Stare, neolikane, zabite Klotilde

Vsi, ki me poznate, veste, da po naravi nisem nestrpna in živčna oseba. No, morda je to znak, da me ne poznate dovolj, hehe.

Danes se bom dotaknil teme, o kateri se je na blogih še precej pisalo. Ne vem. Ne spomnim se. Pa saj je vseeno.

Načeloma zelo rad hodim v trgovine. To drži za vse dni, razen sobote. Zakaj? Zato, ker je takrat gužva. Ker se takrat v trgovine odpravijo čisto vse upokojenke in družine, ki bi svoje orjaške nakupe lahko opravile tudi katerikoli drug dan v tednu. Ampak ne. Seveda imajo čas samo v soboto. Še posebej upokojenke. Naj se ustavim pri slednjih.

Pravkar sem se vrnil s trgovine. Znerviran do te mere, da sem si najprej moral prižgati čik in za hip sesti, čeprav je šele četrtek. V supermarketu je namreč, med vso gužvo, bila tudi stara baba. Na videz krepko čez 70 let. Precej upognjene drže. Imela je palico. Pred seboj pa je potiskala tisti miniaturni voziček, namenjem otrokom. Da se je ja morala še za pol metra bolj sklonjeno držati. In hoditi še počasneje. Na vsakem koraku se je ustavljala. Pogledovala okrog sebe. V pretirano tresoče roke roke jemala vsak preklet artikel. Pri tem pa stala tako, da je bilo mimo nje nemogoče priti. Svoj voziček je puščala natanko na mestih, kjer je bila največja gneča, ter jo tako naredila še bolj neznosno. Ko sem nekako dve minuti stal za njo in optimistično čakal, da se bo stara nevljudnica umaknila, ali pa umaknila vsaj svoj voziček (čeprav me je videla), mi je prekipelo. S svojim vozičkom sem brutalno sunil v njenega, tako da je tega odneslo na čisto drug konec trgovine. Totalno osuplo me je pogledala, jaz pa sem se nazaj nevljudno zadrl: "Pizda, tukaj niste sami!". Lahko si mislite, kako hudoben pogled sem skasiral.

Gremo naprej. Pridem na oddelek z zelenjavo. Seveda je bila neolikana Matilda spet tam. Deset minut se je motala okrog mojih nog, panično brskala po zelenjavi, jo trosila po tleh, se zaletavala vame in s svojim vozičkom udarjala ob vse možne ljudi okrog sebe. Končno je svoj pofukan radič in korenje odnesla do elektronske tehtnice, kjer je cirka šest ur iskal tipko "6". Kako fukjen moraš biti, da ne najdeš številke 6? Nahaja se med 5 in 7. Zakaj bi jo iskal med številkami 111 in 186? Za njo se je nabrala kilometrska vrsta. Jaz sem seveda stal tik za njo. Iz čiste hudobije ji nisem hotel pomagati. Ne! Če je slepa, pa naj ne hodi v trgovino. Sledil je še vrhunec. Okrog sebe je razsipala celotno vrečo korenja. Še preden jo je stehtala. Vem, da si zato zaslužim mesto v peklu, ampka... ne, nisem ji pomagal. Prekrižanih rok sem gledal ,kako se je ženska naprezala ter s tresočimi rokami pobirala svojo jebeno mrkvo.Ter pri tem delala še večjo gužo. Ko jo je pobrala, je seveda že zdavnaj pozabila, katero številko mora pritisniti za tehtanje korenja. Čeprav vem na pamet, da ima korenje številko 30, sem molčal. Naj se stara neolikana Klotilda še malo muči.

In še pika na i... Čeprav se je ženšče cel čas pretvarjalo, da je komaj pokretno... pa je seveda dobesedno zašprintalo proti blagajni, ko je videlo, da se njej bližam jaz.

Nisem hudobna oseba. Rad imam prijetne starejše ljudi, ker se zavedam, da se lahko od njih veliko naučim. Ter da si zaradi svoje prehojene poti zaslužijo vso moje spoštovanje.

Iz dna duše pa preziram stare, neumne, do skrajnih mej zabite in nevljudne upokojence, ki se obnašajo, kot da se cel svet vrti okoli njih. Le zato, ker že smrdijo po zemlji.

Ok, pa sem si dal duška. Zdaj se počutim boljše. Hvala,da ste me prenašali :)