Top 5 ženskih laži :
5. Devica sem
4. Kako je velik!
3. Tega ne morem narediti najboljši prijateljici.
2. Po poroki se ne bom zredila!
1. Prihaja mi! Prihaja mi!!
Wednesday, February 21, 2007
Sunday, February 18, 2007
Ne hodi...
Ne hodi pred menoj, morda ti ne bom sledil.
Ne hodi za menoj, morda te ne bom vodil.
Hodi ob meni in mi bodi prijatelj!
Ne hodi za menoj, morda te ne bom vodil.
Hodi ob meni in mi bodi prijatelj!
Saturday, February 17, 2007
Komaj čakam, da me otroci pokozlajo!
Imel bom otroka. Po možnosti dva. In po možnosti čim hitreje enega za drugim, da bo lahko drugi nosil oblačila od prvega, pa četudi ne bosta enakega spola. Konec koncev "tamali" še ne kapirajo mode in se fantek res ne more pri 14 mesecih jezit, če nosi rožnato pidžamo. Če bom pa imel standard res urejen in nam bo šlo dobro, potem pa bom imel kar tri. Tru guci-guci male kjuti-buti otročičke, sladke kot med. Ah, kako bom užival, ko jim bo zrastel prvi zobek in kako ganjena bova z drago, ko bodo izrekli svoje prve besedice.
Vse leto bom lepo šparal, da si bom lahko enkrat julija oz. avgusta privoščil z družino dopust v Umagu oz. Poreču. V kampu seveda, hoteli itak samo kradejo denar, poleg tega pa je brezveze plačevat tako drag dopust v hotelu, če si tam tako ali tako samo ponoči. Kaj bi te brezveze kompliciral glede postelje? Postelja je postelja! Poleg tega bomo tam ves dan uživali na prečudovitih betonskih in skalnatih plažah skupaj z ostalimi več deset-tisočimi slovenskimi turisti in hrvaškimi natakarji, do katerih pa se ne spodobi bit nesramen, kljub temu, da se delajo, da nas ne razumejo in med vsemi jeziki v jedilnih listih nimajo slovenščine.
Moja služba bo trajala kot vse normalne službe od šestih do dveh in to bom seveda sprejemal z velikim navdušenjem, saj bom tako lahko zmeraj enak čas ob istem terminu preživel z družino, kar bo v naše družinsko okolje vneslo mirnost in simbiozo.
Z otroki bom redno hodil k zdravniškim pregledom, jih previjal, pazil nanje, se smehljal, ko me bodo pokozlali in poscali, se ponoči zbujal in pač poskušal nekako zdržati skozi neprespane noči. To vse spada k starševstvu in če se niso moji starši in stari starši pritoževali, se tudi jaz ne smem. Biti očka je konec koncev moje poslanstvo in moja naloga je, da gene prenašam naprej.
Imeli bomo eno televizijo in glasbeni stolp, pa še nek radio v otroški sobi. Vozili bomo Hyundai Accent, ker je več kot soliden avto za tako ceno in dovolj prostoren za vse. Na okenski polici bodo seveda pelargonije, prav tako pa bo tudi povsod drugod po stanovanju ogromno rož, za katere bo skrbela moja ljuba žena.
In tako faking naprej.
Vse leto bom lepo šparal, da si bom lahko enkrat julija oz. avgusta privoščil z družino dopust v Umagu oz. Poreču. V kampu seveda, hoteli itak samo kradejo denar, poleg tega pa je brezveze plačevat tako drag dopust v hotelu, če si tam tako ali tako samo ponoči. Kaj bi te brezveze kompliciral glede postelje? Postelja je postelja! Poleg tega bomo tam ves dan uživali na prečudovitih betonskih in skalnatih plažah skupaj z ostalimi več deset-tisočimi slovenskimi turisti in hrvaškimi natakarji, do katerih pa se ne spodobi bit nesramen, kljub temu, da se delajo, da nas ne razumejo in med vsemi jeziki v jedilnih listih nimajo slovenščine.
Moja služba bo trajala kot vse normalne službe od šestih do dveh in to bom seveda sprejemal z velikim navdušenjem, saj bom tako lahko zmeraj enak čas ob istem terminu preživel z družino, kar bo v naše družinsko okolje vneslo mirnost in simbiozo.
Z otroki bom redno hodil k zdravniškim pregledom, jih previjal, pazil nanje, se smehljal, ko me bodo pokozlali in poscali, se ponoči zbujal in pač poskušal nekako zdržati skozi neprespane noči. To vse spada k starševstvu in če se niso moji starši in stari starši pritoževali, se tudi jaz ne smem. Biti očka je konec koncev moje poslanstvo in moja naloga je, da gene prenašam naprej.
Imeli bomo eno televizijo in glasbeni stolp, pa še nek radio v otroški sobi. Vozili bomo Hyundai Accent, ker je več kot soliden avto za tako ceno in dovolj prostoren za vse. Na okenski polici bodo seveda pelargonije, prav tako pa bo tudi povsod drugod po stanovanju ogromno rož, za katere bo skrbela moja ljuba žena.
In tako faking naprej.
Thursday, February 15, 2007
Se ti ne da napisati bloga? Hvala enako!
Danes je čisto navaden dan. In na tak dan se soočam z dilemo, ali naj napišem prispevek ali ne? Lahko bi si omislil kako filozofancijo ali moraliziral o Valentinovem. Saj veste, bi bil svet bolj pravičen, če bi imele vse ženske joške kot Pamela Anderson in tipi kurce kot Rocco Siffredi ali kako sovražim valentinovo, ker je to ameriški praznik (*Ne sploh! Valentin je poganski svetnik, njegov praznik resda skomercializiran in vsi, ki ste razpredali o njem na svojem blogu, prekleto, ta praznik se piše z malo začetnico!*). Skratka, lahko bi se prodal kot kaka prijateljica noči, ki jim ob številu osamljenih v Sloveniji današnjega dne prav gotovo biznis cveti bolj kot cvetličarjem, si kupil kak klik.
Lahko bi objavil sliko Saške Lendero k prispevku »Saška ujeta zgoraj brez v Grčiji.. Masaža očitno delovala!« in najajcal folk, da bo uničil svoj miškasti privesek računalnika, ko bo kot ponorel klikal na moj prispevek, ki bo itak fejk, to se razume. Beda.
Lahko bi napisal nekaj, kar se mi je danes zgodilo. Torej šel se v trgovino, 20 minut stal v vrsti na banki, in to je vse. In ljudje bi pisali komentarje v stilu »ngkvaenoAAAbiyngkvaenobiydy«, ker bi med branjem zaspali, njihove glave pa bi padle na tipkovnico.
Ampak danes je pa res čisto navaden povprečen dan. In čeprav bi lahko vse, kar sem zgoraj naštel, razvil v čudovit blogovski prispevek, sem len in se mi enostavno ne da.
Torej, ali se kdaj prisilite in napišete prispevek, čeprav vam ni do tega? Čutite na nek način obvezo do beračic in beračev vašega bloga? Je to slučajno obveza Tebi, draga kolegica pisunka, cenjeni kolega pisun (*Pa iskreno prosim, lažnivci imajo zardi stresa, ki ga povzroča občutek 'slaba vest', tudi do 6 let krajše življenje!*)?
Umiram od radovednosti.
Lahko bi objavil sliko Saške Lendero k prispevku »Saška ujeta zgoraj brez v Grčiji.. Masaža očitno delovala!« in najajcal folk, da bo uničil svoj miškasti privesek računalnika, ko bo kot ponorel klikal na moj prispevek, ki bo itak fejk, to se razume. Beda.
Lahko bi napisal nekaj, kar se mi je danes zgodilo. Torej šel se v trgovino, 20 minut stal v vrsti na banki, in to je vse. In ljudje bi pisali komentarje v stilu »ngkvaenoAAAbiyngkvaenobiydy«, ker bi med branjem zaspali, njihove glave pa bi padle na tipkovnico.
Ampak danes je pa res čisto navaden povprečen dan. In čeprav bi lahko vse, kar sem zgoraj naštel, razvil v čudovit blogovski prispevek, sem len in se mi enostavno ne da.
Torej, ali se kdaj prisilite in napišete prispevek, čeprav vam ni do tega? Čutite na nek način obvezo do beračic in beračev vašega bloga? Je to slučajno obveza Tebi, draga kolegica pisunka, cenjeni kolega pisun (*Pa iskreno prosim, lažnivci imajo zardi stresa, ki ga povzroča občutek 'slaba vest', tudi do 6 let krajše življenje!*)?
Umiram od radovednosti.
Wednesday, February 14, 2007
Previdnost je mati samozadovoljevanja...
Dragi sv. Valentin!
Pred par stoletji bi te naj baje obglavili, ker si na skrivaj in brez cesarjevega privoljenja poročal mlade pare, toda po drugi strani pa baje vsako leto 14. februarja kolovratiš naokrog. Jaz verjamem v slednje in ker si kao neke vrste Amor in po govoricah skrbiš za to, da sta prijateljstvo in ljubezen tam, kjer morata biti, verjamem, da boš imel tudi danes veliko dela. Ravno zaradi tega sem se odločil, da ti dam nekaj namigov, ker ti - prijazen kot sem - želim olajšati delo. Pa gremo lepo po vrsti, kot so hiše v Halozah.
Vsem tistim, ki so v resnih vezah, pa v njih vztrajajo samo še iz navade in strahu pred tem, da bi morali narediti korak naprej in se osvoboditi iz nečesa, kar jih onesrečuje, dopovej, da je to bedasto in da se naj to konča. Mogoče je celo dobro, da se zadeva konča prav na Valentinovo, kajti v tem primeru bosta mogoče oba lahko do večera pristala v postelji z nekom, do koga jima resnično je - in to brez slabe "nezvestobne" vesti.
Vsem tistim, ki so zmedeni, ne vedo, kaj bi storili in komu bi izkazovali svojo naklonjenost, povej, da naj enkrat po dolgem času vsaj danes dajo prednost srcu in ne razumu. Razum nas sicer včasih ščiti pred razočaranjem, nas pa nekje enako pogosto ščiti tudi pred fukom. Previdnost je mati modrosti, je pa tudi mati samozadovoljevanja.
Vzemi si kako dodatno minuto časa in trešči po glavi vse tiste slovenske idiote in idiotke, ki si ne upajo priznati, da jim je do nekoga, ker jih je strah, kaj bi jim lahko na novo pridobljena čustva prinesla in bodo zaradi tega na koncu mogoče pristali celo sami. Brez da bi prava oseba slišala prave stvari. To je preprosto neumno.
Dodaj kak gram poguma vsem tistim bojazljivcem, ki si danes na vso moč želijo nekoga nekam povabit, pa nimajo jajc, da bi to dejansko storili.
Poskrbi prosim, da bo danes do poznega večera vsak, ki je samski in tega ne pričakuje, pa si po dolgem sušnem obdobju to zasluži, prejel kako zelo zanimivo sporočilce. Vsaj kak pozdrav od kake zanimive osebe, če že ne nespodobnega povabila :-)
Pobrigaj se, da bodo vse slovenske kurbe danes dobile vsaj kak poljub od svojih strank, pa čeprav ta ne bo popolnoma iskren. In kak euro več za uslugo manj.
Pa še egoistična prošnja: če sem komu zares zanimiv in do mene nekaj čuti - a lahko urediš, da mi bo vsaj danes namignil, da je temu res tako? Saj veš, majhna potrditev nikoli ne škodi.
Tisti, ki si to zaslužijo, naj danes dobijo en pristen objem, tisti ki pa ne, pa fajn brco v rit. Ali pa v jajca, to še bolj boli.
Tnx :)
Pred par stoletji bi te naj baje obglavili, ker si na skrivaj in brez cesarjevega privoljenja poročal mlade pare, toda po drugi strani pa baje vsako leto 14. februarja kolovratiš naokrog. Jaz verjamem v slednje in ker si kao neke vrste Amor in po govoricah skrbiš za to, da sta prijateljstvo in ljubezen tam, kjer morata biti, verjamem, da boš imel tudi danes veliko dela. Ravno zaradi tega sem se odločil, da ti dam nekaj namigov, ker ti - prijazen kot sem - želim olajšati delo. Pa gremo lepo po vrsti, kot so hiše v Halozah.
Vsem tistim, ki so v resnih vezah, pa v njih vztrajajo samo še iz navade in strahu pred tem, da bi morali narediti korak naprej in se osvoboditi iz nečesa, kar jih onesrečuje, dopovej, da je to bedasto in da se naj to konča. Mogoče je celo dobro, da se zadeva konča prav na Valentinovo, kajti v tem primeru bosta mogoče oba lahko do večera pristala v postelji z nekom, do koga jima resnično je - in to brez slabe "nezvestobne" vesti.
Vsem tistim, ki so zmedeni, ne vedo, kaj bi storili in komu bi izkazovali svojo naklonjenost, povej, da naj enkrat po dolgem času vsaj danes dajo prednost srcu in ne razumu. Razum nas sicer včasih ščiti pred razočaranjem, nas pa nekje enako pogosto ščiti tudi pred fukom. Previdnost je mati modrosti, je pa tudi mati samozadovoljevanja.
Vzemi si kako dodatno minuto časa in trešči po glavi vse tiste slovenske idiote in idiotke, ki si ne upajo priznati, da jim je do nekoga, ker jih je strah, kaj bi jim lahko na novo pridobljena čustva prinesla in bodo zaradi tega na koncu mogoče pristali celo sami. Brez da bi prava oseba slišala prave stvari. To je preprosto neumno.
Dodaj kak gram poguma vsem tistim bojazljivcem, ki si danes na vso moč želijo nekoga nekam povabit, pa nimajo jajc, da bi to dejansko storili.
Poskrbi prosim, da bo danes do poznega večera vsak, ki je samski in tega ne pričakuje, pa si po dolgem sušnem obdobju to zasluži, prejel kako zelo zanimivo sporočilce. Vsaj kak pozdrav od kake zanimive osebe, če že ne nespodobnega povabila :-)
Pobrigaj se, da bodo vse slovenske kurbe danes dobile vsaj kak poljub od svojih strank, pa čeprav ta ne bo popolnoma iskren. In kak euro več za uslugo manj.
Pa še egoistična prošnja: če sem komu zares zanimiv in do mene nekaj čuti - a lahko urediš, da mi bo vsaj danes namignil, da je temu res tako? Saj veš, majhna potrditev nikoli ne škodi.
Tisti, ki si to zaslužijo, naj danes dobijo en pristen objem, tisti ki pa ne, pa fajn brco v rit. Ali pa v jajca, to še bolj boli.
Tnx :)
Tuesday, February 13, 2007
Mali, debeli & nič kaj veseli..
Zraven bab za volanom in tečnih starcev, ki se v trgovini s svojimi nafilanimi vozički rinejo naprej, imam full probleme z debelimi otroki. Malimi mastnimi špehastimi mulci in smrkljami, ki imajo po petnajst kilogramov sala preveč in jih srečujem na vsakem koraku. Se mi zdi, da zmeraj pogosteje.
Mala bajstasta derišta mi gredo na pajtl zato, ker ob njih zmeraj vidim šminkerske sošolce v šoli, ki igrajo košarko, so full priljubljeni, vsi se hočejo družit z njimi, oni pa si svojo priljubljenost večajo s tem, da so nadrejeni nepriljubljenim debeluščkom, da se iz njih norčujejo, jim med izleti kradejo vrečke s Pingo sokovi in sendviči s pariško, s tem pa mulcem, ki so že itak nesrečni, še bolj nabijajo komplekse.
Debeli puhki so nadležni za moje oči zato, ker vem, da jim postaja slabo ob misli na športno vzgojo in vsa leta šolanja iščejo izgovore, da se le-tej izognejo. Ker sovražijo košarko in odbojko in ker nočejo, da bodo še tam tarča posmega sicer športnih sošolcev.
Mali pitanci vzbudijo mojo pozornost tudi zato, ker sem prepričan, da so vedno v ozadju, nikoli ne upajo dvignit roke in nikoli ne morejo nosit oprijetih šminkastih srajčk.
Iritirajo pa me predvsem zato, ker so za vse, kar se jim dogaja, krivi njihovi starši. Faking Zdenka in Franc, ki sta rasla v prepoznavnem slovenskem duhamornem duhu, po katerem je treba s krožnika pospravit vse. Češ, "pri nas se nič ne meče stran" ali "Ti veš, kako draga je ta omaka?!" Ker faking Breda in Peter niti med vikendom ne moreta skup spocat neke goveje župe ali pa magari ene izmed tistih iz vrečke, pa raje namesto tega froce celi vikend tiščita v McDondals, kjer jih filata z vso svinjarijo in jih navajata na to hrano do take mere, da potem med tednom še vso žepnino porabijo za to kalorično navlako. Ker sta Milena in Dušan tako obremenjena s svojo kariero, da imata čas za mikrovalovno hrano z družino samo zvečer, pri tem pa sploh ne opazita, da njuni potomci lezejo v vse smeri in da bodo imeli grozne težave s svojimi življenji, ker bodo zmeraj, ampak res zmeraj, na slabšem zaradi debelosti. Ker sta froce naredila pač zato, ker to sodi zraven. K nekemu kao normalnemu odnosu. "Kdo pa bo podedoval mojo firmo, nekoga ja rabim, da bo moj naslednik, drugače bo šlo vse v nič," bi verjetno odgovoril povprečen oče Bojan. Ja, Bojan ml. bo prevzel firmo, ampak bo rabil dodatno ojačitev stola in razširjeno tipkovnico za debele prste.
Res je, iritiran sem. Ker sem spet šel v McDonaldsa po tam zame edino prebavljivo jed - kraljevsko solato - in ob nabito obloženi mizi zagledal leglo otrok in dva stara - vsakega na svojem mobilnem telefonu. Da so imeli tamali lepo polna lička, verjetno ni treba posebej poudarjat. Dobil sem izjemno veliko željo, da bi stopil do starih dveh in vsakega po glavi treščil s tistim brezveznim rdečim pladnjem. Marici pa bi rekel, naj se spoka domov in skuha vsaj župo iz vrečke!
Mala bajstasta derišta mi gredo na pajtl zato, ker ob njih zmeraj vidim šminkerske sošolce v šoli, ki igrajo košarko, so full priljubljeni, vsi se hočejo družit z njimi, oni pa si svojo priljubljenost večajo s tem, da so nadrejeni nepriljubljenim debeluščkom, da se iz njih norčujejo, jim med izleti kradejo vrečke s Pingo sokovi in sendviči s pariško, s tem pa mulcem, ki so že itak nesrečni, še bolj nabijajo komplekse.
Debeli puhki so nadležni za moje oči zato, ker vem, da jim postaja slabo ob misli na športno vzgojo in vsa leta šolanja iščejo izgovore, da se le-tej izognejo. Ker sovražijo košarko in odbojko in ker nočejo, da bodo še tam tarča posmega sicer športnih sošolcev.
Mali pitanci vzbudijo mojo pozornost tudi zato, ker sem prepričan, da so vedno v ozadju, nikoli ne upajo dvignit roke in nikoli ne morejo nosit oprijetih šminkastih srajčk.
Iritirajo pa me predvsem zato, ker so za vse, kar se jim dogaja, krivi njihovi starši. Faking Zdenka in Franc, ki sta rasla v prepoznavnem slovenskem duhamornem duhu, po katerem je treba s krožnika pospravit vse. Češ, "pri nas se nič ne meče stran" ali "Ti veš, kako draga je ta omaka?!" Ker faking Breda in Peter niti med vikendom ne moreta skup spocat neke goveje župe ali pa magari ene izmed tistih iz vrečke, pa raje namesto tega froce celi vikend tiščita v McDondals, kjer jih filata z vso svinjarijo in jih navajata na to hrano do take mere, da potem med tednom še vso žepnino porabijo za to kalorično navlako. Ker sta Milena in Dušan tako obremenjena s svojo kariero, da imata čas za mikrovalovno hrano z družino samo zvečer, pri tem pa sploh ne opazita, da njuni potomci lezejo v vse smeri in da bodo imeli grozne težave s svojimi življenji, ker bodo zmeraj, ampak res zmeraj, na slabšem zaradi debelosti. Ker sta froce naredila pač zato, ker to sodi zraven. K nekemu kao normalnemu odnosu. "Kdo pa bo podedoval mojo firmo, nekoga ja rabim, da bo moj naslednik, drugače bo šlo vse v nič," bi verjetno odgovoril povprečen oče Bojan. Ja, Bojan ml. bo prevzel firmo, ampak bo rabil dodatno ojačitev stola in razširjeno tipkovnico za debele prste.
Res je, iritiran sem. Ker sem spet šel v McDonaldsa po tam zame edino prebavljivo jed - kraljevsko solato - in ob nabito obloženi mizi zagledal leglo otrok in dva stara - vsakega na svojem mobilnem telefonu. Da so imeli tamali lepo polna lička, verjetno ni treba posebej poudarjat. Dobil sem izjemno veliko željo, da bi stopil do starih dveh in vsakega po glavi treščil s tistim brezveznim rdečim pladnjem. Marici pa bi rekel, naj se spoka domov in skuha vsaj župo iz vrečke!
SIDDHARTA? NE, SIT ARTA!
Poslano: 09.09.2003 19:34:58
Kdor posluša Val 202, bo dobro vedel, za kaj gre: spodnji prispevek je vzet iz Mnenjalnice na spletni strani omenjenega radia. Jaz sm se nasmejal :))
SIDDHARTA? NE, SIT ARTA!
Gagajevec Sašo ima prav. Vala 202 ni več. Skoraj ni več. Je le še Radio Siddharta in Val 202 kot občasna motnja...
Spoštovane, spoštovani, odštevajmo skupaj! Še osem dni, še osem noči, še osem juter....in potem, in potem se drage državljanke, dragi državljani, primimo za roke in pod taktirko maestra Praprotnik Madejneserija zamrmrajmo kak komad Siddharte in morda si primrmramo brezplačno vstopnico ali dve. Vstopimo skupaj, bratje in sestre! Brez panike, za vse bo dovolj prostora. Dovolj stojišč. Dovolj sedišč. Dovolj ležišč. Slovenija ne potrebuje več starega, Slovenija ne potrebuje niti novega stadiona. Ko igra Siddharta, Slovenija postane stadion! (Jebeš Marakano!) Dva miljona stokajočih, dva milijona mrmrajočih, dva milijona hlipajočih, dva milijona zevajočih, dva milijona v transu...Kdo špila? Siddharta. Buda. Bog! Kdo še špila? Simfoniki RTV Slovenija. Nebeški orkester, angelski zvok, ki (nekaterim) novinarkam RA Slovenija (na)špiči dlake.
Milijon našpičenih in milijon trdih. Gori, doli, naokoli, predvsem pa na zeleni trati stadiona.
Dragi poslušalci, drage poslušalke, s svetovnega prvenstva v atletiki, s stadiona v Parizu se neposredno v program javlja večno smrkavi zdravnik in honorarni športni reporter dr. Andrej Stare...
Smrk! Smrk! Hk-khmmm...Ljubljana, smo not'?...Smrk! Khmm...Ljubljana, ponavljam...a smo not'?....Kšššš...Gremo, Stare...kšššš...v etru si...kššš.... Spoštovane gledalke, spoštovani gledalci, javljam se neposredno z atletskega...Smrk! Smrk!...mitinga tu v Franciji. Zadnje novice, ki prihajajo iz našega tabora pa...Smrk! Smrk!... ne bojo razveselile privržencev Siddharte. Smrk! Smrk! Aaa-pčih!!!....Ker so nastop na mitingu radi pozitivnih dopingških testov prepovedali dirigentu RTV simfonikov, so se v znak solidarnosti s sinfoničnim orkestrom in njega dirigentom za nenastop odločili tudi naši mladci iz ekipe Siddharta. Aaaaa-pčih!! Hrk-hrrrk-pfuj!...Slovenija bo tako ostala brez zastopstva na tem svetovnem prvenstvu. Uspeli smo dobiti izjavo lepega mladca, prvega vokala Tomija. Dejal je le - JE NE REGRETTE RIEN!...Ne obžalujem ničesar!...Smrk! Smrk!....Zdaj pa besedo predajam Dolinšek Rajčici v Planico....
Spoštovani poslušalci, cenjene poslušalke, priča smo neverjetnemu razpletu finalne serije!!! Potem, ko se je bobnar Siddharte napil do onemoglosti in so ga s helikopterjem slovenske vojske odpeljali v jeseniško bolnišnico, ko smo že mislili, da tudi tokrat s kako vidnejšo uvrstitvijo naših ne bo nič, se je v prvi seriji odprlo našemu skakalnemu šampinjonu 5erki. S polnimi usti snuza ga je neslo daleč preko 250 metrov! Neverjetno!... Fantastičen skok!...Tako izredni skoki so bili tuji celo Siddharti v njegovih najboljših letih. In sedaj, gospoda, naš šampijon 5erka! Popravlja si očala, zapenja kombinezon, s pogledom išče Zupana in Grosa. Oba držita zastavico visoko v zraku, čakamo na dobre pogoje, piha vzgornik s hitrostjo 12 po Beaufortovi skali, to je približno 39 m/s, vidimo, da je orkanski veter že začel ruvati stoletne smreke v bližnjem gozdu, odneslo je tudi našega kolega Smrekarja in nekaj pijanih gledalcev, mimo okna naše reporterske kabine sta pravkar poletela tudi saksofonist Siddharte in predsednik države, no, Jelko in Matjaž pa sta končno spustila zastavico in naš šampinjon se je spustil po zaletišču. V nizki preži se približuje odskočišču...odriv z mize...in že je v zraku. Leti mirno, ravnokar je mimo njega švignil koroški deželni glavar, vendar se naš šampinjon ne da motiti in mirno nadaljuje let! Visoko je v zraku...še se dviguje...je čedalje više...sedaj maha nekomu...iz režije nam javljajo, da se iz Pariza ravnokar vrača adriin avion s simfoniki in frontmenom Siddharte...Da! Da! Tako je! Sedaj vidimo tudi mi z reporterskega mesta! 5erka maha Tomiju, ki je izstopil iz letala in mu v roko stisnil eno brezplačno vstopnico za Siddhartin koncert na bežigrajskem igrišču. Mislim, spoštovane poslušalke, poslušalci, da si je Tomi s to fair play gesto zasluži modri karton Vala 202!!! No, vrnimo se našemu 5erki...spušča se proti vznožju skakalnice, leti mirno...doskočil je v telemark!!! Kakšna je daljava? Ali je to nov svetovni rekord?!! Ali je to nov svetovni rekord!!!!!!!?????....Neverjetno!! Daljava 29 metrov in pol!!! Izreden skok! To je prav zares IZ-REDEN skok! Daleč od vsakega povprečja!!! Ni pomembna dolžina, spoštovane in spoštovani, pomembna je iz-rednost!!! To ve že vsaka Nina........ Sedaj pa vračam besedo bolnemu reporterju Staretu, ki poroča z atletskega mitinga v Parizu.
Hvala, Rajčica, hvala!...Smrk! Smrk!...Drage gledalke, ceneni gledalci, podavljeni še enkrat iz Pariza, tokrat s še bolj tragično novico. Kolegi s francoske televizije so mi zaupali. da si je v sled debakla Siddharte in simfonikov na stadionu v Parizu nek slovenski glasbeni urednik hotel s štartersko pištolo odstreliti obe ušesi! Na njegovo srečo ju je zgrešil, žal pa si je ob tem odpihnil pol betice...Baje je bilo temu uredniku ime Andre, oz. Andrej po naše. No, kakorkoli že, urednikove možgane zdaj strgajo z atletske proge, tekmovanje gre dalje, ogrevajo se že šprinterke na 200 z ovirami, torej tekmovanje bi se moralo nadaljevati vsak trenutek, vsekakor pa ne dotlej, dokler urednikovih možganov ne zmečejo v Karjolo. Smrk! Smrk!...Besedo predajam kolegom, ki spremljajo svetovno prvenstvo v veslanju v Italiji.
Ja, hvala dr. Stare! Tu je prvenstvo že končano. Lahko se pohvalimo z lepimi rezultati. Naš četverec je dosegel ODLIČNO četrto mesto, naš mladi lahki skifist na lahkih drogah pa ODLIČNO šesto mesto! V našem taboru so že začeli s proslavljanjem prejetih ODLIČJI za ODLIČNO 4. in 6. mesto. Glavni sponzor naše veslaške ekipe se je tudi tokrat izkazal, tako da je znova bilo več laškega piva na mizah našega tabora, kot je vode v laškem jezeru, na katerem se je odvijalo tekmovanje. Našim so se pridružili še norveški in češki veslači, rajanje je na vrhuncu. Res pa je, da so naši nosilci medalj že popadali v globoko alkoholno nezavest. Preden pa se je to zgodilo, je našemu mlademu sodelavcu uspelo dobiti izjave nosilcev odličij. Najprej izjava našega četverca, dobitnikov ODLIČJA za četrto mesto, torej pocinkano-plehnate medalje: '...nas...Hik!...nas ne zanima kolajna...Hik!...zlata kolajna na OI v Atenah...kar se je v...Hik!...veslanju dalo doseč...Hik!....smo pač dosegl....Hik!...mi bi se zdej rad šli...Hik!...muskontarje...Hik!...m uskontarje, k' bi bli bolši kt so uni brezvezni nakladači Siddharta...Hik!...'
In še izjava zadetega lahkega skifista za ODLIČNO leseno medaljo, ki jo prejmejo vsi šesto uvrščeni: '....moji cilji za prihodnost...Hik!....mislm, jest...Hik!....jest bi rad necga dne...Hik!...pr' Siddharti pev...Hik!...'
(Kuža Pazi)
Kdor posluša Val 202, bo dobro vedel, za kaj gre: spodnji prispevek je vzet iz Mnenjalnice na spletni strani omenjenega radia. Jaz sm se nasmejal :))
SIDDHARTA? NE, SIT ARTA!
Gagajevec Sašo ima prav. Vala 202 ni več. Skoraj ni več. Je le še Radio Siddharta in Val 202 kot občasna motnja...
Spoštovane, spoštovani, odštevajmo skupaj! Še osem dni, še osem noči, še osem juter....in potem, in potem se drage državljanke, dragi državljani, primimo za roke in pod taktirko maestra Praprotnik Madejneserija zamrmrajmo kak komad Siddharte in morda si primrmramo brezplačno vstopnico ali dve. Vstopimo skupaj, bratje in sestre! Brez panike, za vse bo dovolj prostora. Dovolj stojišč. Dovolj sedišč. Dovolj ležišč. Slovenija ne potrebuje več starega, Slovenija ne potrebuje niti novega stadiona. Ko igra Siddharta, Slovenija postane stadion! (Jebeš Marakano!) Dva miljona stokajočih, dva milijona mrmrajočih, dva milijona hlipajočih, dva milijona zevajočih, dva milijona v transu...Kdo špila? Siddharta. Buda. Bog! Kdo še špila? Simfoniki RTV Slovenija. Nebeški orkester, angelski zvok, ki (nekaterim) novinarkam RA Slovenija (na)špiči dlake.
Milijon našpičenih in milijon trdih. Gori, doli, naokoli, predvsem pa na zeleni trati stadiona.
Dragi poslušalci, drage poslušalke, s svetovnega prvenstva v atletiki, s stadiona v Parizu se neposredno v program javlja večno smrkavi zdravnik in honorarni športni reporter dr. Andrej Stare...
Smrk! Smrk! Hk-khmmm...Ljubljana, smo not'?...Smrk! Khmm...Ljubljana, ponavljam...a smo not'?....Kšššš...Gremo, Stare...kšššš...v etru si...kššš.... Spoštovane gledalke, spoštovani gledalci, javljam se neposredno z atletskega...Smrk! Smrk!...mitinga tu v Franciji. Zadnje novice, ki prihajajo iz našega tabora pa...Smrk! Smrk!... ne bojo razveselile privržencev Siddharte. Smrk! Smrk! Aaa-pčih!!!....Ker so nastop na mitingu radi pozitivnih dopingških testov prepovedali dirigentu RTV simfonikov, so se v znak solidarnosti s sinfoničnim orkestrom in njega dirigentom za nenastop odločili tudi naši mladci iz ekipe Siddharta. Aaaaa-pčih!! Hrk-hrrrk-pfuj!...Slovenija bo tako ostala brez zastopstva na tem svetovnem prvenstvu. Uspeli smo dobiti izjavo lepega mladca, prvega vokala Tomija. Dejal je le - JE NE REGRETTE RIEN!...Ne obžalujem ničesar!...Smrk! Smrk!....Zdaj pa besedo predajam Dolinšek Rajčici v Planico....
Spoštovani poslušalci, cenjene poslušalke, priča smo neverjetnemu razpletu finalne serije!!! Potem, ko se je bobnar Siddharte napil do onemoglosti in so ga s helikopterjem slovenske vojske odpeljali v jeseniško bolnišnico, ko smo že mislili, da tudi tokrat s kako vidnejšo uvrstitvijo naših ne bo nič, se je v prvi seriji odprlo našemu skakalnemu šampinjonu 5erki. S polnimi usti snuza ga je neslo daleč preko 250 metrov! Neverjetno!... Fantastičen skok!...Tako izredni skoki so bili tuji celo Siddharti v njegovih najboljših letih. In sedaj, gospoda, naš šampijon 5erka! Popravlja si očala, zapenja kombinezon, s pogledom išče Zupana in Grosa. Oba držita zastavico visoko v zraku, čakamo na dobre pogoje, piha vzgornik s hitrostjo 12 po Beaufortovi skali, to je približno 39 m/s, vidimo, da je orkanski veter že začel ruvati stoletne smreke v bližnjem gozdu, odneslo je tudi našega kolega Smrekarja in nekaj pijanih gledalcev, mimo okna naše reporterske kabine sta pravkar poletela tudi saksofonist Siddharte in predsednik države, no, Jelko in Matjaž pa sta končno spustila zastavico in naš šampinjon se je spustil po zaletišču. V nizki preži se približuje odskočišču...odriv z mize...in že je v zraku. Leti mirno, ravnokar je mimo njega švignil koroški deželni glavar, vendar se naš šampinjon ne da motiti in mirno nadaljuje let! Visoko je v zraku...še se dviguje...je čedalje više...sedaj maha nekomu...iz režije nam javljajo, da se iz Pariza ravnokar vrača adriin avion s simfoniki in frontmenom Siddharte...Da! Da! Tako je! Sedaj vidimo tudi mi z reporterskega mesta! 5erka maha Tomiju, ki je izstopil iz letala in mu v roko stisnil eno brezplačno vstopnico za Siddhartin koncert na bežigrajskem igrišču. Mislim, spoštovane poslušalke, poslušalci, da si je Tomi s to fair play gesto zasluži modri karton Vala 202!!! No, vrnimo se našemu 5erki...spušča se proti vznožju skakalnice, leti mirno...doskočil je v telemark!!! Kakšna je daljava? Ali je to nov svetovni rekord?!! Ali je to nov svetovni rekord!!!!!!!?????....Neverjetno!! Daljava 29 metrov in pol!!! Izreden skok! To je prav zares IZ-REDEN skok! Daleč od vsakega povprečja!!! Ni pomembna dolžina, spoštovane in spoštovani, pomembna je iz-rednost!!! To ve že vsaka Nina........ Sedaj pa vračam besedo bolnemu reporterju Staretu, ki poroča z atletskega mitinga v Parizu.
Hvala, Rajčica, hvala!...Smrk! Smrk!...Drage gledalke, ceneni gledalci, podavljeni še enkrat iz Pariza, tokrat s še bolj tragično novico. Kolegi s francoske televizije so mi zaupali. da si je v sled debakla Siddharte in simfonikov na stadionu v Parizu nek slovenski glasbeni urednik hotel s štartersko pištolo odstreliti obe ušesi! Na njegovo srečo ju je zgrešil, žal pa si je ob tem odpihnil pol betice...Baje je bilo temu uredniku ime Andre, oz. Andrej po naše. No, kakorkoli že, urednikove možgane zdaj strgajo z atletske proge, tekmovanje gre dalje, ogrevajo se že šprinterke na 200 z ovirami, torej tekmovanje bi se moralo nadaljevati vsak trenutek, vsekakor pa ne dotlej, dokler urednikovih možganov ne zmečejo v Karjolo. Smrk! Smrk!...Besedo predajam kolegom, ki spremljajo svetovno prvenstvo v veslanju v Italiji.
Ja, hvala dr. Stare! Tu je prvenstvo že končano. Lahko se pohvalimo z lepimi rezultati. Naš četverec je dosegel ODLIČNO četrto mesto, naš mladi lahki skifist na lahkih drogah pa ODLIČNO šesto mesto! V našem taboru so že začeli s proslavljanjem prejetih ODLIČJI za ODLIČNO 4. in 6. mesto. Glavni sponzor naše veslaške ekipe se je tudi tokrat izkazal, tako da je znova bilo več laškega piva na mizah našega tabora, kot je vode v laškem jezeru, na katerem se je odvijalo tekmovanje. Našim so se pridružili še norveški in češki veslači, rajanje je na vrhuncu. Res pa je, da so naši nosilci medalj že popadali v globoko alkoholno nezavest. Preden pa se je to zgodilo, je našemu mlademu sodelavcu uspelo dobiti izjave nosilcev odličij. Najprej izjava našega četverca, dobitnikov ODLIČJA za četrto mesto, torej pocinkano-plehnate medalje: '...nas...Hik!...nas ne zanima kolajna...Hik!...zlata kolajna na OI v Atenah...kar se je v...Hik!...veslanju dalo doseč...Hik!....smo pač dosegl....Hik!...mi bi se zdej rad šli...Hik!...muskontarje...Hik!...m uskontarje, k' bi bli bolši kt so uni brezvezni nakladači Siddharta...Hik!...'
In še izjava zadetega lahkega skifista za ODLIČNO leseno medaljo, ki jo prejmejo vsi šesto uvrščeni: '....moji cilji za prihodnost...Hik!....mislm, jest...Hik!....jest bi rad necga dne...Hik!...pr' Siddharti pev...Hik!...'
(Kuža Pazi)
Saturday, February 10, 2007
Na stara leta sam...
Nujno je! Če baje ne bom v kratkem času spustil svoje meje, je z mano konec. Obsojen bom na večno samoto, na to, da bom na stara leta v domu upokojencev s starimi ženičkami srkal zeliščni čaj in reševal križanke, pri tem pa neusahljivo upal, da me bo kdo prišel obiskat. Kar pa se jasno ne bo zgodilo. In moje premoženje bom zapustil Gvidi iz sobe 403. Ker bo v zadnjih dneh mojega krutega življenja pač najbolj prijazna z mano.
Vsaj zaenkrat ne morem čez sebe in niti ne vem, kako se naj pripravim do tega, da bi zmanjšal nivo moje izbirčnosti. Se to sploh da?
Bom pa na stara leta sam. Konec koncev pa morda sploh ne bo tako hudo, če bom z Evgenijo in Branimirom zvečer sedel na terasi doma Danice Vogrinec in nostalgično razpredal o starih dobrih časih...
Vsaj zaenkrat ne morem čez sebe in niti ne vem, kako se naj pripravim do tega, da bi zmanjšal nivo moje izbirčnosti. Se to sploh da?
Bom pa na stara leta sam. Konec koncev pa morda sploh ne bo tako hudo, če bom z Evgenijo in Branimirom zvečer sedel na terasi doma Danice Vogrinec in nostalgično razpredal o starih dobrih časih...
Tuesday, February 06, 2007
"FUJ LULEK!"
No, v glavnem... Odločil sem se postati pisatelj. Napisal bom svoj prvi priročnik. Govoril bo o tem, kako iz sebe narediti popolnoma aseksulano bitje, ki je že zdavnaj pozabilo kako vse skupaj izgleda. Knjiga bo zajemala tudi širok spekter različnih aseksualnih tehnik, ki človeku pomagajo, da iz sebe naredi staro devico, ki ne zna narediti drugega, kot deliti očitajoče poglede vsem tistim, ki dejansko še imajo jajca, da skočijo z nekom med rjuhe.
Imam tudi že nekaj predlogov za naslov:
1. "BRZDAJMO SE! - praktični vodnik do aseksualnosti"
2. "VZDRŽNOST in KONZERVATIVNOST"
3. "FUJ, LULEK!"
4. "Do 80-ega leta bom čakal na "ta pravega", nato pa umrl"
5. "NE SEKSAM, TOREJ JEM!"
6. "MORALIZIRANJE KOT IZGOVOR ZA POMANJKANJE POGUMA"
7. "MAMINI POLJUBI - skozi življenje brez spolnosti"
8. "ROKOVANJA S SAMIM SEBOJ - priročnik za patetične masturbatorje"
9. "KADIM. Drugega v življenju ne potrebujem."
10. "JEM. Torej ne seksam".
In tako naprej. Moj favorit je prvi naslov. No, bomo videli. Knjigo seveda moram še napisati. Sprejemam pa že prva prednaročila.
V kratkem vam predstavim tudi grob oris vsebine knjige. Do takrat pa ... lep pozdrav! In da ne bi slučajno kdo seksal!
Imam tudi že nekaj predlogov za naslov:
1. "BRZDAJMO SE! - praktični vodnik do aseksualnosti"
2. "VZDRŽNOST in KONZERVATIVNOST"
3. "FUJ, LULEK!"
4. "Do 80-ega leta bom čakal na "ta pravega", nato pa umrl"
5. "NE SEKSAM, TOREJ JEM!"
6. "MORALIZIRANJE KOT IZGOVOR ZA POMANJKANJE POGUMA"
7. "MAMINI POLJUBI - skozi življenje brez spolnosti"
8. "ROKOVANJA S SAMIM SEBOJ - priročnik za patetične masturbatorje"
9. "KADIM. Drugega v življenju ne potrebujem."
10. "JEM. Torej ne seksam".
In tako naprej. Moj favorit je prvi naslov. No, bomo videli. Knjigo seveda moram še napisati. Sprejemam pa že prva prednaročila.
V kratkem vam predstavim tudi grob oris vsebine knjige. Do takrat pa ... lep pozdrav! In da ne bi slučajno kdo seksal!
Sunday, February 04, 2007
Srkni kavico in zrasel ti bo tič!
Televizije skorajda ne gledam, ko pa včasih bolj kot ne po naključju pogledam, kaj se dogaja, večinoma po Murphyju naletim na groteskne nadnozabavne videospote, kakšne Dannyjeve zvezde in podobno navlako, nekaj minut nazaj pa sem naletel na najbolj brutalno od brutalnega: TV Shop.
Zmeraj, ko brskam med TV programi, upam, da slučajno ne bom naletel ravno na to maloumno, grozljivo, na vse možne načine za lase privlečeno in predvsem zelo banalno TV oddajo, kjer bebastim Slovenčkom skušajo na vse pretege prodati stvari, ki jih tako ali tako ne potrebujejo, če pa jih že potrebujejo, pa vsekakor ne delujejo. Ne vem, kaj vse so skušali s pretirano "ugodnimi" načini zariniti v omare gledalcev danes, sem pa zasledil en strašno "zanimiv" izdelek. Tip z žametnim glasom je namreč silil folk, ki je takrat - upam, da v manjšini - zijal v zaslone, da naj nujno čimprej kupijo najboljšo ultra super duper čudovito krasno ekstremno dobro kavo z imenom Slim Coffee.
Ta namreč po njegovem zatrjevanju iz vseh tistih, ki jo pijejo, v rekordno kratkem času naredi prave nabildane lepotce z radiatorji, 0% maščobnega tkiva, 0% celulita, gladko, nežno, dišečo in napeto kožo, ki ti zraven vsega ostalega kot bonus pobarva še zobe na belo in če jo ustrezno uživaš, ti verjetno poveča še kurca. Tega sicer niso direktno omenili, toda tip, ki je poziral na zaslonu, je deloval izjemno obdarjen. Na zaslonu so namreč ustvarjalci te čudežne kavice predstavili nekaj posameznikov, ki baje redno pijejo to kavico in so jo veselo srkali tudi med snemanjem, ti pa so izgledali skoraj pretirano dobro.
Zobje kot Halle Berry, telesa kot faking Heidi Klum pred tremi porodi oz. Peter Andre z vsemi njegovimi radiatorčki, koža se jim je svetila, kot da bi jih premazali z voskom, čeprav so jo gladili in trdili, da je za vse to kriva samo KAVA. Da so bili izjemno dobre volje in skorajda zaljubljeno zrli v posodico s posebno kavo, ni potrebno posebej poudarjati. Konec koncev moraš biti strašansko navdušen nad stvarjo, ki ti tako porihta izgled.
Ja, če si bebec.
Ko sem nekaj minut spremljal celotno predstavitev tega božjega čuda, sem ves čas razmišljal o tem, koliko Slovenceljnov je pravkar naročilo to kavo. 10? 50? 2? Nič? Strašno me je zamikalo, da bi zavrtel stokrat omenjeno cifro in nekoga na drugi strani vprašal, če sploh kdo naroči to sranje. Toda ni se mi zdelo smiselno, ker odgovora ne bi dobil, če pa bi se na drugi strani že našel kdo izjemno razpoložen, bi mi gotovo rekel, da je zadeva prodajna uspešnica. In potem ne bi nikoli vedel, ali res je ali ne.
Je možno, da obstaja kdo, ki dejansko verjame, da pitje kave iz nas lahko naredi telo grškega boga?
Srčno, ampak res srčno upam, da ne.
Zmeraj, ko brskam med TV programi, upam, da slučajno ne bom naletel ravno na to maloumno, grozljivo, na vse možne načine za lase privlečeno in predvsem zelo banalno TV oddajo, kjer bebastim Slovenčkom skušajo na vse pretege prodati stvari, ki jih tako ali tako ne potrebujejo, če pa jih že potrebujejo, pa vsekakor ne delujejo. Ne vem, kaj vse so skušali s pretirano "ugodnimi" načini zariniti v omare gledalcev danes, sem pa zasledil en strašno "zanimiv" izdelek. Tip z žametnim glasom je namreč silil folk, ki je takrat - upam, da v manjšini - zijal v zaslone, da naj nujno čimprej kupijo najboljšo ultra super duper čudovito krasno ekstremno dobro kavo z imenom Slim Coffee.
Ta namreč po njegovem zatrjevanju iz vseh tistih, ki jo pijejo, v rekordno kratkem času naredi prave nabildane lepotce z radiatorji, 0% maščobnega tkiva, 0% celulita, gladko, nežno, dišečo in napeto kožo, ki ti zraven vsega ostalega kot bonus pobarva še zobe na belo in če jo ustrezno uživaš, ti verjetno poveča še kurca. Tega sicer niso direktno omenili, toda tip, ki je poziral na zaslonu, je deloval izjemno obdarjen. Na zaslonu so namreč ustvarjalci te čudežne kavice predstavili nekaj posameznikov, ki baje redno pijejo to kavico in so jo veselo srkali tudi med snemanjem, ti pa so izgledali skoraj pretirano dobro.
Zobje kot Halle Berry, telesa kot faking Heidi Klum pred tremi porodi oz. Peter Andre z vsemi njegovimi radiatorčki, koža se jim je svetila, kot da bi jih premazali z voskom, čeprav so jo gladili in trdili, da je za vse to kriva samo KAVA. Da so bili izjemno dobre volje in skorajda zaljubljeno zrli v posodico s posebno kavo, ni potrebno posebej poudarjati. Konec koncev moraš biti strašansko navdušen nad stvarjo, ki ti tako porihta izgled.
Ja, če si bebec.
Ko sem nekaj minut spremljal celotno predstavitev tega božjega čuda, sem ves čas razmišljal o tem, koliko Slovenceljnov je pravkar naročilo to kavo. 10? 50? 2? Nič? Strašno me je zamikalo, da bi zavrtel stokrat omenjeno cifro in nekoga na drugi strani vprašal, če sploh kdo naroči to sranje. Toda ni se mi zdelo smiselno, ker odgovora ne bi dobil, če pa bi se na drugi strani že našel kdo izjemno razpoložen, bi mi gotovo rekel, da je zadeva prodajna uspešnica. In potem ne bi nikoli vedel, ali res je ali ne.
Je možno, da obstaja kdo, ki dejansko verjame, da pitje kave iz nas lahko naredi telo grškega boga?
Srčno, ampak res srčno upam, da ne.
Saturday, February 03, 2007
Čez 20 let nam bo prekleto žal!
Ravno te dni, ko čutim grozljive glavobole ob brutalnih skladbah, ki se potegujejo za zmago na Emi, toliko pogosteje pomislim na določene redke skladbe iz glasbene zgodovine, ki pa so vendarle imele neko karizmo, neko energijo, neko dušo, neko vsebino.
Eno izmed takih je leta 1999 izdal avstralski režiser Baz Luhrmann in nosi naslov "Everyboy"s Free To Wear Sunscreen", takoj po izidu pa se je na presenečenje mnogih dvignila na vrh britanske lestvice. Na presenečenje zato, ker to v bistvu sploh ni pesem. Je samo melodija v podlagi, na njej pa besedilo oz. recitiranje. Zadeva sama po sebi torej ni nič posebnega, ima pa naravnost ubijalsko besedilo.
Da si popravim okus po vseh grozotah zadnjih dveh dni na nacionalki, sem si prevedel osrednji del besedila, v katerem Buz naševa nasvete za popolno življenje... pri tem sem pustil odebeljene tiste dele besedila, ki jih je odebelil Buz sam. Takole gre:
Uživaj v moči in lepoti tvoje mladosti. Eh, pozabi. Moči in ljubezni tvoje mladosti ne boš začutil, vse dokler ne bosta mimo. Toda verjemi, čez 20 let boš gledal na fotografije tvoje mladosti in ne boš mogel verjeti, kako neverjetno čudovit si bil in koliko možnosti je bilo še pred tabo.
NISI tako debel, kot se ti zdi.
Ne skrbi glede prihodnosti; oz. skrbi, toda ta skrb je približno tako efektivna kot reševanje matematične enačbe z žvečenjem žvečilnega gumija. Prave težave v tvojem življenju bodo take, o katerih doslej nisi še nikoli razmišljal. Take, ki se zgrnejo nate okrog štirih popoldne na nek povprečen torek.
Vsak dan naredi vsaj eno stvar, katere te je strah.
Poj.
Ne igraj se s srci ljudi okrog tebe; prav tako ne dovoli, da se kdo igra s tvojim.
Uporabljaj zobno nitko.
Ne izgubljaj svojega časa z ljubosumnostjo; včasih si na tekočem, včasih nisi. Dirka je dolga, toda na koncu dirkaš samo še s sabo.
Zapomni si komplimente, ki jih dobiš in pozabi na žaljivke; če ti to uspe narediti, mi sporoči, kako.
Shrani stara ljubezenska pisma in zavrži stare položnice ter račune.
Razgibavaj se.
Ne počuti se krivega, če ne veš, kaj storiti s svojim življenjem. Najbolj zanimivi ljudje, kar jih poznam, pri 22-ih niso vedeli, kaj bi s svojim življenjem, nekateri najbolj zanimivi 40-letniki, kar jih poznam, še danes ne vedo.
Jej veliko kalcija.
Pazljivo ravnaj s koleni, pogrešal jih boš, ko jih ne boš imel več.
Mogoče se boš poročil, mogoče ne, mogoče boš imel otroke, mogoče ne, mogoče se boš ločil pri 40-ih, mogoče boš plesal "Mokre račke iz vode" na tvoji 75. obletnici poroke. Kar koli boš storil, ne čestitaj si preveč, prav tako pa se preveč ne podcenjuj. Tvoje izbire so polovice možnosti, prav tako pa to velja za ostale.
Uživaj v svojem telesu in ga uporabi na vse načine, kar je mogoče. Ne boj se ga in ne boj se tega, kar drugi mislijo o njem, to je največji inštrument, ki ga boš kadar koli imel.
Pleši. Če ne moreš nikjer drugje, pleši v dnevni sobi.
Beri navodila, čeprav jih ne boš upošteval.
NE beri lepotnih revij, saj se boš ob njih počutil grdo.
Spoznaj svoje starše; nikoli ne veš, kdaj bodo odšli za zmeraj.
Bodi prijazen do bratov in sester; so tvoja najboljša povezava s tvojo preteklostjo in ljudje, ki ti bodo najverjetneje stali ob strani v prihodnosti.
Razumi, da prijatelji pridejo in gredo, toda nekateri med njimi so taki, da se jih splača okleniti.
Potrudi se, da boš na tekočem z geografijo in življenjskim stilom, kajti bolj boš star, bolj boš potreboval ljudi, ki si jih imel, ko si bil mlad.
Nekoč nekaj časa ostani v New Yorku, vendar ga zapusti, preden te naredi trdega; nekaj časa ostani v Severni Kaliforniji, toda jo zapusti, preden te naredi mehkega.
Potuj.
Sprejmi neizbežne resnice: cene se bodo dvigovale, politiki bodo delali kozlarije, tudi ti se boš postaral in ko se bo to zgodilo, boš sanjal o časih, ko so bile cene še razumne, politiki so bili normalni in otroci so spoštovali starejše.
Spoštuj starejše.
Nikoli ne pričakuj, da te bo nekdo drug finančno podpiral. Mogoče boš imel vzajemni sklad, mogoče boš imel bogato spremljevalko, toda nikoli ne veš, kdaj lahko katera koli stvar od omenjenih izgine.
Ne utrujaj preveč svoje lase, kajti drugače bodo pri 40-ih izgledali, kot da bi bil star 85.
Bodi previden pri tem, katere nasvete upoštevaš in bodi potrpežljiv pri tistih, ki jih pogosto dajejo. Nasvet je oblika nostalgije, dajanje nasvetov pa je podobno kot iskanje po delih preteklosti na smetišču, brisanje le-teh, prebarvanje grdih delov in recikliranje prenovljenih za veliko več, kot so vredni.
Eno izmed takih je leta 1999 izdal avstralski režiser Baz Luhrmann in nosi naslov "Everyboy"s Free To Wear Sunscreen", takoj po izidu pa se je na presenečenje mnogih dvignila na vrh britanske lestvice. Na presenečenje zato, ker to v bistvu sploh ni pesem. Je samo melodija v podlagi, na njej pa besedilo oz. recitiranje. Zadeva sama po sebi torej ni nič posebnega, ima pa naravnost ubijalsko besedilo.
Da si popravim okus po vseh grozotah zadnjih dveh dni na nacionalki, sem si prevedel osrednji del besedila, v katerem Buz naševa nasvete za popolno življenje... pri tem sem pustil odebeljene tiste dele besedila, ki jih je odebelil Buz sam. Takole gre:
Uživaj v moči in lepoti tvoje mladosti. Eh, pozabi. Moči in ljubezni tvoje mladosti ne boš začutil, vse dokler ne bosta mimo. Toda verjemi, čez 20 let boš gledal na fotografije tvoje mladosti in ne boš mogel verjeti, kako neverjetno čudovit si bil in koliko možnosti je bilo še pred tabo.
NISI tako debel, kot se ti zdi.
Ne skrbi glede prihodnosti; oz. skrbi, toda ta skrb je približno tako efektivna kot reševanje matematične enačbe z žvečenjem žvečilnega gumija. Prave težave v tvojem življenju bodo take, o katerih doslej nisi še nikoli razmišljal. Take, ki se zgrnejo nate okrog štirih popoldne na nek povprečen torek.
Vsak dan naredi vsaj eno stvar, katere te je strah.
Poj.
Ne igraj se s srci ljudi okrog tebe; prav tako ne dovoli, da se kdo igra s tvojim.
Uporabljaj zobno nitko.
Ne izgubljaj svojega časa z ljubosumnostjo; včasih si na tekočem, včasih nisi. Dirka je dolga, toda na koncu dirkaš samo še s sabo.
Zapomni si komplimente, ki jih dobiš in pozabi na žaljivke; če ti to uspe narediti, mi sporoči, kako.
Shrani stara ljubezenska pisma in zavrži stare položnice ter račune.
Razgibavaj se.
Ne počuti se krivega, če ne veš, kaj storiti s svojim življenjem. Najbolj zanimivi ljudje, kar jih poznam, pri 22-ih niso vedeli, kaj bi s svojim življenjem, nekateri najbolj zanimivi 40-letniki, kar jih poznam, še danes ne vedo.
Jej veliko kalcija.
Pazljivo ravnaj s koleni, pogrešal jih boš, ko jih ne boš imel več.
Mogoče se boš poročil, mogoče ne, mogoče boš imel otroke, mogoče ne, mogoče se boš ločil pri 40-ih, mogoče boš plesal "Mokre račke iz vode" na tvoji 75. obletnici poroke. Kar koli boš storil, ne čestitaj si preveč, prav tako pa se preveč ne podcenjuj. Tvoje izbire so polovice možnosti, prav tako pa to velja za ostale.
Uživaj v svojem telesu in ga uporabi na vse načine, kar je mogoče. Ne boj se ga in ne boj se tega, kar drugi mislijo o njem, to je največji inštrument, ki ga boš kadar koli imel.
Pleši. Če ne moreš nikjer drugje, pleši v dnevni sobi.
Beri navodila, čeprav jih ne boš upošteval.
NE beri lepotnih revij, saj se boš ob njih počutil grdo.
Spoznaj svoje starše; nikoli ne veš, kdaj bodo odšli za zmeraj.
Bodi prijazen do bratov in sester; so tvoja najboljša povezava s tvojo preteklostjo in ljudje, ki ti bodo najverjetneje stali ob strani v prihodnosti.
Razumi, da prijatelji pridejo in gredo, toda nekateri med njimi so taki, da se jih splača okleniti.
Potrudi se, da boš na tekočem z geografijo in življenjskim stilom, kajti bolj boš star, bolj boš potreboval ljudi, ki si jih imel, ko si bil mlad.
Nekoč nekaj časa ostani v New Yorku, vendar ga zapusti, preden te naredi trdega; nekaj časa ostani v Severni Kaliforniji, toda jo zapusti, preden te naredi mehkega.
Potuj.
Sprejmi neizbežne resnice: cene se bodo dvigovale, politiki bodo delali kozlarije, tudi ti se boš postaral in ko se bo to zgodilo, boš sanjal o časih, ko so bile cene še razumne, politiki so bili normalni in otroci so spoštovali starejše.
Spoštuj starejše.
Nikoli ne pričakuj, da te bo nekdo drug finančno podpiral. Mogoče boš imel vzajemni sklad, mogoče boš imel bogato spremljevalko, toda nikoli ne veš, kdaj lahko katera koli stvar od omenjenih izgine.
Ne utrujaj preveč svoje lase, kajti drugače bodo pri 40-ih izgledali, kot da bi bil star 85.
Bodi previden pri tem, katere nasvete upoštevaš in bodi potrpežljiv pri tistih, ki jih pogosto dajejo. Nasvet je oblika nostalgije, dajanje nasvetov pa je podobno kot iskanje po delih preteklosti na smetišču, brisanje le-teh, prebarvanje grdih delov in recikliranje prenovljenih za veliko več, kot so vredni.
Friday, February 02, 2007
"Kurba!"
Danes zjutraj sem opazil majhno anketico, kjer ljudi sprašujejo, ali bi si tudi Slovenci morali omisliti nekakšne Oskarje - nagrade za filmske dosežke. Potem, ko sem se po petih minutah pobral s tal, ter pobrisal mlečni riž, ki mi je v napadu smeha brunil skozi nos, sem se nad tem malce zamislil.
Kako zavraga želiš nagrajevati nekaj, česar sploh ni. Na leto izzidejo približno trije slovenski filmi. Gledalci ponavadi izvejo samo za enega od njih. Večinoma ta sreča doleti filme v katerih igra Matjaž Javšnik. Ali pa Tanja Ribič. Ali pa kakšen film v katerem igralka pokaže joške. Slednji je ponavadi uspešnica.
Osebno sem mnenja, da je ni hujše katastrofe, kot so slovenski igralci. Z redkimi častnimi izjemami. Če se bom slučajno v prihodnosti spal s pravimi ljudmi, ter nekega dne postal župan Ljubljane, bom moja prva poteza, da z baklami, vilami in ostalim orodjem do tal požgemo razvpito igralsko akademijo AGRFT. Silno rad bi namreč bil prisoten na kakšnem njihovem predavanju. Po mojem svojim študentom vcepljajo v glavo, da morajo igrati tako, da bo gledalec čim bolj imel občutek, da gre za igro. Naj bo vse skupaj groteskno, zdramatizirano in nenaravno. Ker konec koncev so oni težki umetniki in bila bi sramota, če bi ljudje njihovim vlogam celo verjeli. Ker potem bi morda kdo za trenutek pozabil, da so igralci. Zvezde, kot so Nicole Kidman, Brad Pitt, Meryl Streep... ki te znajo ganiti, pripraviti do solz in pripraiti do tega, da njihovi igri verjameš, so itak čisti šund.
Všeč so mi tudi tipični slovenski filmi. Po mojih dosedanjih izkušnjah, bi se jih dalo strniiti v sledeč obrazec:
PRVI PRIZOR
1. Na začetku filma kamera 3 minute v popolni tišini kaže železniške tire.
2. Na tirih se naenkrat pojavi moški. Ponavadi je kosmat, razcapan, morda celo zapit.
3. Hodi po tirih. Okoli njega vlada popolna tišina. Nobene glasbene podlage.
4. Še zmeraj hodi po tirih.
5. Naenkrat se ustavi in prične zamišljeno zreti predse.
6. Kamera močno fokusira njegov zdelan obraz. Vsaka guba, vsaka krasta, vsaka pora se morajo razločno videti.
7. Še zmeraj bolšči predse. Gleda v neznano. Nihče od nas ne ve, v kaj gleda.
8. Na sosednjem tiru mimo njega pelje vlak. Piš vetra mu za hip razmrši lase.
9. Zamišljeno bolščanje se nadaljuje.
DRUGI PRIZOR
1. V temačnem, na videz zelo zatohlem in zanemarjenem stanovanju stojita miza in natanko en stol.
2. Na stolu sedi ženska, ki pije žgano pijačo. Izgledati mora zelo vinjeno. Oblečena je v raztrgane nogavice. Njene oči so rdeče. Šminka razmazana okoli ust. V roki cigareta.
3. Ženka joče in iz oči ji po obrazu tečejo od maskare počrnele solze. Nihče ne ve, zakaj joče.
4. Polna solz, smrklja in razmazanih ličil se vlači po mizi. In pri tem srkne še en požirek iz steklenice.
5. Glasbene podlage ne. Se pa dobro sliši kapljanje vode v koritu, ki glasno odmeva.
6. Zunaj na hodniku se po trhlih lesenih tleh zaslišijo težko koraki.
7. Ženska dvigne glavo z mize, za nekaj treutkov srepo zre v vrata in s hripavim glasom, po dolgem molku reče: "Prišel je.".
TRETJI PRIZOR
1. Vrata se izjemno počasi odprejo. Odpirajo se kakšno minuto.
2. Noter stopi moški s tirov.
3. Kakšni dve minuti tiho hodi okoli mize, ter žensko sumljivo opazuje.
4. Ona še naprej kadi čik in ga prestrašeno opazuje.
5. Sliši se samo zven njegovih korakov in zvok njenega diha.
6. On na mizo odloži klobuk. To naredi sila dramatično.
7. Njene oči se prestrašeno razprejo. Zvok dihanja se pojača.
8. Nenkrat jo z umazano roko grobo zagrabi za dolge lase in ji glavo potegne nazaj.
9. Ona zaječi in postane panična.
10. Približa svoj obraz njenemu in nekaj trenutkov diha vanjo. Njune ustnice se skoraj dotaknejo.
11. Nato ji s komaj slišnim glasom na uho reče: "Kurba!".
TRETJI PRIZOR
1. On se ponovno znajde na tistih tirih.
2. H glavi si pritiska pištolo.
3. Ustreli se.
4. Kri dramatično brizgne naokoli.
5. Ponovno na sosednjem tiru mimo pelje vlak.
ČETRTI PRIZOR
1. Ona stoji na vrhu starega siviga, socilaističnega ljubljanskega bloka. In v ledeno mrzlem vetru zre predse.
2. Oblečena je le v belo bolniško spalno srajco.
3. Mastni lasje ji vihrajo v vetru.
4. Nato skoči.
KONEC
Sledi 10 minut napisov z usvarjalci, igralci, producenti,...
Hm. če še enkrat premislim... Morda pa bi prav zabavno bilo podeljevati slovenske oskarje.
Kako zavraga želiš nagrajevati nekaj, česar sploh ni. Na leto izzidejo približno trije slovenski filmi. Gledalci ponavadi izvejo samo za enega od njih. Večinoma ta sreča doleti filme v katerih igra Matjaž Javšnik. Ali pa Tanja Ribič. Ali pa kakšen film v katerem igralka pokaže joške. Slednji je ponavadi uspešnica.
Osebno sem mnenja, da je ni hujše katastrofe, kot so slovenski igralci. Z redkimi častnimi izjemami. Če se bom slučajno v prihodnosti spal s pravimi ljudmi, ter nekega dne postal župan Ljubljane, bom moja prva poteza, da z baklami, vilami in ostalim orodjem do tal požgemo razvpito igralsko akademijo AGRFT. Silno rad bi namreč bil prisoten na kakšnem njihovem predavanju. Po mojem svojim študentom vcepljajo v glavo, da morajo igrati tako, da bo gledalec čim bolj imel občutek, da gre za igro. Naj bo vse skupaj groteskno, zdramatizirano in nenaravno. Ker konec koncev so oni težki umetniki in bila bi sramota, če bi ljudje njihovim vlogam celo verjeli. Ker potem bi morda kdo za trenutek pozabil, da so igralci. Zvezde, kot so Nicole Kidman, Brad Pitt, Meryl Streep... ki te znajo ganiti, pripraviti do solz in pripraiti do tega, da njihovi igri verjameš, so itak čisti šund.
Všeč so mi tudi tipični slovenski filmi. Po mojih dosedanjih izkušnjah, bi se jih dalo strniiti v sledeč obrazec:
PRVI PRIZOR
1. Na začetku filma kamera 3 minute v popolni tišini kaže železniške tire.
2. Na tirih se naenkrat pojavi moški. Ponavadi je kosmat, razcapan, morda celo zapit.
3. Hodi po tirih. Okoli njega vlada popolna tišina. Nobene glasbene podlage.
4. Še zmeraj hodi po tirih.
5. Naenkrat se ustavi in prične zamišljeno zreti predse.
6. Kamera močno fokusira njegov zdelan obraz. Vsaka guba, vsaka krasta, vsaka pora se morajo razločno videti.
7. Še zmeraj bolšči predse. Gleda v neznano. Nihče od nas ne ve, v kaj gleda.
8. Na sosednjem tiru mimo njega pelje vlak. Piš vetra mu za hip razmrši lase.
9. Zamišljeno bolščanje se nadaljuje.
DRUGI PRIZOR
1. V temačnem, na videz zelo zatohlem in zanemarjenem stanovanju stojita miza in natanko en stol.
2. Na stolu sedi ženska, ki pije žgano pijačo. Izgledati mora zelo vinjeno. Oblečena je v raztrgane nogavice. Njene oči so rdeče. Šminka razmazana okoli ust. V roki cigareta.
3. Ženka joče in iz oči ji po obrazu tečejo od maskare počrnele solze. Nihče ne ve, zakaj joče.
4. Polna solz, smrklja in razmazanih ličil se vlači po mizi. In pri tem srkne še en požirek iz steklenice.
5. Glasbene podlage ne. Se pa dobro sliši kapljanje vode v koritu, ki glasno odmeva.
6. Zunaj na hodniku se po trhlih lesenih tleh zaslišijo težko koraki.
7. Ženska dvigne glavo z mize, za nekaj treutkov srepo zre v vrata in s hripavim glasom, po dolgem molku reče: "Prišel je.".
TRETJI PRIZOR
1. Vrata se izjemno počasi odprejo. Odpirajo se kakšno minuto.
2. Noter stopi moški s tirov.
3. Kakšni dve minuti tiho hodi okoli mize, ter žensko sumljivo opazuje.
4. Ona še naprej kadi čik in ga prestrašeno opazuje.
5. Sliši se samo zven njegovih korakov in zvok njenega diha.
6. On na mizo odloži klobuk. To naredi sila dramatično.
7. Njene oči se prestrašeno razprejo. Zvok dihanja se pojača.
8. Nenkrat jo z umazano roko grobo zagrabi za dolge lase in ji glavo potegne nazaj.
9. Ona zaječi in postane panična.
10. Približa svoj obraz njenemu in nekaj trenutkov diha vanjo. Njune ustnice se skoraj dotaknejo.
11. Nato ji s komaj slišnim glasom na uho reče: "Kurba!".
TRETJI PRIZOR
1. On se ponovno znajde na tistih tirih.
2. H glavi si pritiska pištolo.
3. Ustreli se.
4. Kri dramatično brizgne naokoli.
5. Ponovno na sosednjem tiru mimo pelje vlak.
ČETRTI PRIZOR
1. Ona stoji na vrhu starega siviga, socilaističnega ljubljanskega bloka. In v ledeno mrzlem vetru zre predse.
2. Oblečena je le v belo bolniško spalno srajco.
3. Mastni lasje ji vihrajo v vetru.
4. Nato skoči.
KONEC
Sledi 10 minut napisov z usvarjalci, igralci, producenti,...
Hm. če še enkrat premislim... Morda pa bi prav zabavno bilo podeljevati slovenske oskarje.
Thursday, February 01, 2007
Čas
Za vrednost enega leta vprašaj študenta, ki je padel na zaključnem izpitu.
Za vrednost enega meseca vprašaj mater, katere otrok je na svet prišel prezgodaj.
Za vrednost enega tedna vprašaj izdajatelja tedenskega časopisa.
Za vrednost enega dneva vprašaj zaljubljene, ki čakajo da se vidijo.
Za vrednost ene minute vprašaj nekoga ki je zamudil svoj vlak, avtobus ali letalo.
Za vrednost ene sekunde vprašaj nekoga, ki je preživel nesrečo.
Za vrednost ene milisekunde vprašaj nekoga, ki je na Olimpijskih Igrah dosegel srebrno medaljo.
Čas ne čaka nikogar.
Zbiraj vsak trenutek, kajti ta ima vrednost.
Deli ga s posebnim človekom, in ta bo še čudovitejši.
Za vrednost enega meseca vprašaj mater, katere otrok je na svet prišel prezgodaj.
Za vrednost enega tedna vprašaj izdajatelja tedenskega časopisa.
Za vrednost enega dneva vprašaj zaljubljene, ki čakajo da se vidijo.
Za vrednost ene minute vprašaj nekoga ki je zamudil svoj vlak, avtobus ali letalo.
Za vrednost ene sekunde vprašaj nekoga, ki je preživel nesrečo.
Za vrednost ene milisekunde vprašaj nekoga, ki je na Olimpijskih Igrah dosegel srebrno medaljo.
Čas ne čaka nikogar.
Zbiraj vsak trenutek, kajti ta ima vrednost.
Deli ga s posebnim človekom, in ta bo še čudovitejši.
Subscribe to:
Posts (Atom)
