Danes je čisto navaden dan. In na tak dan se soočam z dilemo, ali naj napišem prispevek ali ne? Lahko bi si omislil kako filozofancijo ali moraliziral o Valentinovem. Saj veste, bi bil svet bolj pravičen, če bi imele vse ženske joške kot Pamela Anderson in tipi kurce kot Rocco Siffredi ali kako sovražim valentinovo, ker je to ameriški praznik (*Ne sploh! Valentin je poganski svetnik, njegov praznik resda skomercializiran in vsi, ki ste razpredali o njem na svojem blogu, prekleto, ta praznik se piše z malo začetnico!*). Skratka, lahko bi se prodal kot kaka prijateljica noči, ki jim ob številu osamljenih v Sloveniji današnjega dne prav gotovo biznis cveti bolj kot cvetličarjem, si kupil kak klik.
Lahko bi objavil sliko Saške Lendero k prispevku »Saška ujeta zgoraj brez v Grčiji.. Masaža očitno delovala!« in najajcal folk, da bo uničil svoj miškasti privesek računalnika, ko bo kot ponorel klikal na moj prispevek, ki bo itak fejk, to se razume. Beda.
Lahko bi napisal nekaj, kar se mi je danes zgodilo. Torej šel se v trgovino, 20 minut stal v vrsti na banki, in to je vse. In ljudje bi pisali komentarje v stilu »ngkvaenoAAAbiyngkvaenobiydy«, ker bi med branjem zaspali, njihove glave pa bi padle na tipkovnico.
Ampak danes je pa res čisto navaden povprečen dan. In čeprav bi lahko vse, kar sem zgoraj naštel, razvil v čudovit blogovski prispevek, sem len in se mi enostavno ne da.
Torej, ali se kdaj prisilite in napišete prispevek, čeprav vam ni do tega? Čutite na nek način obvezo do beračic in beračev vašega bloga? Je to slučajno obveza Tebi, draga kolegica pisunka, cenjeni kolega pisun (*Pa iskreno prosim, lažnivci imajo zardi stresa, ki ga povzroča občutek 'slaba vest', tudi do 6 let krajše življenje!*)?
Umiram od radovednosti.
Subscribe to:
Post Comments (Atom)
No comments:
Post a Comment