveselilo.
Osrečilo me bo dejstvo in misel, da sem jim pomagal povećati potovalno prtljago in sem v njih položil prave vsebine.
Potrudimo se in stremimo, da bi imeli srečno popotovanje, da se ves trud na koncu stokratno poplača. Poizkušajmo, da pri sestopu iz vlaka pustimo prazno sedalo, katero budi pri ostalih potnikih, ki bodo nadaljevali potovanje, hrepenenje, lepe in ugodne spomine.
Vsem želim srečno in ugodno potovanje!
Življenje je kot potovanje z vlakom. Ljudje vstopajo in izstopajo. Pri ustavljanjih se znajo zgoditi prijetna presenečenja. Človek doživlja srečne trenutke, ampak tudi nezgode, nesrečo, žalost.
Ko se rodimo in zakorakamo v vlak, se srečujemo z ljudmi za katere mislimo, da nas bodo spremljali med vsem našim potovanjem.
Na primer, naši starši…
Nažalost, resnica je povsem drugačna. Slej ko prej bodo oni izstopili iz vlaka in nas zapustili brez svoje ljubezni, svoje naklonjenosti, nežnosti, brez svojega prijateljstva in svoje družbe.
Oziroma, v vlak bodo vstopile druge osebe, ki nam bodo zelo važne.
To so naši bratje in sestre, naši prijatelji in ljudje katere srečujemo in jih imamo radi v svojem življenju.
Mnoge osebe katere vstopajo gledajo na potovanje kot na kratek sprehod.
Drugi pač na svoji vožnji čez življenje najdejo samo žalost...
Ampak so tudi taki, ki so za čas vožnje vedno pri roki in pripravljeni pomagat tistim, ki potrebujejo pomoč.
Mnogi po svojem izhodu iz vlaka puščajo za seboj trajno hrepenenje.
Mnogi nas postavljajo v globoko neprijetnost. Mnogi vstopajo in izstopajo na da bi jih sploh opazili.
Čudi nas, ker so mnogi potniki, ki so nam najdražji nekje v enem drugem vagonu.
Puščajo nas same v tem delu našega potovanja.
Seveda nam to ne preprečuje prevzeti na sebe tegobe potovanja in samote jih poiskati in se poizkušati namestiti v njihov vagon.
Toda, na našo žalost se ne moremo usesti zraven. Mesto poleg njih je zavzel že nekdo drug.
In takšno je živjenje. Prepolno izzivov, sanj, načrtov, upanja, prepoln sestankov in razhajanj, brez ponovnega srečanja. In nikoli se ti trenutki ne bodo vrnili. Poskušajmo od svojega potovanja čez življenje narediti najbolje kar je možno.
Poskušajmo z vsemi v vlaku biti v miru. Poskušajmo v vsakem med njimi videti tisto najboljše kar je v njih.
Spomnimo se tega, da na vsakem delu našega življenskega koloteka...
...nekdo od sopotnikov lahko ‘sklizne’, ko potrebuje naše razumevanje in simpatije.
Tudi mi bomo lahko ‘skliznili’ s kolovoza. In verjamemo, da se bo našel nekdo, ki nas bo razumel.
In največji misterij življenja je, da ne poznamo skrivnosti potovanja in ne vemo kdaj bomo končno izstopili iz vlaka. Isto tudi ne vemo kdaj bodo izstopili naši sopotniki, pa tudi tisi, ki sedijo poleg nas.
Zelo bom žalosten, ko bom moral za vedno izstopiti iz vlaka.
Verjamem, da bo zelo bolelo slovo z nekaterimi prijatelji katere sem srečal za čas potovanja in so mi postali dragi.
Zelo me bo razžalostilo, ker bom moral pustiti svoje otroke same. Vendar, gojim upanje, da pride glavni kolodvor. Takrat bom videl kako prihajajo vsi s svojo prtljago, ki jo pri vstopu v vlak niso imeli. To me bo silno raveselilo.
Osrečilo me bo dejstvo in misel, da sem jim pomagal povećati potovalno prtljago in sem v njih položil prave vsebine.
Potrudimo se in stremimo, da bi imeli srečno popotovanje, da se ves trud na koncu stokratno poplača. Poizkušajmo, da pri sestopu iz vlaka pustimo prazno sedalo, katero budi pri ostalih potnikih, ki bodo nadaljevali potovanje, hrepenenje, lepe in ugodne spomine.
Vsem želim srečno in ugodno potovanje!
Tuesday, January 23, 2007
Disease Rally
Tale objava je samo za tiste, ki ste trenutno bolani, da se malce vživite v življenje virusov, kateri trenutno “pohajkujejo” po vašem telesu. Zime še ni in trenutno je prehlad edini, kateri nas (vse, čeprav le z govorom skozi nos) opominja, da se je treba malce bolj paziti!
Zdi se mi da sem rahlo zasvojen...
S čim že …- mogoče s tem, da imam stalno prižgan računalnik, kar pomeni, da lahko stalno grem na internet, kar spet pomeni, da se lahko stalno izgubim...
- mogoče sem zasvojen s tem Stripgeneratorjem, kjer zmeraj najdem neko temo, da jo lahko “nastripam”
- mogoče sem zasvojen preprosto s tem, da ne delam ničesar pametnega, ničesar produktivnega, temveč veliko takšnih majhnih stvari, od katerih pa nihče ničesar nima
- mogoče sem zasvojen s tem, da se ne morem najti - z iskanjem samega sebe.
- mogoče sem zasvojen s tem, da me vse boli, a niti na sprehod se mi ne da iti …
…
..
.
..
…
- mogoče sem preprosto zasvojen z izgovori da mi ni treba početi nič, kateri so edini, da me nikoli ne pustijo na cedilu … toliko o odkritosrčnosti!
Monday, January 22, 2007
Sunday, January 21, 2007
Ko te veverica useka po glavi...
Včeraj se je v križišču zraven mene ustavil nek idiot, ki mu je v avtomobilu nad armaturno ploščo visel CD. Ja, tisti čisto pravi CD, za katere sem mislil, da jih nobeno tele več nikoli ne obeša sem. Ne samo, da je zaradi odseva sonca nevarno zanj in za druge voznike, izgleda res izjemno grozljivo. Bebec je v svoji stari škodi veselo kadil in mislil, da je boga prijel za jajca.
Podobno grozno je, če nekomu spredaj visi kaka plišasta veverica premera 30 cm, ki potem med vožnjo binglja sem in tja in ga po možnosti še vsake toliko časa malo tresne po glavi. Take posameznike, ki mislijo, da je to kul, bi najraje tresnil po glavi tudi sam. Ampak ne z veverico, s čem tršim.
Podobno kot tiste, ki imajo na svojem avtomobilu zadaj tako ogromen spojler, da štrli pol metra stran od avtomobila in vozniku itak zakriva celoten pogled nazaj skozi zadnje steklo. V takem avtomobilu skoraj obvezno sedi nek tip s končano triletno živilsko, ki ima full dosti gela na laseh in zraven sebe eno pičko z Ribičije. Nanjo seveda to naredi izjemen vtis. Aja, verjetno tej isti osebi spredaj visi tudi cela kolekcija CD-jev.
Bruhanje mi povzročajo tudi tisti avto freaki, ki svoj avto s stranskimi dodelavami spustijo tako nizko, da ne morejo nikoli parkirati na noben pločnik in jim že v primeru manjše jame na cesti s spodnje strani potolče pločevino. V sosednjem bloku živi nek fanatik z vijolično Tigro, ki je spuščena do tal. Dobesedno. Ves spodnji rob je zguljen in zvit. Yeah, izgleda izjemno seksi. Ziher hodi na lesarsko.
Enako odvratni so avtomobili, ki jih nekateri polepijo z najrazličnejšimi trdovratnimi nalepkami, ki se nikoli popolnoma ne dajo odstraniti. Denimo z najrazličnejšimi modeli ognja, strele in črt. Pa napisi: "I"M THE MAN", "TURBO CAR" in podobnimi. Pa ne govorim o dirkalnih avtomobilih, tisto je seveda povsem okej, govorim o tem, da si strelo in napis "FASTER THAN LIFE" nalepi nek čudak na rdeči Renault 5. Navadni osebni avtomobil. Mislim, krnekaj.
Obstajajo tudi posamezniki, ki mislijo, da so full kul, če imajo spredaj nad lučmi nalepljeno tisti črn gumijasti pravokotnik (priznam, da ne vem, kako se imenuje), ki bi naj služil temu, da bi avtomobil zaščitil pred vsem mrčesom, ki se tako rad nabija na sprednji del avtomobila. Res je, da je nagravžno, ko se nam predvsem poleti tam razmaže pol obstoječih letečih žuželk v enem samem tednu, toda avtomobil s tem gumijastim predpražnikom izgleda sila neatraktivno.
Frend pa mi je zadnjič povedal tudi, da se dobijo neki trakovi, ki jih privežeš na anteno, ti pa potem med vožnjo veselo plapolajo v zraku in se ponoči svetijo v temi. Seveda sem trakove takoj uvrstil na prvo mesto mojega nujnega nakupovalnega seznama. Itak.
Podobno grozno je, če nekomu spredaj visi kaka plišasta veverica premera 30 cm, ki potem med vožnjo binglja sem in tja in ga po možnosti še vsake toliko časa malo tresne po glavi. Take posameznike, ki mislijo, da je to kul, bi najraje tresnil po glavi tudi sam. Ampak ne z veverico, s čem tršim.
Podobno kot tiste, ki imajo na svojem avtomobilu zadaj tako ogromen spojler, da štrli pol metra stran od avtomobila in vozniku itak zakriva celoten pogled nazaj skozi zadnje steklo. V takem avtomobilu skoraj obvezno sedi nek tip s končano triletno živilsko, ki ima full dosti gela na laseh in zraven sebe eno pičko z Ribičije. Nanjo seveda to naredi izjemen vtis. Aja, verjetno tej isti osebi spredaj visi tudi cela kolekcija CD-jev.
Bruhanje mi povzročajo tudi tisti avto freaki, ki svoj avto s stranskimi dodelavami spustijo tako nizko, da ne morejo nikoli parkirati na noben pločnik in jim že v primeru manjše jame na cesti s spodnje strani potolče pločevino. V sosednjem bloku živi nek fanatik z vijolično Tigro, ki je spuščena do tal. Dobesedno. Ves spodnji rob je zguljen in zvit. Yeah, izgleda izjemno seksi. Ziher hodi na lesarsko.
Enako odvratni so avtomobili, ki jih nekateri polepijo z najrazličnejšimi trdovratnimi nalepkami, ki se nikoli popolnoma ne dajo odstraniti. Denimo z najrazličnejšimi modeli ognja, strele in črt. Pa napisi: "I"M THE MAN", "TURBO CAR" in podobnimi. Pa ne govorim o dirkalnih avtomobilih, tisto je seveda povsem okej, govorim o tem, da si strelo in napis "FASTER THAN LIFE" nalepi nek čudak na rdeči Renault 5. Navadni osebni avtomobil. Mislim, krnekaj.
Obstajajo tudi posamezniki, ki mislijo, da so full kul, če imajo spredaj nad lučmi nalepljeno tisti črn gumijasti pravokotnik (priznam, da ne vem, kako se imenuje), ki bi naj služil temu, da bi avtomobil zaščitil pred vsem mrčesom, ki se tako rad nabija na sprednji del avtomobila. Res je, da je nagravžno, ko se nam predvsem poleti tam razmaže pol obstoječih letečih žuželk v enem samem tednu, toda avtomobil s tem gumijastim predpražnikom izgleda sila neatraktivno.
Frend pa mi je zadnjič povedal tudi, da se dobijo neki trakovi, ki jih privežeš na anteno, ti pa potem med vožnjo veselo plapolajo v zraku in se ponoči svetijo v temi. Seveda sem trakove takoj uvrstil na prvo mesto mojega nujnega nakupovalnega seznama. Itak.
Saturday, January 20, 2007
Subscribe to:
Posts (Atom)
