Imela je oči na pokojnega oca
Va njimi dobrotu kot oganj ki bi me stepli
To vino z moje kampanje sada žejno telo sanje
Zasen ča san z tujeh žmuji pil.
Bila je kot zora ki dozori v sončen dan
Kot nežen cvet ki bi ga skril v svojo dlan
Kot nekaj kar se ti zgodi
Roža ob poti ki odnesla me je stran
Še zmeraj me skrbi
A svet vrti se ko rulet
Del mene zdaj gori
Kot stari španjulet
Moral bi vse kar imam
I se ono ča znam
Staviti na njo
Na črjeno se na isti broj
Onisti oganj va očeh već zame ne gori
Svet se vrti ja stojin i samo da san znal
Ne bi me zvali vali ni mamili tuji žmuji
Tu partidu drugačije bin igral
Še zmeraj me skrbi
A svet vrti se ko rulet
Del mene zdaj gori
Kot stari španjulet
Moral bi vse kar imam
I se ono ča znam
Staviti na njo
Na črjeno se na isti broj
Valjda tako hoče Bog
Pa svaka ima nešto tvog
A parfum ki nosiš ti
Na drugemi drugačije diši
Wednesday, January 31, 2007
Ko ne smeš vzeti niti jebene napitnine!
Okej, čistilka v Samsari verjetno ne doživlja orgazmov v svoji službi, toda uboga ženska ni edina, ki v tem mestu dela usrano delo. Eno izmed najbolj dolgočasnih v zgodovini je gotovo prodaja bonbonov na deke v Europarku. A kdo pri bogu tam sploh kupi te brezvezne umetne bonbone? Ne, nihče. Zato pa mi ni jasno, zakaj še sploh v drugi etaži stoji stojnica s tem sranjem. Ljudje jih načeloma še v Koloseju nočejo kupovati, ker so bolano dragi, ne pa da bi jih kupovali v Europarku, kjer imaš nadstropje niže Interspar in za denar, ki ga tu vložiš v nakup 10 dek bonbonov, spodaj dobiš pol kile.
In ker pač nihče noče kupovati teh cukrov, mora tista uboga apatična zdolgočasena deklica tam ves dan stati naslonjena na barski stolček vsem na očeh, kar pomeni, da se ne more niti normalno počohati po rilcu, ker taužent folka ves čas hodi mimo nje, v miru ne more niti na WC, zato pač tam stoji oz. poseda, bere Obraze in vsake toliko časa malce premika bonbone in jih zlaga. Moj bog! Čeprav njeno delo ni fizično zahtevno in naporno, je pa po moje tako svinjsko dolgočasno, da sem prepričan, da je ob koncu dneva bolj utrujena kot nek mizar, ki ves dan skupaj zbija omare. Jaz še nikoli nisem šel mimo te stojnice in videl, da bi kdo kupoval bonbone. Nikoli.
Zelo zelo grozno pri srcu mi je tudi vsakič, ko se peljem mimo kakega gradbišča. Poleti sem zmeraj napol mižal, ko sem se peljal mimo delavcev, ki gradijo dodatek k Europarku. Ko so ves dan delali na betonski ploščadi na odprtem soncu v tistih njihovih ibercugih, zaviti v oblak dima in poškropljeni z malto, čisto zašvicani in dvigujejo neke betonske stebre, mi je bilo kar slabo od slabe vesti, ko sem se basal s sladoledom in hladno pijačo med potjo do parkirišča. Enkrat me je skoraj zaneslo in bi jim nesel dva sikspeka pijače, pa mi je M. rekla, da je to bedasta ideja, ker je delavcev čez 100 in nikakor ne bo dovolj za vse. Prisežem, da mi je bed, ko jih gledam, kako se mučijo. Ob neki priložnosti, ko so stali v vrsti v trgovini s sendviči in jogurti, sem jih na vso moč želel vprašat, koliko dobijo plačano na uro, potem pa sem si premislil, ker bi: prvič - mislili, da se delam norca in jih zajebavam in drugič - če bi bil odgovor okrog 3 eure, bi imel od takrat naprej še bolj slab občutek, ko bi jih srečeval. Raje ne vem in se tolažim, da imajo vsaj 4 eure na uro.
Najbolj na svetu si želim tudi, da mi nikoli ne bi bilo treba delati akviziterskih del. Da bi moral vsakodnevno po 8 ur zvoniti ljudem na domu in jih gnjaviti, naj že vendar kupijo enciklopedijo, ki jim bo zagotovo spremenila življenje, bi se mi zmešalo. Da bi mi ljudje pred nosom zapirali vrata, me jezno gledali in zavijali z očmi. Popizdim! Moja mama je tipičen primer tega: čisto vsem zaloputne vrata pred nosom, še preden ubogi prodajalci sploh lahko povedo do konca, kaj v bistvu sploh prodajajo. Čeprav tudi sam nisem preveč navdušen nad tovrstno prodajo, ker pač funkcioniram po načelu, da si tisto, kar potrebujem, grem kupit sam in ne potrebujem ničesar na domu, ji vseeno vedno jezno rečem, da se naj ne obnaša tako grdo in jih naj pri pizdi vsaj posluša do konca. "Prosim postavi se na njihovo mesto!", ji vedno zabijem, ampak me ne posluša in še naprej dela enako. Večina akviziterjev pa je - kar pa je še posebej grozljivo - plačano po prodaji, ne pa na uro, kar pomeni, da se včasih zgodi, da ves dan delajo ko zmešani in obhodijo pol mesta, pa ne prodajo niti ene faking bukve in zaslužijo brutalnih 0€ :(
Vsaj zdi se mi, da mora biti tudi full češko sedet v cestninskih uticah na avtocesti in ves faking dan sprejemat in vračat denar ter pritiskat na gumb za dvig rampe. Moj bog. Dober dan. Vzameš denar. Vrneš drobiš. Stisneš gumb. Se na silo nasmehneš. Na svidenje. Dober dan. Vzameš denar... Zato pa se mi zdi, da imajo zmeraj vsi, ki to počnejo, tako naveliča izraz na obrazu. Sploh ponoči, ko se mimo avtomobil pripelje vsakih 15 minut. Ti pa vmes ne smeš zaspat. Brrr :(
Čeprav so tisti, ki smeti odvažajo izpred našega bloka zmeraj dokaj vedro razpoloženi, jim vseeno niti malo ne zavidam. Ko vsako jutro vstaneš z mislijo, da boš izpraznil približno 150 smrdljivih smetnjakov in potem pobral še vso nesnago, ki leži okoli le-teh, ti po moje ego ne more ravno seči do neba. Tudi njim bi z veseljem vsakič, ko bi jih srečal, nesel kak kozares rujnega, ampak kaj, ko bi tudi oni mislili, da se delam norca. Res, vsa čast, da lahko tako pozitivno opravljajo to delo. Jaz ne bi mogel, priznam.
Vso moje spoštovanje imajo tudi tisti, ki delajo v nagravžnem McDonaldsu za 3 eure na uro (preverjeno). Med pogoji dela imajo zapisano, da morajo biti ves čas prešerno nasmejani in obvezno pretirano prijazni do gostov. Groza, za 3 eure na uro najprej pol dneva pečeš smrdljive burgerje in se utapljaš v vonju masti, potem pa jih še par ur deliš skozi špranjo in moraš bit prijazen do vsake kurbe, ki ti gnjavi. Popizdim! Potem pa smo zadnjič še izvedeli najbolj grozljivo stvar na svetu: prepovedano jim je jemati napitnino! Bruham! Da pa se tega držijo, preverjajo z nenehnim nadzorom na kameri. Zato zadnjič mladenki, ki je delovala očitno nezadovoljna s svojim delom, nisem mogel dati niti 10 centov napitnine. Rekel sem: "V redu je, obdrži razliko," ker sem ji želel vsaj malo polepšati večer, ona pa mi ga je vrnila in rekla, da ne sme vzeti. Pa saj to ne moreš verjet! Drugič se bom razpizdil in ji bom nesel darilni bon. Tega pa ji ziher ne prepovedujejo!
Kljub temu, da imam to neverjetno srečo, da delam moje sanjsko delo, ki mi je pisano na kožo in je točno tako, kot sem si zmeraj želel, zmeraj, ampak res zmeraj, z razumevanjem gledam na vse ostale in se nikoli ne počutim niti malo vzvišeno, češ, meni pa tega ni treba. Da bom to potrdil, bom najprej trezen (!) nesel čistilki v Samsaro jegerkolo, enkrat se bom razpizdil in kupil 10 sikspekov in jih nesel delavcem v Europarku, da bodo imeli vsi dovolj, onim v cestninskih bajticah pa bom nesel celo kolekcijo maminih Obrazov, Lady in Nov zadnjih treh let, ki jih namerava vreči stran, saj sem prepričan, da vseh niso prebrali in jim bodo krajšale čas vsaj v nočnem delu. Ko bo pozvonil kdo od akviziterjev, bom prijazno počakal, da končajo svojo predstavitev in se jim prijazno zahvalil. Aja, pa po cukre grem v Europark. Bom pač dal 3 faking eure za pol deke jebenih kola medvedkov.
In ker pač nihče noče kupovati teh cukrov, mora tista uboga apatična zdolgočasena deklica tam ves dan stati naslonjena na barski stolček vsem na očeh, kar pomeni, da se ne more niti normalno počohati po rilcu, ker taužent folka ves čas hodi mimo nje, v miru ne more niti na WC, zato pač tam stoji oz. poseda, bere Obraze in vsake toliko časa malce premika bonbone in jih zlaga. Moj bog! Čeprav njeno delo ni fizično zahtevno in naporno, je pa po moje tako svinjsko dolgočasno, da sem prepričan, da je ob koncu dneva bolj utrujena kot nek mizar, ki ves dan skupaj zbija omare. Jaz še nikoli nisem šel mimo te stojnice in videl, da bi kdo kupoval bonbone. Nikoli.
Zelo zelo grozno pri srcu mi je tudi vsakič, ko se peljem mimo kakega gradbišča. Poleti sem zmeraj napol mižal, ko sem se peljal mimo delavcev, ki gradijo dodatek k Europarku. Ko so ves dan delali na betonski ploščadi na odprtem soncu v tistih njihovih ibercugih, zaviti v oblak dima in poškropljeni z malto, čisto zašvicani in dvigujejo neke betonske stebre, mi je bilo kar slabo od slabe vesti, ko sem se basal s sladoledom in hladno pijačo med potjo do parkirišča. Enkrat me je skoraj zaneslo in bi jim nesel dva sikspeka pijače, pa mi je M. rekla, da je to bedasta ideja, ker je delavcev čez 100 in nikakor ne bo dovolj za vse. Prisežem, da mi je bed, ko jih gledam, kako se mučijo. Ob neki priložnosti, ko so stali v vrsti v trgovini s sendviči in jogurti, sem jih na vso moč želel vprašat, koliko dobijo plačano na uro, potem pa sem si premislil, ker bi: prvič - mislili, da se delam norca in jih zajebavam in drugič - če bi bil odgovor okrog 3 eure, bi imel od takrat naprej še bolj slab občutek, ko bi jih srečeval. Raje ne vem in se tolažim, da imajo vsaj 4 eure na uro.
Najbolj na svetu si želim tudi, da mi nikoli ne bi bilo treba delati akviziterskih del. Da bi moral vsakodnevno po 8 ur zvoniti ljudem na domu in jih gnjaviti, naj že vendar kupijo enciklopedijo, ki jim bo zagotovo spremenila življenje, bi se mi zmešalo. Da bi mi ljudje pred nosom zapirali vrata, me jezno gledali in zavijali z očmi. Popizdim! Moja mama je tipičen primer tega: čisto vsem zaloputne vrata pred nosom, še preden ubogi prodajalci sploh lahko povedo do konca, kaj v bistvu sploh prodajajo. Čeprav tudi sam nisem preveč navdušen nad tovrstno prodajo, ker pač funkcioniram po načelu, da si tisto, kar potrebujem, grem kupit sam in ne potrebujem ničesar na domu, ji vseeno vedno jezno rečem, da se naj ne obnaša tako grdo in jih naj pri pizdi vsaj posluša do konca. "Prosim postavi se na njihovo mesto!", ji vedno zabijem, ampak me ne posluša in še naprej dela enako. Večina akviziterjev pa je - kar pa je še posebej grozljivo - plačano po prodaji, ne pa na uro, kar pomeni, da se včasih zgodi, da ves dan delajo ko zmešani in obhodijo pol mesta, pa ne prodajo niti ene faking bukve in zaslužijo brutalnih 0€ :(
Vsaj zdi se mi, da mora biti tudi full češko sedet v cestninskih uticah na avtocesti in ves faking dan sprejemat in vračat denar ter pritiskat na gumb za dvig rampe. Moj bog. Dober dan. Vzameš denar. Vrneš drobiš. Stisneš gumb. Se na silo nasmehneš. Na svidenje. Dober dan. Vzameš denar... Zato pa se mi zdi, da imajo zmeraj vsi, ki to počnejo, tako naveliča izraz na obrazu. Sploh ponoči, ko se mimo avtomobil pripelje vsakih 15 minut. Ti pa vmes ne smeš zaspat. Brrr :(
Čeprav so tisti, ki smeti odvažajo izpred našega bloka zmeraj dokaj vedro razpoloženi, jim vseeno niti malo ne zavidam. Ko vsako jutro vstaneš z mislijo, da boš izpraznil približno 150 smrdljivih smetnjakov in potem pobral še vso nesnago, ki leži okoli le-teh, ti po moje ego ne more ravno seči do neba. Tudi njim bi z veseljem vsakič, ko bi jih srečal, nesel kak kozares rujnega, ampak kaj, ko bi tudi oni mislili, da se delam norca. Res, vsa čast, da lahko tako pozitivno opravljajo to delo. Jaz ne bi mogel, priznam.
Vso moje spoštovanje imajo tudi tisti, ki delajo v nagravžnem McDonaldsu za 3 eure na uro (preverjeno). Med pogoji dela imajo zapisano, da morajo biti ves čas prešerno nasmejani in obvezno pretirano prijazni do gostov. Groza, za 3 eure na uro najprej pol dneva pečeš smrdljive burgerje in se utapljaš v vonju masti, potem pa jih še par ur deliš skozi špranjo in moraš bit prijazen do vsake kurbe, ki ti gnjavi. Popizdim! Potem pa smo zadnjič še izvedeli najbolj grozljivo stvar na svetu: prepovedano jim je jemati napitnino! Bruham! Da pa se tega držijo, preverjajo z nenehnim nadzorom na kameri. Zato zadnjič mladenki, ki je delovala očitno nezadovoljna s svojim delom, nisem mogel dati niti 10 centov napitnine. Rekel sem: "V redu je, obdrži razliko," ker sem ji želel vsaj malo polepšati večer, ona pa mi ga je vrnila in rekla, da ne sme vzeti. Pa saj to ne moreš verjet! Drugič se bom razpizdil in ji bom nesel darilni bon. Tega pa ji ziher ne prepovedujejo!
Kljub temu, da imam to neverjetno srečo, da delam moje sanjsko delo, ki mi je pisano na kožo in je točno tako, kot sem si zmeraj želel, zmeraj, ampak res zmeraj, z razumevanjem gledam na vse ostale in se nikoli ne počutim niti malo vzvišeno, češ, meni pa tega ni treba. Da bom to potrdil, bom najprej trezen (!) nesel čistilki v Samsaro jegerkolo, enkrat se bom razpizdil in kupil 10 sikspekov in jih nesel delavcem v Europarku, da bodo imeli vsi dovolj, onim v cestninskih bajticah pa bom nesel celo kolekcijo maminih Obrazov, Lady in Nov zadnjih treh let, ki jih namerava vreči stran, saj sem prepričan, da vseh niso prebrali in jim bodo krajšale čas vsaj v nočnem delu. Ko bo pozvonil kdo od akviziterjev, bom prijazno počakal, da končajo svojo predstavitev in se jim prijazno zahvalil. Aja, pa po cukre grem v Europark. Bom pač dal 3 faking eure za pol deke jebenih kola medvedkov.
Tuesday, January 30, 2007
Vegiji - X
Vegeji-X. Vlada vse zanika. Vegetarijanci so tam nekje zunaj. Dramatičen uvod v nanizanko, v kateri skuša agentka Danica Scully razkrinkati največjo mesno-vladno zaroto v zgodovini ameriške politike, njen partner Lisič Mulder pa slepo verjame v obstoj vegetarijancev, ki so povrhu ugrabili še njegovo sestro. Vegetarijanci so tam nekje zunaj. To nam pravijo vsi in tega se vsi prav dobro zavedamo, čeprav so dokazi o tem zakopani nekje v kleti poslopja FBI, na zaprtem oddelku za paranormalne pojave...
Bluzim...
Bluzim...
English
When English tongue we speak,
why does break not rhyme with weak?
Won't you tell me why it's true
we say saw, but also few?
And the maker of the verse
cannot rhyme his horse with worse?
Beard is not the same as heard.
Cord is different from word,
cow is cow, but low is low,
shoe is never rhymed with foe.
Think of hose and dose and lose,
and think of loose ant yet of choose,
think of comb and tomb and bomb
doll and roll
and home and some
and since pay is rhymed with say
why not paid with said, I pray?
Think of blood and food and good;
mould is not pronounced like could.
Why is it done, but gone and lone?
Is there any reason known?
To sum up, it seems to me
that sounds and letters don't agree.
why does break not rhyme with weak?
Won't you tell me why it's true
we say saw, but also few?
And the maker of the verse
cannot rhyme his horse with worse?
Beard is not the same as heard.
Cord is different from word,
cow is cow, but low is low,
shoe is never rhymed with foe.
Think of hose and dose and lose,
and think of loose ant yet of choose,
think of comb and tomb and bomb
doll and roll
and home and some
and since pay is rhymed with say
why not paid with said, I pray?
Think of blood and food and good;
mould is not pronounced like could.
Why is it done, but gone and lone?
Is there any reason known?
To sum up, it seems to me
that sounds and letters don't agree.
Zajtrk...
Danes zjutraj (beri opoldan) sem pri pripravi zajtrka malce eksperimentiral. Ste že kdaj poskusili pečeno grenivko? Zveni gadno, pa zadeva sploh ni slaba. Grenivko preprežete na pol (jaz imam najraje rožnate... kakopak), nato pa vsako polovico pokapljajte s tekočim umetnim sladilom (ima samo 1kcal na 100ml!) in malo rjavega sladkorja (ok, tudi beli vas ravno ne bo ubil). Dajte v pečico segreto na cca. 200°C in pecite približno 15 minut, da se sladkor karamelizira. Vem da mi ne verjamte, ampak res ni slabo!
Preden se moj blog totalni spremeni v oddajo "Vegetina kuhinja" ali pa "Lonček kuhaj", se bom raje poslovil ...
Preden se moj blog totalni spremeni v oddajo "Vegetina kuhinja" ali pa "Lonček kuhaj", se bom raje poslovil ...
Don't Hug
V moji družbi se je zadnjih nekaj let pojavilo nekaj posameznikov, ki po vsej sili vztrajajo, da te ob slovesu ali celo samem prihodu dramatično objamejo. In pri tem ne govorim o doživljenskem odhodu v Azerbajdžan ali prihodu domov po letih šolanja v ZDA. Ne, sploh ne. Gre za objemnje po koncu popite kave, večernega druženja ali celo kupovanja klobas v Europarku. Zadeva zveni smešno, zna biti pa neverjetno tečna.
Ko te tak "objemalski odvisnež" objame prvič, se ti zdi krasno in neverjetno čustveno. Da se ti orosi levo oko. Potem pa opaziš, da ta ista oseba objema tudi ostale kolege, znance, pol-znance. Ljudi, ki jih pozna 24 ur. Znance, ki so bolj tvoji, kot pa njegovi. Tvojo nekdanjo sošolko iz srednje šole, ki si jo videl prvič po štirih letih, on pa drugič v življenju. Ljudi, ki jim v resnici gre ta oseba celo na jetra, pa tega sploh ne ve. Ljudi, ki jih pravzaprav ne mara. Ljudi, za katere se mu zdi, da jih je nekoč nekje srečal. Ljudi, ki so tam čisto po naključju. Verjetno bo ista oseba nekoč objemala celo blagajničarke v Mercatorju, petrolove delavce, javne smetarje, čevljarja pred Modno hišo, Jehove priče ki se pojavijo pred vrati, vse sosede v bloku, uslužbenke na občini, davčno inšpektorico, delavce za vogalom, klošarja med uriniranjem v podhodu, in podobno...
Folk... tovrstnih praznih objemov NE rabim. Ker so po mojem mnenju samo nehigienični. In nadležni. Objemite me, ko bom zlomljen in v solzah obležal na tleh. Ko bom osamljen iskal prijazno besedo in nasmeh. Ko se bom prestrašen odpravljal na dolgo pot. Ali se z nje, poln domotožja in nostalgije vračal. Ampak, za božjo voljo... ne objemajete, ker moram skočiti za pet minut na WC.
Kot znak protesta, sem se že pred časom odločil, da med tovrstnim kršenjem vstopa v "moje območje" (objemanjem) pustim svoje roke ob telesu.
P.s.: Izjeme so osebe, ki mi nekaj pomenijo. Ampak ti se ponavadi ne objemajo kar naprej...
Ko te tak "objemalski odvisnež" objame prvič, se ti zdi krasno in neverjetno čustveno. Da se ti orosi levo oko. Potem pa opaziš, da ta ista oseba objema tudi ostale kolege, znance, pol-znance. Ljudi, ki jih pozna 24 ur. Znance, ki so bolj tvoji, kot pa njegovi. Tvojo nekdanjo sošolko iz srednje šole, ki si jo videl prvič po štirih letih, on pa drugič v življenju. Ljudi, ki jim v resnici gre ta oseba celo na jetra, pa tega sploh ne ve. Ljudi, ki jih pravzaprav ne mara. Ljudi, za katere se mu zdi, da jih je nekoč nekje srečal. Ljudi, ki so tam čisto po naključju. Verjetno bo ista oseba nekoč objemala celo blagajničarke v Mercatorju, petrolove delavce, javne smetarje, čevljarja pred Modno hišo, Jehove priče ki se pojavijo pred vrati, vse sosede v bloku, uslužbenke na občini, davčno inšpektorico, delavce za vogalom, klošarja med uriniranjem v podhodu, in podobno...
Folk... tovrstnih praznih objemov NE rabim. Ker so po mojem mnenju samo nehigienični. In nadležni. Objemite me, ko bom zlomljen in v solzah obležal na tleh. Ko bom osamljen iskal prijazno besedo in nasmeh. Ko se bom prestrašen odpravljal na dolgo pot. Ali se z nje, poln domotožja in nostalgije vračal. Ampak, za božjo voljo... ne objemajete, ker moram skočiti za pet minut na WC.
Kot znak protesta, sem se že pred časom odločil, da med tovrstnim kršenjem vstopa v "moje območje" (objemanjem) pustim svoje roke ob telesu.
P.s.: Izjeme so osebe, ki mi nekaj pomenijo. Ampak ti se ponavadi ne objemajo kar naprej...
Monday, January 29, 2007
Zdaj je pa še mrzlo!
Ko sem že obupal nad zimo in pospravil večino puloverjev in ostalih eskimskih pripomočkov, se le ta vrne in me zahrbtno postavi pred dejstvo, da sem kekec. Zdaj nisem več obupan nad zimo ampak nad preteklo pomladjo, katera je še pretekli teden kazala svoj veseli in prijazni obraz. Pa kaj se je zgodilo? Pa komu sem jaz kaj zagrešil? Pa jaz bom ja zmrznil. Zunaj je že minus pet. Bljah!!!!
Aja, da ne pozabim. Danes je bilo, po jutranji kavi in lenarjenju, na vrsti beljenje. Česa? Uradno kuhinje, neuradno pa vsega drugega. Mislim, halo... Le katera budala bi pustila da mu barva teče za rokav? In spodaj ven iz hlačnic? Da potem stoji v beli luži in ugotavlja zakaj ima mokre nogavice? Ja, prav imate dragi bralci... Moja pošastnost osebno. In NI me sram. Pa še dragi gospod Don je dodal piko na i s svojim repom. Super, dela je bilo dovolj.
Sicer pa je ponedeljkov večer. Čas za relaksacijo. Čeprav sem jaz že cel teden nekako zrelaksiran. Saj sem imel krankenstand. He he he. Zdajle si pa privoščim še nekaj sladkega, vržem nekaj v DiVx player in adijo mare!
Lep večer!
Aja, da ne pozabim. Danes je bilo, po jutranji kavi in lenarjenju, na vrsti beljenje. Česa? Uradno kuhinje, neuradno pa vsega drugega. Mislim, halo... Le katera budala bi pustila da mu barva teče za rokav? In spodaj ven iz hlačnic? Da potem stoji v beli luži in ugotavlja zakaj ima mokre nogavice? Ja, prav imate dragi bralci... Moja pošastnost osebno. In NI me sram. Pa še dragi gospod Don je dodal piko na i s svojim repom. Super, dela je bilo dovolj.
Sicer pa je ponedeljkov večer. Čas za relaksacijo. Čeprav sem jaz že cel teden nekako zrelaksiran. Saj sem imel krankenstand. He he he. Zdajle si pa privoščim še nekaj sladkega, vržem nekaj v DiVx player in adijo mare!
Lep večer!
Sunday, January 28, 2007
Friday, January 26, 2007
Ko vdarijo mikrobi
Ne, ne gre za kak učbenik biologije, gre za stanje v katerem se trenutno nahajam. Namreč, mene so le ti kar precej vdarili. S čim sem se zameril svetu bacilov, ne vem ampak vem, da ni niti malo prijetno. Že od včerajšnjega popoldneva ležim v postelji, se komaj premikam in hvala Bogu gledam TV, srfam po netu in se smilim sam sebi. Ni to lepo? Perfect holiday. Zradi neprestanega zvonenja mobilca sem še tega moral izklopiti.
EMA 2007
Juhuhu, pa je spet prišel tisti čas v letu... Da, EMA je pred vrati. In o EMI se preprosto moraš pogovarjati. EMO ljubiš ali sovražiš. Ampak gledaš jo v vsakem primeru. In nikoli niso vsi zadovoljni. Kar je še posebej zabavno, ker občutek nemočnosti in ignoriranosti še bolj razburka čustva, ter povzroči, da se ljudje pokažejo v vsej svoji hudobiji, nezrelosti in primitivnosti. Kar je zabavno za opazovati :)
NO, v glavnem... Minulo nedeljo so na prvem programu nacionlke predstavljali izvajalce in skladbe prvega polfinalnega večera EME 07. Edino moteče, poleg bedne glasbe, je bil seveda rigidni Mario. Ki bi ga jaz osebno izstrelil na Luno. Oblečenega v čipkaste gate. Ki jih verjetno tako ali tako nosi.
NO, v glavnem... Minulo nedeljo so na prvem programu nacionlke predstavljali izvajalce in skladbe prvega polfinalnega večera EME 07. Edino moteče, poleg bedne glasbe, je bil seveda rigidni Mario. Ki bi ga jaz osebno izstrelil na Luno. Oblečenega v čipkaste gate. Ki jih verjetno tako ali tako nosi.
Wednesday, January 24, 2007
Vlak Življenja
Nedavno sem bral knjigo v kateri je življenje primerjano s potovanjem z vlakom. Bilo je zelo zabavno branje...
Življenje je kot potovanje z vlakom. Ljudje vstopajo in izstopajo. Pri ustavljanjih se znajo zgoditi prijetna presenečenja. Človek doživlja srečne trenutke, ampak tudi nezgode, nesrečo, žalost.
Ko se rodimo in zakorakamo v vlak, se srečujemo z ljudmi za katere mislimo, da nas bodo spremljali med vsem našim potovanjem.
Na primer, naši starši…
Nažalost, resnica je povsem drugačna. Slej ko prej bodo oni izstopili iz vlaka in nas zapustili brez svoje ljubezni, svoje naklonjenosti, nežnosti, brez svojega prijateljstva in svoje družbe.
Oziroma, v vlak bodo vstopile druge osebe, ki nam bodo zelo važne.
To so naši bratje in sestre, naši prijatelji in ljudje katere srečujemo in jih imamo radi v svojem življenju.
Mnoge osebe katere vstopajo gledajo na potovanje kot na kratek sprehod.
Drugi pač na svoji vožnji čez življenje najdejo samo žalost...
Ampak so tudi taki, ki so za čas vožnje vedno pri roki in pripravljeni pomagat tistim, ki potrebujejo pomoč.
Mnogi po svojem izhodu iz vlaka puščajo za seboj trajno hrepenenje.
Mnogi nas postavljajo v globoko neprijetnost. Mnogi vstopajo in izstopajo na da bi jih sploh opazili.
Čudi nas, ker so mnogi potniki, ki so nam najdražji nekje v enem drugem vagonu.
Puščajo nas same v tem delu našega potovanja.
Seveda nam to ne preprečuje prevzeti na sebe tegobe potovanja in samote jih poiskati in se poizkušati namestiti v njihov vagon.
Toda, na našo žalost se ne moremo usesti zraven. Mesto poleg njih je zavzel že nekdo drug.
In takšno je živjenje. Prepolno izzivov, sanj, načrtov, upanja, prepoln sestankov in razhajanj, brez ponovnega srečanja. In nikoli se ti trenutki ne bodo vrnili. Poskušajmo od svojega potovanja čez življenje narediti najbolje kar je možno.
Poskušajmo z vsemi v vlaku biti v miru. Poskušajmo v vsakem med njimi videti tisto najboljše kar je v njih.
Spomnimo se tega, da na vsakem delu našega življenskega koloteka...
...nekdo od sopotnikov lahko ‘sklizne’, ko potrebuje naše razumevanje in simpatije.
Tudi mi bomo lahko ‘skliznili’ s kolovoza. In verjamemo, da se bo našel nekdo, ki nas bo razumel.
In največji misterij življenja je, da ne poznamo skrivnosti potovanja in ne vemo kdaj bomo končno izstopili iz vlaka. Isto tudi ne vemo kdaj bodo izstopili naši sopotniki, pa tudi tisi, ki sedijo poleg nas.
Zelo bom žalosten, ko bom moral za vedno izstopiti iz vlaka.
Verjamem, da bo zelo bolelo slovo z nekaterimi prijatelji katere sem srečal za čas potovanja in so mi postali dragi.
Zelo me bo razžalostilo, ker bom moral pustiti svoje otroke same. Vendar, gojim upanje, da pride glavni kolodvor. Takrat bom videl kako prihajajo vsi s svojo prtljago, ki jo pri vstopu v vlak niso imeli. To me bo silno raveselilo.
Osrečilo me bo dejstvo in misel, da sem jim pomagal povećati potovalno prtljago in sem v njih položil prave vsebine.
Potrudimo se in stremimo, da bi imeli srečno popotovanje, da se ves trud na koncu stokratno poplača. Poizkušajmo, da pri sestopu iz vlaka pustimo prazno sedalo, katero budi pri ostalih potnikih, ki bodo nadaljevali potovanje, hrepenenje, lepe in ugodne spomine.
Vsem želim srečno in ugodno potovanje!
Življenje je kot potovanje z vlakom. Ljudje vstopajo in izstopajo. Pri ustavljanjih se znajo zgoditi prijetna presenečenja. Človek doživlja srečne trenutke, ampak tudi nezgode, nesrečo, žalost.
Ko se rodimo in zakorakamo v vlak, se srečujemo z ljudmi za katere mislimo, da nas bodo spremljali med vsem našim potovanjem.
Na primer, naši starši…
Nažalost, resnica je povsem drugačna. Slej ko prej bodo oni izstopili iz vlaka in nas zapustili brez svoje ljubezni, svoje naklonjenosti, nežnosti, brez svojega prijateljstva in svoje družbe.
Oziroma, v vlak bodo vstopile druge osebe, ki nam bodo zelo važne.
To so naši bratje in sestre, naši prijatelji in ljudje katere srečujemo in jih imamo radi v svojem življenju.
Mnoge osebe katere vstopajo gledajo na potovanje kot na kratek sprehod.
Drugi pač na svoji vožnji čez življenje najdejo samo žalost...
Ampak so tudi taki, ki so za čas vožnje vedno pri roki in pripravljeni pomagat tistim, ki potrebujejo pomoč.
Mnogi po svojem izhodu iz vlaka puščajo za seboj trajno hrepenenje.
Mnogi nas postavljajo v globoko neprijetnost. Mnogi vstopajo in izstopajo na da bi jih sploh opazili.
Čudi nas, ker so mnogi potniki, ki so nam najdražji nekje v enem drugem vagonu.
Puščajo nas same v tem delu našega potovanja.
Seveda nam to ne preprečuje prevzeti na sebe tegobe potovanja in samote jih poiskati in se poizkušati namestiti v njihov vagon.
Toda, na našo žalost se ne moremo usesti zraven. Mesto poleg njih je zavzel že nekdo drug.
In takšno je živjenje. Prepolno izzivov, sanj, načrtov, upanja, prepoln sestankov in razhajanj, brez ponovnega srečanja. In nikoli se ti trenutki ne bodo vrnili. Poskušajmo od svojega potovanja čez življenje narediti najbolje kar je možno.
Poskušajmo z vsemi v vlaku biti v miru. Poskušajmo v vsakem med njimi videti tisto najboljše kar je v njih.
Spomnimo se tega, da na vsakem delu našega življenskega koloteka...
...nekdo od sopotnikov lahko ‘sklizne’, ko potrebuje naše razumevanje in simpatije.
Tudi mi bomo lahko ‘skliznili’ s kolovoza. In verjamemo, da se bo našel nekdo, ki nas bo razumel.
In največji misterij življenja je, da ne poznamo skrivnosti potovanja in ne vemo kdaj bomo končno izstopili iz vlaka. Isto tudi ne vemo kdaj bodo izstopili naši sopotniki, pa tudi tisi, ki sedijo poleg nas.
Zelo bom žalosten, ko bom moral za vedno izstopiti iz vlaka.
Verjamem, da bo zelo bolelo slovo z nekaterimi prijatelji katere sem srečal za čas potovanja in so mi postali dragi.
Zelo me bo razžalostilo, ker bom moral pustiti svoje otroke same. Vendar, gojim upanje, da pride glavni kolodvor. Takrat bom videl kako prihajajo vsi s svojo prtljago, ki jo pri vstopu v vlak niso imeli. To me bo silno raveselilo.
Osrečilo me bo dejstvo in misel, da sem jim pomagal povećati potovalno prtljago in sem v njih položil prave vsebine.
Potrudimo se in stremimo, da bi imeli srečno popotovanje, da se ves trud na koncu stokratno poplača. Poizkušajmo, da pri sestopu iz vlaka pustimo prazno sedalo, katero budi pri ostalih potnikih, ki bodo nadaljevali potovanje, hrepenenje, lepe in ugodne spomine.
Vsem želim srečno in ugodno potovanje!
Tuesday, January 23, 2007
Disease Rally
Tale objava je samo za tiste, ki ste trenutno bolani, da se malce vživite v življenje virusov, kateri trenutno “pohajkujejo” po vašem telesu. Zime še ni in trenutno je prehlad edini, kateri nas (vse, čeprav le z govorom skozi nos) opominja, da se je treba malce bolj paziti!
Zdi se mi da sem rahlo zasvojen...
S čim že …- mogoče s tem, da imam stalno prižgan računalnik, kar pomeni, da lahko stalno grem na internet, kar spet pomeni, da se lahko stalno izgubim...
- mogoče sem zasvojen s tem Stripgeneratorjem, kjer zmeraj najdem neko temo, da jo lahko “nastripam”
- mogoče sem zasvojen preprosto s tem, da ne delam ničesar pametnega, ničesar produktivnega, temveč veliko takšnih majhnih stvari, od katerih pa nihče ničesar nima
- mogoče sem zasvojen s tem, da se ne morem najti - z iskanjem samega sebe.
- mogoče sem zasvojen s tem, da me vse boli, a niti na sprehod se mi ne da iti …
…
..
.
..
…
- mogoče sem preprosto zasvojen z izgovori da mi ni treba početi nič, kateri so edini, da me nikoli ne pustijo na cedilu … toliko o odkritosrčnosti!
Monday, January 22, 2007
Sunday, January 21, 2007
Ko te veverica useka po glavi...
Včeraj se je v križišču zraven mene ustavil nek idiot, ki mu je v avtomobilu nad armaturno ploščo visel CD. Ja, tisti čisto pravi CD, za katere sem mislil, da jih nobeno tele več nikoli ne obeša sem. Ne samo, da je zaradi odseva sonca nevarno zanj in za druge voznike, izgleda res izjemno grozljivo. Bebec je v svoji stari škodi veselo kadil in mislil, da je boga prijel za jajca.
Podobno grozno je, če nekomu spredaj visi kaka plišasta veverica premera 30 cm, ki potem med vožnjo binglja sem in tja in ga po možnosti še vsake toliko časa malo tresne po glavi. Take posameznike, ki mislijo, da je to kul, bi najraje tresnil po glavi tudi sam. Ampak ne z veverico, s čem tršim.
Podobno kot tiste, ki imajo na svojem avtomobilu zadaj tako ogromen spojler, da štrli pol metra stran od avtomobila in vozniku itak zakriva celoten pogled nazaj skozi zadnje steklo. V takem avtomobilu skoraj obvezno sedi nek tip s končano triletno živilsko, ki ima full dosti gela na laseh in zraven sebe eno pičko z Ribičije. Nanjo seveda to naredi izjemen vtis. Aja, verjetno tej isti osebi spredaj visi tudi cela kolekcija CD-jev.
Bruhanje mi povzročajo tudi tisti avto freaki, ki svoj avto s stranskimi dodelavami spustijo tako nizko, da ne morejo nikoli parkirati na noben pločnik in jim že v primeru manjše jame na cesti s spodnje strani potolče pločevino. V sosednjem bloku živi nek fanatik z vijolično Tigro, ki je spuščena do tal. Dobesedno. Ves spodnji rob je zguljen in zvit. Yeah, izgleda izjemno seksi. Ziher hodi na lesarsko.
Enako odvratni so avtomobili, ki jih nekateri polepijo z najrazličnejšimi trdovratnimi nalepkami, ki se nikoli popolnoma ne dajo odstraniti. Denimo z najrazličnejšimi modeli ognja, strele in črt. Pa napisi: "I"M THE MAN", "TURBO CAR" in podobnimi. Pa ne govorim o dirkalnih avtomobilih, tisto je seveda povsem okej, govorim o tem, da si strelo in napis "FASTER THAN LIFE" nalepi nek čudak na rdeči Renault 5. Navadni osebni avtomobil. Mislim, krnekaj.
Obstajajo tudi posamezniki, ki mislijo, da so full kul, če imajo spredaj nad lučmi nalepljeno tisti črn gumijasti pravokotnik (priznam, da ne vem, kako se imenuje), ki bi naj služil temu, da bi avtomobil zaščitil pred vsem mrčesom, ki se tako rad nabija na sprednji del avtomobila. Res je, da je nagravžno, ko se nam predvsem poleti tam razmaže pol obstoječih letečih žuželk v enem samem tednu, toda avtomobil s tem gumijastim predpražnikom izgleda sila neatraktivno.
Frend pa mi je zadnjič povedal tudi, da se dobijo neki trakovi, ki jih privežeš na anteno, ti pa potem med vožnjo veselo plapolajo v zraku in se ponoči svetijo v temi. Seveda sem trakove takoj uvrstil na prvo mesto mojega nujnega nakupovalnega seznama. Itak.
Podobno grozno je, če nekomu spredaj visi kaka plišasta veverica premera 30 cm, ki potem med vožnjo binglja sem in tja in ga po možnosti še vsake toliko časa malo tresne po glavi. Take posameznike, ki mislijo, da je to kul, bi najraje tresnil po glavi tudi sam. Ampak ne z veverico, s čem tršim.
Podobno kot tiste, ki imajo na svojem avtomobilu zadaj tako ogromen spojler, da štrli pol metra stran od avtomobila in vozniku itak zakriva celoten pogled nazaj skozi zadnje steklo. V takem avtomobilu skoraj obvezno sedi nek tip s končano triletno živilsko, ki ima full dosti gela na laseh in zraven sebe eno pičko z Ribičije. Nanjo seveda to naredi izjemen vtis. Aja, verjetno tej isti osebi spredaj visi tudi cela kolekcija CD-jev.
Bruhanje mi povzročajo tudi tisti avto freaki, ki svoj avto s stranskimi dodelavami spustijo tako nizko, da ne morejo nikoli parkirati na noben pločnik in jim že v primeru manjše jame na cesti s spodnje strani potolče pločevino. V sosednjem bloku živi nek fanatik z vijolično Tigro, ki je spuščena do tal. Dobesedno. Ves spodnji rob je zguljen in zvit. Yeah, izgleda izjemno seksi. Ziher hodi na lesarsko.
Enako odvratni so avtomobili, ki jih nekateri polepijo z najrazličnejšimi trdovratnimi nalepkami, ki se nikoli popolnoma ne dajo odstraniti. Denimo z najrazličnejšimi modeli ognja, strele in črt. Pa napisi: "I"M THE MAN", "TURBO CAR" in podobnimi. Pa ne govorim o dirkalnih avtomobilih, tisto je seveda povsem okej, govorim o tem, da si strelo in napis "FASTER THAN LIFE" nalepi nek čudak na rdeči Renault 5. Navadni osebni avtomobil. Mislim, krnekaj.
Obstajajo tudi posamezniki, ki mislijo, da so full kul, če imajo spredaj nad lučmi nalepljeno tisti črn gumijasti pravokotnik (priznam, da ne vem, kako se imenuje), ki bi naj služil temu, da bi avtomobil zaščitil pred vsem mrčesom, ki se tako rad nabija na sprednji del avtomobila. Res je, da je nagravžno, ko se nam predvsem poleti tam razmaže pol obstoječih letečih žuželk v enem samem tednu, toda avtomobil s tem gumijastim predpražnikom izgleda sila neatraktivno.
Frend pa mi je zadnjič povedal tudi, da se dobijo neki trakovi, ki jih privežeš na anteno, ti pa potem med vožnjo veselo plapolajo v zraku in se ponoči svetijo v temi. Seveda sem trakove takoj uvrstil na prvo mesto mojega nujnega nakupovalnega seznama. Itak.
Saturday, January 20, 2007
Pogled
Pogledal ji je v oči
in ona se ga je zbala,
kot bilka je vztrepetala:
"Živ ogenj so tvoje oči!"
"Živ ogenj so moje oči,
ker je zunaj vihar nocoj...
Sem k oknu stopi z menoj,
poglej jih, demone noči!"
"Živ ogenj so tvoje oči,
ker je v tebi vihar nocoj.
In - ker sem jaz tvoja nocoj,
in ker si ti moja nocoj,
živ ogenj so tvoje oči."
Ta hip
vzplamenel je kres do strmih nebes,
obsinil je ostro dvoje teles
kot kip...
in ona se ga je zbala,
kot bilka je vztrepetala:
"Živ ogenj so tvoje oči!"
"Živ ogenj so moje oči,
ker je zunaj vihar nocoj...
Sem k oknu stopi z menoj,
poglej jih, demone noči!"
"Živ ogenj so tvoje oči,
ker je v tebi vihar nocoj.
In - ker sem jaz tvoja nocoj,
in ker si ti moja nocoj,
živ ogenj so tvoje oči."
Ta hip
vzplamenel je kres do strmih nebes,
obsinil je ostro dvoje teles
kot kip...
Friday, January 19, 2007
„Fool for love“
„Death is your art.
You make it with your handys day after day.
That final gasp. That look of peace.
And part of you is desperate to know:
What's like?
Where does it lead you?
And now you see, that's secret.
Not the punch you didn't throw,
or the kick you didn't land. She really wanted it.
Every Slayer has a death wish.“
„Yust rewards“
„Do you remember what happened?“
Wesley
„You mean my skin and muscle
burning away from the bone?
Organs exploding in my chest?
Eyeballs melting in the sockets?
No. No memory at all.
Thanks for asking.“
Spike
Thursday, January 18, 2007
Vaša mama je lažnivka!
Se spomnite, ko vas je mama učila, kako lepa vrlina je točnost? No, na naši fakulteti vam dejansko dajo občutek, da je vaša mama prava lažnivka.
Naj vam za spremembo danes natresem zgodbico iz študentskih klopi. Ker se vaš Primož ne namerava preživljati z delom v kamnolomu ali predelovanjem sladkorne pese, se mora (žal) tudi šolati. In tako sem se danes podal na naš faks, kjer bi naj opravljal izpit. Ta bi se naj zgodilo natanko ob 7.00. Gruča sošolcev se skupaj z menoj prerine v predavalnico, kjer pa naletimo na neprijetno presenečenje. Predavalnica je žal že zasedena s študenti neke druge smeri. Odločimo se počakati pred vrati. Profesorica se je zagotovo zmotila pri rezervaciji izpitnega prostora. Ura je bila približno 7.20, ko se gospa šele pripelje s svojim čednim jeklenim konjičkom direkt pred vrata šole. Svojo zamudo očitno ignorira, nas pa presenečena vpraša, ali je predavalnica zasedena. Ko pritrdimo, gospa le skomigne z rameni, potegne žalosten obraz in odvrne: "Škoda, pa sem upala da bo fraj!". Uau, zares strokovni pristop.
Ko se gospa pozanima kako in kaj, nam naroči, da naj počakamo do 8.00, saj bi se naj predavalnica takrat že sprostila. Na to, da bi utegnil kakšen študent takrat imeti že drugi izpit seveda sploh ne pomisli. Zakaj tudi bi?! Saj ni ona kriva. Ona je upala, da bo prostor "fraj"!.
No... Ura je 8.00. In prostor se dejansko sprazni. S sošolci se posedemo in nervozni čakamo na začetek. Ura je ibla nekje 8.15, ko se po hodniku zaslišijo njeni koraki. Očitno je bila kavica zelo vroča. Nato sledi približno 10 minutno razdeljevanje izpitov in preverjanje prisotnosti. Nenadoma se pred vrati pojavi sošolec, ki ga je očitno novica o spremembi izpitnega termina doletela prepozno.
Profesorica se ogorčena obrne proti njemu, ter mu s prstom požuga: "Zamujate!".
Naj vam za spremembo danes natresem zgodbico iz študentskih klopi. Ker se vaš Primož ne namerava preživljati z delom v kamnolomu ali predelovanjem sladkorne pese, se mora (žal) tudi šolati. In tako sem se danes podal na naš faks, kjer bi naj opravljal izpit. Ta bi se naj zgodilo natanko ob 7.00. Gruča sošolcev se skupaj z menoj prerine v predavalnico, kjer pa naletimo na neprijetno presenečenje. Predavalnica je žal že zasedena s študenti neke druge smeri. Odločimo se počakati pred vrati. Profesorica se je zagotovo zmotila pri rezervaciji izpitnega prostora. Ura je bila približno 7.20, ko se gospa šele pripelje s svojim čednim jeklenim konjičkom direkt pred vrata šole. Svojo zamudo očitno ignorira, nas pa presenečena vpraša, ali je predavalnica zasedena. Ko pritrdimo, gospa le skomigne z rameni, potegne žalosten obraz in odvrne: "Škoda, pa sem upala da bo fraj!". Uau, zares strokovni pristop.
Ko se gospa pozanima kako in kaj, nam naroči, da naj počakamo do 8.00, saj bi se naj predavalnica takrat že sprostila. Na to, da bi utegnil kakšen študent takrat imeti že drugi izpit seveda sploh ne pomisli. Zakaj tudi bi?! Saj ni ona kriva. Ona je upala, da bo prostor "fraj"!.
No... Ura je 8.00. In prostor se dejansko sprazni. S sošolci se posedemo in nervozni čakamo na začetek. Ura je ibla nekje 8.15, ko se po hodniku zaslišijo njeni koraki. Očitno je bila kavica zelo vroča. Nato sledi približno 10 minutno razdeljevanje izpitov in preverjanje prisotnosti. Nenadoma se pred vrati pojavi sošolec, ki ga je očitno novica o spremembi izpitnega termina doletela prepozno.
Profesorica se ogorčena obrne proti njemu, ter mu s prstom požuga: "Zamujate!".
Wednesday, January 17, 2007
A lahko malo hitreje?!
Mislim, da mi je uspelo odkriti najpočasnejše bitje na svetu. Imenuje se Branka. In moj bog, kako je počasna! Celo beseda "Zdravo" pri njej traja kar nekaj nekaj sekund. Tako počasna je, da ji verjetno celo vrtenje Zemlje povzroča neznosne vrtoglavice.
Vse v redu in prav, ampak tukaj nastopi težava. Branka je namreč blagajničarka v samopostrežni trgovini v naši ulici. Shit! Že če bi pri njej hotel kupiti eno samo faking škatlo vžigalic, bi to trajalo približno tako dolgo, kot če bi si medtem sam v nekem gozdu izbral primerno drevo, ga razsekal na drobne paličice, kupil kemikalije, oblikoval škatlico, ter si tako vžigalice izdelal kar sam.
Včasih , bi jo človek lahko mirne duše poslal v tri krasne. A tudi tukaj nastopi težava. Brankla je namreč sila prijazno dekle. Celo smeji se počasi. In kaj preostane človeku drugega, kot da pač počaka tisto leo ali dve, da pride na vrsto, plača ter nato še nadaljnih 6 mesecev počaka na račun. In bog ne daj, da kdo slučajno potrebuje vrečko! Preden jo bo Branka našla, bodo najbrž ostareli že vaši otroci.
Zavedam se, da je tempo življenja, ki ga živimo prehiter. Cenim počasnost, vendar le tisto v duši. Saj veste, tisto spokojnost, umirjenost, tišino, zadovoljstvo. Ne pa počasnot v dejanjih. Ker žal pač nimam vedno dovolj časa, da bi čakal počasne.
Najbolj na živce mi gre, ko na sorazmerno ozkem pločniku naletim na kakšno starejšo ženico. Tipica hodi točno na sredini pločnika. Če bi stopila korak v levo ali desno, bi ljudje lahko mirne duše šli mimo. Ampak ne. Hoditi mora točno po sredini. Seveda ima v rokah vse polno vrečk v katerih nosi že tisoči rjavo jopico, ki jo je danes kupila na tržnici. In kolerabo. Kdo za vraga sploh jé kolerabo?!
In gospa seveda hodi tako počasi, da lahko jaz medtem mirne duše opažam, kako se menjavajo letni časi.
Seveda bi lahko v treuntku slabosti gospo močno brcnil v rit. Ali pa ji zavpil, da imajo v trgovini HarDi razprodajo cenenih čipkastih prtičkov. Potem bi gospa tja najbrž dobesedno tekla.
Dragi počasneži! Pozivam vas: Stopite no malo hitreje! Nočem se postarati z vami. Saj vas sploh ne poznam!
Vse v redu in prav, ampak tukaj nastopi težava. Branka je namreč blagajničarka v samopostrežni trgovini v naši ulici. Shit! Že če bi pri njej hotel kupiti eno samo faking škatlo vžigalic, bi to trajalo približno tako dolgo, kot če bi si medtem sam v nekem gozdu izbral primerno drevo, ga razsekal na drobne paličice, kupil kemikalije, oblikoval škatlico, ter si tako vžigalice izdelal kar sam.
Včasih , bi jo človek lahko mirne duše poslal v tri krasne. A tudi tukaj nastopi težava. Brankla je namreč sila prijazno dekle. Celo smeji se počasi. In kaj preostane človeku drugega, kot da pač počaka tisto leo ali dve, da pride na vrsto, plača ter nato še nadaljnih 6 mesecev počaka na račun. In bog ne daj, da kdo slučajno potrebuje vrečko! Preden jo bo Branka našla, bodo najbrž ostareli že vaši otroci.
Zavedam se, da je tempo življenja, ki ga živimo prehiter. Cenim počasnost, vendar le tisto v duši. Saj veste, tisto spokojnost, umirjenost, tišino, zadovoljstvo. Ne pa počasnot v dejanjih. Ker žal pač nimam vedno dovolj časa, da bi čakal počasne.
Najbolj na živce mi gre, ko na sorazmerno ozkem pločniku naletim na kakšno starejšo ženico. Tipica hodi točno na sredini pločnika. Če bi stopila korak v levo ali desno, bi ljudje lahko mirne duše šli mimo. Ampak ne. Hoditi mora točno po sredini. Seveda ima v rokah vse polno vrečk v katerih nosi že tisoči rjavo jopico, ki jo je danes kupila na tržnici. In kolerabo. Kdo za vraga sploh jé kolerabo?!
In gospa seveda hodi tako počasi, da lahko jaz medtem mirne duše opažam, kako se menjavajo letni časi.
Seveda bi lahko v treuntku slabosti gospo močno brcnil v rit. Ali pa ji zavpil, da imajo v trgovini HarDi razprodajo cenenih čipkastih prtičkov. Potem bi gospa tja najbrž dobesedno tekla.
Dragi počasneži! Pozivam vas: Stopite no malo hitreje! Nočem se postarati z vami. Saj vas sploh ne poznam!
SOVRAŽIM NEKADILCE!
So dnevi, ko si res iskreno želim, da bi na to trapasto državo nekoč padla atomska bomba in jo tako zravnala z zemljo. Skupaj z vsemi njenimi "kvazi" genialci in tistimi posamezniki, ki ne znajo početi drugega, kot soliti drugim pamet. In so časi, ko si želim da bi si to državo nekaj stoletij poprej konkretno podjarmili Turki. Potem bi bile zadeve mnogo manj zapletene. Vsaj na tem področju.
Da, jasno da govorim o novem protikadilskem zakonu! Naj še enkrat jasno in glasno, iz čisto osebnega zadovoljstva razglasim: SEM KADILEC! KADIM! KADIM ZATO KER MI PAŠE! KADIM ZATO, KER JE FAJN! KADIM ZATO, KER ME BO NA KONCU TAKO ALI TAKO POBRALO, če ne zaradi čikov pa zaradi konzervansov v hrani.
In ker sem ravno v afektu, naj dodam iz čiste zlobe še sledeče: OTROCI, PRIŽGITE SI CIGARETE! KER SO KUL! IN KER BOSTE BREZ NJIH V DRUŽBI IZPADLI TOTALNI LUZERJI!
Ok, saj veste da me ne smete pretirano resno jemati. Čeprav sem danes res slabe volje.
Torej... iz lokalov bomo pregnali cigarete zato ker škodujejo zdravju in povečujejo smrtnost. Ok, slednjega ne morem zanikat. Pa poglejmo še drugo stran:
Na stotine ljudi vsako leto umre zaradi posledic mastne, s holesterolom in belim sladkorjem napolnjene hrane. Torej: Prepovejmo uživanje tovrstne hrane! Predvsem v restavracijah.
Znano je, da so v zraku razni strupi in prosti radikali zaradi katerih počasi a zanesljivo umiramo. Torej: Omislimo si brezračne lokale ter prepovejmo uporabo navadnega zraka v njih!
Vsako leto se gruča štorastih ljudi smrtno ponesreči v prometnih nesrečah. Torej: Prepovejmo prevozna sredstva in zmanjšajmo smrtnost.
Tudi pasivna vožnja na sopotnikovem sedežu je lahko smrtna. Torej: Prepovejmo sopotnikove sedeže!
Lani je nek trapast možakar zgrmel v domačo greznico in se ubil. Torej: Zmanjšajmo smrtnost in prepovejmo greznice!
Nekadilce moti cigaretni dim v lokalih. Mene motijo po starem švicu smrdeči ljudje. Torej: Prepovejmo tovrstnim ljudem vstop v lokale, ali pa jim vsaj prepovejmo, da tam uporabljajo svoje žleze!
In tako dalje.
Najbrž je vsem jasno, da ne nameravam nehati kaditi. Če me od kajenja ni odvrnila niti astma, ki sem jo imel kot otrok, potem me ne bo niti ta bedasta država.
Bom pač ponosno kadil pred vhodom kakšnega bara. In cinično pihal dim v vse mimoidoče. Še posebej debele otroke.
Morda bom šel na cigaret točno pred McDonalds. Ter stresel celoten pepelnik tlečih čikov na kakšno malo debelo zanemarjeno Nuško, pred očmi njenih staršev. Ker je slednjim očitno precej vseeno za lastnega otroka, če ga peljejo v McDonalds.
In prosim vas, ne mi pisat raznih komentarjev glede tega kako sem fukjen. Ker vem da sem. In ker me razni komentrji tujcev o skrbi za moje zdravje niti ne zanimajo.
Pač... Slaba volja. In močan prehlad.
Tako, zdaj grem pa na cigaret. Na DAVIDOFF BLUE!!! MMMMMM!!! To morate poskusiti!
Da, jasno da govorim o novem protikadilskem zakonu! Naj še enkrat jasno in glasno, iz čisto osebnega zadovoljstva razglasim: SEM KADILEC! KADIM! KADIM ZATO KER MI PAŠE! KADIM ZATO, KER JE FAJN! KADIM ZATO, KER ME BO NA KONCU TAKO ALI TAKO POBRALO, če ne zaradi čikov pa zaradi konzervansov v hrani.
In ker sem ravno v afektu, naj dodam iz čiste zlobe še sledeče: OTROCI, PRIŽGITE SI CIGARETE! KER SO KUL! IN KER BOSTE BREZ NJIH V DRUŽBI IZPADLI TOTALNI LUZERJI!
Ok, saj veste da me ne smete pretirano resno jemati. Čeprav sem danes res slabe volje.
Torej... iz lokalov bomo pregnali cigarete zato ker škodujejo zdravju in povečujejo smrtnost. Ok, slednjega ne morem zanikat. Pa poglejmo še drugo stran:
Na stotine ljudi vsako leto umre zaradi posledic mastne, s holesterolom in belim sladkorjem napolnjene hrane. Torej: Prepovejmo uživanje tovrstne hrane! Predvsem v restavracijah.
Znano je, da so v zraku razni strupi in prosti radikali zaradi katerih počasi a zanesljivo umiramo. Torej: Omislimo si brezračne lokale ter prepovejmo uporabo navadnega zraka v njih!
Vsako leto se gruča štorastih ljudi smrtno ponesreči v prometnih nesrečah. Torej: Prepovejmo prevozna sredstva in zmanjšajmo smrtnost.
Tudi pasivna vožnja na sopotnikovem sedežu je lahko smrtna. Torej: Prepovejmo sopotnikove sedeže!
Lani je nek trapast možakar zgrmel v domačo greznico in se ubil. Torej: Zmanjšajmo smrtnost in prepovejmo greznice!
Nekadilce moti cigaretni dim v lokalih. Mene motijo po starem švicu smrdeči ljudje. Torej: Prepovejmo tovrstnim ljudem vstop v lokale, ali pa jim vsaj prepovejmo, da tam uporabljajo svoje žleze!
In tako dalje.
Najbrž je vsem jasno, da ne nameravam nehati kaditi. Če me od kajenja ni odvrnila niti astma, ki sem jo imel kot otrok, potem me ne bo niti ta bedasta država.
Bom pač ponosno kadil pred vhodom kakšnega bara. In cinično pihal dim v vse mimoidoče. Še posebej debele otroke.
Morda bom šel na cigaret točno pred McDonalds. Ter stresel celoten pepelnik tlečih čikov na kakšno malo debelo zanemarjeno Nuško, pred očmi njenih staršev. Ker je slednjim očitno precej vseeno za lastnega otroka, če ga peljejo v McDonalds.
In prosim vas, ne mi pisat raznih komentarjev glede tega kako sem fukjen. Ker vem da sem. In ker me razni komentrji tujcev o skrbi za moje zdravje niti ne zanimajo.
Pač... Slaba volja. In močan prehlad.
Tako, zdaj grem pa na cigaret. Na DAVIDOFF BLUE!!! MMMMMM!!! To morate poskusiti!
Tuesday, January 16, 2007
Prince of Darkness
In bloody dark you first were born,
From mortal innocence were torn.
With flash of teeth, an evil grin,
This legend of our time begins.
While man pursues his daytime dream,
You're Children of the Night, unseen.
Through each new moon their power's increasing,
Yet man's own thirst for blood's unceasing.
Turns the century, Victoria's gone,
Yet still the Empire lingers on.
In dawning age of marvels bright,
You sate your hungers in the night.
The Ottoman Empire fades with dawn,
Another new republic born.
Long live the Proles, the Tsar's no more,
Watch the millions die in two World Wars.
A greyer world where annihilations's
The fear that looms over every nation.
Your sensual murders still repell,
While civil war wreak merry hell.
Your needs no longer out of place,
With serial killers commonplace.
World wide bloodshed grows apace,
As man first walks in outer space.
There's ethnic cleansing, genocide,
A new bloodbath on every side.
As twentieth century fades away,
It seems your power had it's day.
And yet, still in nightmares dark,
The Lord of Undeath does stalk.
With gleaming fangs hypnotic eyes,
Your fatal charm still terrifies.
As new Millenium overtakes us,
Dracula is still Prince of Darkness.
A legend forged of blood, allure,
To rule the night for ever more.
From mortal innocence were torn.
With flash of teeth, an evil grin,
This legend of our time begins.
While man pursues his daytime dream,
You're Children of the Night, unseen.
Through each new moon their power's increasing,
Yet man's own thirst for blood's unceasing.
Turns the century, Victoria's gone,
Yet still the Empire lingers on.
In dawning age of marvels bright,
You sate your hungers in the night.
The Ottoman Empire fades with dawn,
Another new republic born.
Long live the Proles, the Tsar's no more,
Watch the millions die in two World Wars.
A greyer world where annihilations's
The fear that looms over every nation.
Your sensual murders still repell,
While civil war wreak merry hell.
Your needs no longer out of place,
With serial killers commonplace.
World wide bloodshed grows apace,
As man first walks in outer space.
There's ethnic cleansing, genocide,
A new bloodbath on every side.
As twentieth century fades away,
It seems your power had it's day.
And yet, still in nightmares dark,
The Lord of Undeath does stalk.
With gleaming fangs hypnotic eyes,
Your fatal charm still terrifies.
As new Millenium overtakes us,
Dracula is still Prince of Darkness.
A legend forged of blood, allure,
To rule the night for ever more.
Saturday, January 13, 2007
Če..
Če nekega dne začutiš, da moraš jokati... Pokliči me!
Ne obljubljam Ti, da Te bom spravil v smeh, toda lahko jočem s Teboj!
Če nekega dne želiš zbežati, ne boj se... Pokliči me!
Ne obljubljam Ti, da te bom ustavil, toda lahko zbežim s Teboj!
Če nekega dne ne želiš slišati nikogar... Pokliči me!
Obljubljam Ti, da bom s teboj, in obljubljam Ti, da bom molčal!
Toda, če nekega dne pokličeš... In Ti ne odgovorim...
Pohiti k meni, morda Te potrebujem!
Ne obljubljam Ti, da Te bom spravil v smeh, toda lahko jočem s Teboj!
Če nekega dne želiš zbežati, ne boj se... Pokliči me!
Ne obljubljam Ti, da te bom ustavil, toda lahko zbežim s Teboj!
Če nekega dne ne želiš slišati nikogar... Pokliči me!
Obljubljam Ti, da bom s teboj, in obljubljam Ti, da bom molčal!
Toda, če nekega dne pokličeš... In Ti ne odgovorim...
Pohiti k meni, morda Te potrebujem!
Friday, January 12, 2007
.jpg)
Rumeni copatki, voda Evian in Ziggy na fitnesu
OK, preživel prvi dan na fitnesu. S sila mešanimi a kljub temu optimističnimi občutki. Pa pričnimo na začetku. Seveda je vsa stvar skoraj padla v vodo. Ker sva z mojim fitnes partnerejm vso stvar hotela prestaviti za en dan. Kar pomeni, da se tam najbrž ne bi nikoli pojavila. No, še dobro da nisva.
Pripeljala sva se do verjetno enega najdražjih fitnes studijev v mestu in se včlanila. In potem prvi šok. Receptorka naju je slikala. Slika bo sicer v uporabi samo v računalniku, za identifikacijo, pa vendar. Slikala me je brez da bi me na to opozorila. S spletno kamero. Brez transparentnega pudra, maskare, korektorja in profesionalne, več tednov snovane, stilistične obdelave. Po mojem fotke kasneje niso niti retuširali ali vsaj malo popraivli v photoshopu. Ne! Prepričan sem da se bo zdaj dan za dnem pred računalnikom zbiral celoten kolektiv fitnescentra in se delal norca z moje fotke.
Drugi šok: Ugotovil sem, da se v prostoru s fitnes napravami ne kadi. In moj dan je bil pokvarjen.
Dobila sva tudi izjemno prijaznega in v določenih zornih kotih celo rahlo seksipilnega inštruktorja, ki naju je ob vsaki napravi podučil tako, kot da prvošolčkom razlaga abecedo. Kar je dobro. A mi kljub temu ni uspelo prihraniti svojih ciničnih pogledov in zdolgočasenih vzdihljajev. Nenazadnje sem na fitnesu proti lastni volji. Vse to počnem izključno zaradi čednega milijonarja, ki ga bom čez nekaj mesecev spoznal ter se z njim nekje v skandinaviji poročil. Pri vsem tem denarju mi bo pa potem res vseeno za lastno telo. Ali njegovo.
Prišel sem do zaključka, da te neverjetno zapleteno izgledajoče fitnes mučilne naprave res niso bile narejene zame. Prizor, ko se Ziggy na eni izmed njih napreza in muči je podoben prizoru štiridesetletne klekljarice, ki jo nenadoma dajo delati v livarno. Totalno oprotislovje. In precej stresno.
No, na koncu sem se vseeno odločil, da s to zadevo nadaljujem. Konec koncev sem zanjo plačal čez deset jurjev.
Na koncu sem, brez da bi v garderobi izvedel kakršnokoli higieno na sebi, na hitro zvlekel nase oblačila, se pognal ven, mimo receptorke, in si direkt pred vhodom, s tresočimi rokami prižgal cigaret.
Danes grem spet tja. Najbrž.
Aja, in pozabil sem omeniti: Moji rumeni športni copatki se izvrstno skladajo z barvo fitnes naprav in moje trenirke na kateri piše "Phisical Education". Seveda nisem pozabil niti na plastenko vode Evian.
Če bi si lahko na tistem steperju prižgal še cigaret, bi vsa stvar postala morda celo znosna.
Pripeljala sva se do verjetno enega najdražjih fitnes studijev v mestu in se včlanila. In potem prvi šok. Receptorka naju je slikala. Slika bo sicer v uporabi samo v računalniku, za identifikacijo, pa vendar. Slikala me je brez da bi me na to opozorila. S spletno kamero. Brez transparentnega pudra, maskare, korektorja in profesionalne, več tednov snovane, stilistične obdelave. Po mojem fotke kasneje niso niti retuširali ali vsaj malo popraivli v photoshopu. Ne! Prepričan sem da se bo zdaj dan za dnem pred računalnikom zbiral celoten kolektiv fitnescentra in se delal norca z moje fotke.
Drugi šok: Ugotovil sem, da se v prostoru s fitnes napravami ne kadi. In moj dan je bil pokvarjen.
Dobila sva tudi izjemno prijaznega in v določenih zornih kotih celo rahlo seksipilnega inštruktorja, ki naju je ob vsaki napravi podučil tako, kot da prvošolčkom razlaga abecedo. Kar je dobro. A mi kljub temu ni uspelo prihraniti svojih ciničnih pogledov in zdolgočasenih vzdihljajev. Nenazadnje sem na fitnesu proti lastni volji. Vse to počnem izključno zaradi čednega milijonarja, ki ga bom čez nekaj mesecev spoznal ter se z njim nekje v skandinaviji poročil. Pri vsem tem denarju mi bo pa potem res vseeno za lastno telo. Ali njegovo.
Prišel sem do zaključka, da te neverjetno zapleteno izgledajoče fitnes mučilne naprave res niso bile narejene zame. Prizor, ko se Ziggy na eni izmed njih napreza in muči je podoben prizoru štiridesetletne klekljarice, ki jo nenadoma dajo delati v livarno. Totalno oprotislovje. In precej stresno.
No, na koncu sem se vseeno odločil, da s to zadevo nadaljujem. Konec koncev sem zanjo plačal čez deset jurjev.
Na koncu sem, brez da bi v garderobi izvedel kakršnokoli higieno na sebi, na hitro zvlekel nase oblačila, se pognal ven, mimo receptorke, in si direkt pred vhodom, s tresočimi rokami prižgal cigaret.
Danes grem spet tja. Najbrž.
Aja, in pozabil sem omeniti: Moji rumeni športni copatki se izvrstno skladajo z barvo fitnes naprav in moje trenirke na kateri piše "Phisical Education". Seveda nisem pozabil niti na plastenko vode Evian.
Če bi si lahko na tistem steperju prižgal še cigaret, bi vsa stvar postala morda celo znosna.
Thursday, January 11, 2007
Ko te je sram zaradi lastnega imena...
Maik, Sidonija, Hugo, Orhan, Perhan, Sandokan, April, Ivor, Vasilja, Mitra, Odilo, Žuža. Imena slovenskih otrok, ki so jim jih starši nadeli v zadnjih letih. A so normalni al kaj? Vse te omembe imen sem še nekako stoično prenašal, ko pa sem pred kratkim slišal, da so nekemu fantu dali ime Torek in da so nekemu fantu, ki se je pisal Racman, dali ime Jaka, pa mi je dvignilo dekl. To pa sploh več ni smešno. Ni zanimivo. Je naravnost grozljivo. A starši res več ne razmišljajo o svojih otrocih in njihovi prihodnosti in gledajo samo na lastno eksotičnost? Jaka Racman? Sram jih je lahko!
Tu se grozljivka seveda ne konča. V Novem Mestu živi Maja Čebela. Zelo zelo neizvirno je tudi Matjaž Kralj. Seveda ubogega otroka vsi kličejo Kralj Matjaž! Da o vsem znani (za moje pojme zelo ubogi) Mariborčanki z imenom Živa Zver sploh ne govorimo. Verjetno ponoči razmišlja, ali naj staršem prereže vrat ali poskrbi za kako bolj mučilno in dolgotrajno smrt - kot je recimo oba zvezati na stol in jima po majhnih ranicah nasuti sol ter politi Varikino. Nekje sem prebral, da obstaja tudi Živa Mrcina.
V prestolnici obstajata dve punci z imeni Sava in Soča. Sram me je. Zanju.
Med Slovenci živijo tudi starši, ki menijo, da so izjemno duhoviti, pa se motijo. Poleg tega pa so verjetno zapriseženi vegetarijanci. Prebivalci prestolnice namreč poznajo primer dveh sester: Jagoda in Višnja. Ko slišim kaj takega, mi še neprebavljeno hrano pospešeno požene skozi debelo črevo. Seveda obstaja tudi punca z imenom Malina. Kaj pa drugega.
Potem pa so med nami še ljubitelji drobnih letečih žužkov. Na gorenjskem živi Kresnica. In nisem presenečen, da obstaja tudi Muha. Oziroma sem, lažem. Kar malo me glava boli. Uboga Muha, kako se delajo norca iz nje v šoli. Ziher bo, ko bo velika, psihopatska morilka.
Obstajajo tudi starši, ki so obremenjeni z dolžino imena. V Ljubljani živi fant, ki mu je ime An. Kozlam!
V okolici Kranja živita Andromeda in Atena. V grlu čutim veliko želodčne kisline.
Sovražim tudi izpeljanke iz moških imen oz. obratno. Tiste, ki ne bi smele biti izpeljane. Jerneja je čisto okej. Tudi Staš še gre skozi. Kisli okus v ustih pa dobim ob ženskih imenih, kot so denimo Reneja, Sebastijana. Ali pa moška izvlečenka Severin. Hahaha! A sem se slučajno pravkar zasmejal? No, to je bil ipični smeh. V resnici mi gre na jok.
Bertrand, Silverij, Ahac, Genofefa, Gertruda... Zvenijo staro, ne? Naj poudarim, da to niso imena nekaterih članov mariborskega doma upokojencev, ampak nekaterih slovenskih dojenčkov, katerih zablojeni starši dajejo duška nostalgiji in spominu na stare dobre čase in zato mučijo svoje otroke. *bruh*
Prav smešni so tudi starši, ki dajo otrokom imena v smislu, češ, moj otrok bo glavni frajer v vasi: Nicky, Zoya, Maxima, Vanessa... Yeah, baby!
Butasta imena so tudi Gaj, Maj in ostala novodobna pasja tročrkovna imena. Vendar mogoče še vseeno pogojno znosna.
Sovražim tudi slovenskega prevode tujih imen, ki so naravnost ogabna, denimo Džon, Žak ali Dejvid. Čutim bolečino, ki je zelo podobna porodnim krčem.
Obstajajo starši, ki očitno še niso preboleli nekoč izjemno fanatično priljubljenega pretepaškega heroja. V Sloveniji zares obstaja fant, ki mu je ime Brusli. Če bi mi starši dali tako ime, bi mi zagotovo zagabili starševstvo.
Južna imena: Zuhdija, Mafalda in Jusuf so sicer grozljiva, vendar jih ne uvrščam v skupino vseh ostalih omenjenih, saj vendarle gre za imena ljudi, ki izhajajo iz druge kulture, ki ta imena šteje pod normalna.
Obstajajo pa tudi starši, ki bi jih bilo treba dati na natezalnico zaradi hude nezmožnosti vklopa v novo okolje. Ko se recimo slovenska matera prepusti vplivu svojega v Slovenijo priseljenega afriškega moža in skupaj sina poimenujeta Nexhmidin.
Še posebej pa sem alergičen, če nekdo svojega otroka poimenuje po sebi. Presneti egocentrizem! Verjetno ena izmed najbolj banalnih tradicij v zgodovini. Prav nobene poante ne vidim v tem, da nekateri celo patijo za tem in so vzgojeni v tem strogem drevesnem sistemu in da tip svojemu sinu ime, ki ga nosi tudi sam, njegov oče, dedek in pradedek. Denimo Filip V. Kako brutalno! Potem pa nekdo pokliče domov in zahteva Filipa, matera pri slušalki pa reče: "Katerega? Mlajšega, srednjega ali velikega?" če v tistem trenutku klicatelj zabriše telefon na vilice, me sploh ne preseneča.
Aja, pa da ne pozabim omeniti novodobnega trenda dvojnih imen, kar je tipično kopiranje čezlužnih Američanov. Pizdarija, kot da nismo že skoraj v celoti prekopirali njihovega načina življenja (manjka še nam Dan zahvalnosti s puranom na mizi), smo se lotili še tega. Jaz proti temu načeloma ne bi imel nič, če ne bi dvojno poimenovanje otrok pomenilo še enkrat večjo grozo. Recimo Pia Tia ali kaj podobnega.
Zdaj pa samo še čakam, da mi soseda poimenuje svojega prihajajočega otroka Pedro Jebačinovič, pa bo svet popoln.
P.S. Ker me je prispevek strašno psihično utrudil in še komaj razmišljam o tem, bom na hitro brez komentarjev naštel še nekaj imen, ki me ubijajo (večina jih je iz članka iz ene materinske revije, kjer so starši predstavljali svoja eksotična imena in bili pri tem žareče ponosni nase - jaz pa sem imel željo, da bi vsakemu posebej na stopala prižgal konjska kopita): Takole: Job, Nico, Pilar, Karles, Nicol, Endrina, Tajra, Blerta, Edona, Alias, Noah, Anthea, Hanah.
*Sliši se zvok straniščne školjke*
Tu se grozljivka seveda ne konča. V Novem Mestu živi Maja Čebela. Zelo zelo neizvirno je tudi Matjaž Kralj. Seveda ubogega otroka vsi kličejo Kralj Matjaž! Da o vsem znani (za moje pojme zelo ubogi) Mariborčanki z imenom Živa Zver sploh ne govorimo. Verjetno ponoči razmišlja, ali naj staršem prereže vrat ali poskrbi za kako bolj mučilno in dolgotrajno smrt - kot je recimo oba zvezati na stol in jima po majhnih ranicah nasuti sol ter politi Varikino. Nekje sem prebral, da obstaja tudi Živa Mrcina.
V prestolnici obstajata dve punci z imeni Sava in Soča. Sram me je. Zanju.
Med Slovenci živijo tudi starši, ki menijo, da so izjemno duhoviti, pa se motijo. Poleg tega pa so verjetno zapriseženi vegetarijanci. Prebivalci prestolnice namreč poznajo primer dveh sester: Jagoda in Višnja. Ko slišim kaj takega, mi še neprebavljeno hrano pospešeno požene skozi debelo črevo. Seveda obstaja tudi punca z imenom Malina. Kaj pa drugega.
Potem pa so med nami še ljubitelji drobnih letečih žužkov. Na gorenjskem živi Kresnica. In nisem presenečen, da obstaja tudi Muha. Oziroma sem, lažem. Kar malo me glava boli. Uboga Muha, kako se delajo norca iz nje v šoli. Ziher bo, ko bo velika, psihopatska morilka.
Obstajajo tudi starši, ki so obremenjeni z dolžino imena. V Ljubljani živi fant, ki mu je ime An. Kozlam!
V okolici Kranja živita Andromeda in Atena. V grlu čutim veliko želodčne kisline.
Sovražim tudi izpeljanke iz moških imen oz. obratno. Tiste, ki ne bi smele biti izpeljane. Jerneja je čisto okej. Tudi Staš še gre skozi. Kisli okus v ustih pa dobim ob ženskih imenih, kot so denimo Reneja, Sebastijana. Ali pa moška izvlečenka Severin. Hahaha! A sem se slučajno pravkar zasmejal? No, to je bil ipični smeh. V resnici mi gre na jok.
Bertrand, Silverij, Ahac, Genofefa, Gertruda... Zvenijo staro, ne? Naj poudarim, da to niso imena nekaterih članov mariborskega doma upokojencev, ampak nekaterih slovenskih dojenčkov, katerih zablojeni starši dajejo duška nostalgiji in spominu na stare dobre čase in zato mučijo svoje otroke. *bruh*
Prav smešni so tudi starši, ki dajo otrokom imena v smislu, češ, moj otrok bo glavni frajer v vasi: Nicky, Zoya, Maxima, Vanessa... Yeah, baby!
Butasta imena so tudi Gaj, Maj in ostala novodobna pasja tročrkovna imena. Vendar mogoče še vseeno pogojno znosna.
Sovražim tudi slovenskega prevode tujih imen, ki so naravnost ogabna, denimo Džon, Žak ali Dejvid. Čutim bolečino, ki je zelo podobna porodnim krčem.
Obstajajo starši, ki očitno še niso preboleli nekoč izjemno fanatično priljubljenega pretepaškega heroja. V Sloveniji zares obstaja fant, ki mu je ime Brusli. Če bi mi starši dali tako ime, bi mi zagotovo zagabili starševstvo.
Južna imena: Zuhdija, Mafalda in Jusuf so sicer grozljiva, vendar jih ne uvrščam v skupino vseh ostalih omenjenih, saj vendarle gre za imena ljudi, ki izhajajo iz druge kulture, ki ta imena šteje pod normalna.
Obstajajo pa tudi starši, ki bi jih bilo treba dati na natezalnico zaradi hude nezmožnosti vklopa v novo okolje. Ko se recimo slovenska matera prepusti vplivu svojega v Slovenijo priseljenega afriškega moža in skupaj sina poimenujeta Nexhmidin.
Še posebej pa sem alergičen, če nekdo svojega otroka poimenuje po sebi. Presneti egocentrizem! Verjetno ena izmed najbolj banalnih tradicij v zgodovini. Prav nobene poante ne vidim v tem, da nekateri celo patijo za tem in so vzgojeni v tem strogem drevesnem sistemu in da tip svojemu sinu ime, ki ga nosi tudi sam, njegov oče, dedek in pradedek. Denimo Filip V. Kako brutalno! Potem pa nekdo pokliče domov in zahteva Filipa, matera pri slušalki pa reče: "Katerega? Mlajšega, srednjega ali velikega?" če v tistem trenutku klicatelj zabriše telefon na vilice, me sploh ne preseneča.
Aja, pa da ne pozabim omeniti novodobnega trenda dvojnih imen, kar je tipično kopiranje čezlužnih Američanov. Pizdarija, kot da nismo že skoraj v celoti prekopirali njihovega načina življenja (manjka še nam Dan zahvalnosti s puranom na mizi), smo se lotili še tega. Jaz proti temu načeloma ne bi imel nič, če ne bi dvojno poimenovanje otrok pomenilo še enkrat večjo grozo. Recimo Pia Tia ali kaj podobnega.
Zdaj pa samo še čakam, da mi soseda poimenuje svojega prihajajočega otroka Pedro Jebačinovič, pa bo svet popoln.
P.S. Ker me je prispevek strašno psihično utrudil in še komaj razmišljam o tem, bom na hitro brez komentarjev naštel še nekaj imen, ki me ubijajo (večina jih je iz članka iz ene materinske revije, kjer so starši predstavljali svoja eksotična imena in bili pri tem žareče ponosni nase - jaz pa sem imel željo, da bi vsakemu posebej na stopala prižgal konjska kopita): Takole: Job, Nico, Pilar, Karles, Nicol, Endrina, Tajra, Blerta, Edona, Alias, Noah, Anthea, Hanah.
*Sliši se zvok straniščne školjke*
Alergija na starine
Imam problem s starimi ljudmi. No, v večini mi gredo na kurac. Ker mislijo, da so blazno pomembni. In ker se povsod rinejo. In ker so mi pokvarili ogromno juter v času moje srednje šole. Ker so skozi tečni, gnjavijo, tarnajo nad svojo nesrečno usodo, zjebanim zdravjem, nikoli nimajo časa, kar je brutalno ironično, glede na to, da so v penziji, poleg tega pa se ves fucking čas samo zgražajo.
Babice in dedki so verjetno edini, ki v vrsti v trgovini stojijo z nabito polnim vozičkom vse možne svinjarije, jaz pa za njimi stojim s Čunga-Lungo v rokah, pa me ne bodo spustili naprej. Če jih bom roteče gledal, ne bo pomagalo, prav tako ne, če bo pogled grozeč. Če se bom skušal prištuliti mimo njih, me lahko stara baba še žvajzne po glavi z dežnikom. Ves čas pa mi stari pred mano namenjajo očitajoče poglede. Češ, kako je ta mladina neučakana! Seveda sem neučakan, Genovefa, ko pa cele dneve delam delam in študiram in imam še fünftaužent obveznosti, tvoje edini dnevni nalogi pa sta zložiti Nedeljske dnevnike in namazati krčne žile. Enako velja tudi za primer, da v vrsti v trgovini čakam s Chupa-Chups v rokah, za mano pa stara babnica z vozičkom z zalogami do leta 2012. Prisežem, da prav čutim žareče Star Wars poglede v moj hrbet, ker prav švicam od sile, saj je za mano tečna in včasih slišim, kako kolegici zagodrnja: "Ta mladina tudi nima nobenih manir. Mene tako križ boli, pa komaj stojim, oni pa nas ne spustijo naprej." Judita, samo en izdelek imam, jebemti! Če si cela betežna, pa pošlji vnuke po nakupih!
Babice iz zaradi meni popolnoma neznanih razlogov vsak božji dan v celem letu silijo na tržnico. Zmeraj ob istem času. Med pol sedmo in pol osmo se po moje spraznijo domovi upokojencev, saj se množice oldtimerjev zapodijo proti avtobusom - seveda v času, ko je na avtobusih tudi največ šolarjev. Starci ne hodijo na tržnico ob devetih. Ne ob osmih. Ne ob desetih. Bog ne daj ob šestih, čeprav ne spijo že od štirih dalje. Starci hodijo na tržnico med pol sedmo in pol osmo. In nikoli ne pogruntajo, da je to verjetno najslabše izbran termin na svetu. Mogoče pa delajo to iz inata. Ker so pač tečni in skušajo tečne narediti še druge. In ko tako povprečen srednješolec, ki je ves nenaspan, zatečen in nič kaj vzhičen, ker bo ravno ta dan vprašan matematiko, sedi na dvanajstki, se seveda že po treh milisekundah zraven njega postavi lokalna babica. S cekrom, večjim od Qlandie. In tej babici je tisti hip glavna naloga, da smrkavca spravi iz stola. Najprej te zija z očitajočim pogledom, potem začne pokašljevati, če pa se na nobene krike ne odzivaš, te začne dregati z vrečkami in vso opremo, ki jo vlači zraven, nazadnje se pusti, da jo avtobus zanaša levo in desno, da se skoraj s celim telesom vrže na tebe, kasneje, ko pa vidi, da se ne daš kar tako, pa ne gre drugače, kot da reče: "A bi mladi gospodič mogoče odstopili mesto gospe?" In potem se pač vstaneš. Razumem, da so starejši ljudje utrujeni in da imajo že nekaj križev za sabo, toda ali ne morejo na faking tržnico ob desetih? Jajca so sveža tudi takrat, pa starim branjevkam do desetih še ne bo zmanjkalo regrata.
Ko sem bil zadnjič pri prijateljici M., se je v salon zapodila neka priletna gospa, ki je videla, da me pravkar obdelujejo, pri tem je brutalno zavila z očmi in vprašala, koliko časa bo še morala čakat. M. ji je rekla, da približno 15 minut, da gre že h koncu, Gertruda pa je najbolj nataknjeno na svetu rekla, da res ne utegne, ker ima še nešteto opravkov. Bolj ji je M. skušala dopovedati, da bo zdaj glih fertig, bolj je sedemdesetletnica krilila z rokami, da se ji nekam mudi. Ko je odkolovratila iz salona, sem seveda M. vprašal, kaj pri bogu to pomeni, pa mi je povedala, da bolj se njene stranke bližajo smrtni postelji, manj časa imajo. Da so stari najbolj neučakane in tečne stranke, ki se jim najbolj mudi. Baje zato, ker se bojijo, da jim bo dolgčas in da n bodo imeli kaj za početi, pa si zato na silo zabašejo dnevni urnik z vsemi mogočimi nepomembnimi obveznostmi. Mislim, krnekaj!
Ko sem zadnjič izbiral sadje v Intersparu, sta zraven mene mešetarili med jabolki neki dve omici in seveda - kaj pa drugega - tečnarili. Kako ju boli hrbet, pa kako je njuna svakinja spet nadležna in se goni okrog, pa kako je mladina tečna, pa kaj si vse dovolimo, pa da izkoriščamo starše, pa kak je vse tečno, pa kak je vreme neznosno, pa kak je tečno, ker je polno parkirišče, pa kak je vse tečno! Bog ne daj, da bi rekli kaj pozitivnega! Nerganje, nerganje, nerganje.
Kot sem na začetku omenil: V VEČINI mi stari gredo na kurac. Vsi vendarle niso enaka katastrofa. Moja edina še živeča babica je prava carica. Stara je šestdeset let in je strašno inovativna, večkrat mi pošlje SMS, se ga občasno tudi napije, poleg tega pa me je zadnjič vprašala, če sem že kdaj probal s fantom, da je brala, da je to zdaj zelo "in" :) Obožujem jo!
Babice in dedki so verjetno edini, ki v vrsti v trgovini stojijo z nabito polnim vozičkom vse možne svinjarije, jaz pa za njimi stojim s Čunga-Lungo v rokah, pa me ne bodo spustili naprej. Če jih bom roteče gledal, ne bo pomagalo, prav tako ne, če bo pogled grozeč. Če se bom skušal prištuliti mimo njih, me lahko stara baba še žvajzne po glavi z dežnikom. Ves čas pa mi stari pred mano namenjajo očitajoče poglede. Češ, kako je ta mladina neučakana! Seveda sem neučakan, Genovefa, ko pa cele dneve delam delam in študiram in imam še fünftaužent obveznosti, tvoje edini dnevni nalogi pa sta zložiti Nedeljske dnevnike in namazati krčne žile. Enako velja tudi za primer, da v vrsti v trgovini čakam s Chupa-Chups v rokah, za mano pa stara babnica z vozičkom z zalogami do leta 2012. Prisežem, da prav čutim žareče Star Wars poglede v moj hrbet, ker prav švicam od sile, saj je za mano tečna in včasih slišim, kako kolegici zagodrnja: "Ta mladina tudi nima nobenih manir. Mene tako križ boli, pa komaj stojim, oni pa nas ne spustijo naprej." Judita, samo en izdelek imam, jebemti! Če si cela betežna, pa pošlji vnuke po nakupih!
Babice iz zaradi meni popolnoma neznanih razlogov vsak božji dan v celem letu silijo na tržnico. Zmeraj ob istem času. Med pol sedmo in pol osmo se po moje spraznijo domovi upokojencev, saj se množice oldtimerjev zapodijo proti avtobusom - seveda v času, ko je na avtobusih tudi največ šolarjev. Starci ne hodijo na tržnico ob devetih. Ne ob osmih. Ne ob desetih. Bog ne daj ob šestih, čeprav ne spijo že od štirih dalje. Starci hodijo na tržnico med pol sedmo in pol osmo. In nikoli ne pogruntajo, da je to verjetno najslabše izbran termin na svetu. Mogoče pa delajo to iz inata. Ker so pač tečni in skušajo tečne narediti še druge. In ko tako povprečen srednješolec, ki je ves nenaspan, zatečen in nič kaj vzhičen, ker bo ravno ta dan vprašan matematiko, sedi na dvanajstki, se seveda že po treh milisekundah zraven njega postavi lokalna babica. S cekrom, večjim od Qlandie. In tej babici je tisti hip glavna naloga, da smrkavca spravi iz stola. Najprej te zija z očitajočim pogledom, potem začne pokašljevati, če pa se na nobene krike ne odzivaš, te začne dregati z vrečkami in vso opremo, ki jo vlači zraven, nazadnje se pusti, da jo avtobus zanaša levo in desno, da se skoraj s celim telesom vrže na tebe, kasneje, ko pa vidi, da se ne daš kar tako, pa ne gre drugače, kot da reče: "A bi mladi gospodič mogoče odstopili mesto gospe?" In potem se pač vstaneš. Razumem, da so starejši ljudje utrujeni in da imajo že nekaj križev za sabo, toda ali ne morejo na faking tržnico ob desetih? Jajca so sveža tudi takrat, pa starim branjevkam do desetih še ne bo zmanjkalo regrata.
Ko sem bil zadnjič pri prijateljici M., se je v salon zapodila neka priletna gospa, ki je videla, da me pravkar obdelujejo, pri tem je brutalno zavila z očmi in vprašala, koliko časa bo še morala čakat. M. ji je rekla, da približno 15 minut, da gre že h koncu, Gertruda pa je najbolj nataknjeno na svetu rekla, da res ne utegne, ker ima še nešteto opravkov. Bolj ji je M. skušala dopovedati, da bo zdaj glih fertig, bolj je sedemdesetletnica krilila z rokami, da se ji nekam mudi. Ko je odkolovratila iz salona, sem seveda M. vprašal, kaj pri bogu to pomeni, pa mi je povedala, da bolj se njene stranke bližajo smrtni postelji, manj časa imajo. Da so stari najbolj neučakane in tečne stranke, ki se jim najbolj mudi. Baje zato, ker se bojijo, da jim bo dolgčas in da n bodo imeli kaj za početi, pa si zato na silo zabašejo dnevni urnik z vsemi mogočimi nepomembnimi obveznostmi. Mislim, krnekaj!
Ko sem zadnjič izbiral sadje v Intersparu, sta zraven mene mešetarili med jabolki neki dve omici in seveda - kaj pa drugega - tečnarili. Kako ju boli hrbet, pa kako je njuna svakinja spet nadležna in se goni okrog, pa kako je mladina tečna, pa kaj si vse dovolimo, pa da izkoriščamo starše, pa kak je vse tečno, pa kak je vreme neznosno, pa kak je tečno, ker je polno parkirišče, pa kak je vse tečno! Bog ne daj, da bi rekli kaj pozitivnega! Nerganje, nerganje, nerganje.
Kot sem na začetku omenil: V VEČINI mi stari gredo na kurac. Vsi vendarle niso enaka katastrofa. Moja edina še živeča babica je prava carica. Stara je šestdeset let in je strašno inovativna, večkrat mi pošlje SMS, se ga občasno tudi napije, poleg tega pa me je zadnjič vprašala, če sem že kdaj probal s fantom, da je brala, da je to zdaj zelo "in" :) Obožujem jo!
Wednesday, January 10, 2007
Danes se grem nategnit!
Juhu, juhu! Hvaljen bodi Jezus!Pa sem mislil, da tega dneva ne bom nikoli več dočakal. V tem trenutku sem samo še nekaj ur stran od prave akcije. Moje telo se bo potilo. Mišice se bodo nategovale. Temperatura se bo dvignila. Moj dih bo globok in hlastal bom za zrakaom. Občasno se bodo kje zaslišali pritajeni vzdihljaji in kriki v stilu: "O, moj bog!". V zraku bo visel vonj po tujih razgretih telesih. Vonj po moškem potu. Mmmmmm... Kako zelo sem si tega želel. In kako zelo sem to potreboval...
Ok, verjetno vam je že vsem jasno, da grem danes na fitnes. In občutki v moji glavi so precej mešani. Nekje med vznemirjenjem, tremo in izrazitom odporom. Kot bi moja osebnost bila razcepljena na tri dele:1. Na mladega moškega, ki si želi lepega čvrstega telesa, da bi ga lahko s kom delil. 2. Na preplašeno majhno čopkasto deklico, ki se pravzaprav boji vseh teh čudnih naprav in ljudi, ki so tam. Noče, da bi jo tuji natrenirani moški opazovali kako na tistih mučilnih napravah počasispušča svojo dušo. In še kaj. 3. Na zanemarjeno, eno prasico, znano tudi po imenu Kraljica kavča, ki se je že pred leti odločila, da njeno telo ni ustvarjeno za kakršnokoli delo ali napor. Nikoli ne bo kuhala, se potila ali zapuščala kavč. Po njenih načrtih bi se že pri 13ih letih poročila z Donaldom Trumpom, Billom Gatesom ali Oproh Winfrey. V igri je bil tudi Michael Jackson, vendar bi bila pri 13ih zanj že krepko prestara.
Na fitnes sem pred leti že hodil. Nekaj manj kot tri mesece. Potem se je začela šola. Seveda sem, poleg lastne postave, zasral tudi slednjo. In tako iz vsega skupaj ni bilo nič.
Končno sem zbral pogum, da se vrnem v tiste srhljive prostore. In iz sebe naredim nekaj s česar bom celo sam le s težavo umaknil roke. Držite pesti zame.
Aja, danes sem se ponovno vrnil k teku. Povabila me je prijateljica Š. Prav nostalgično je bilo umikati se vsem koreninam in smetem v gozdu. Prav pogrešal sem to rekreacijo. Odločil sem se, da bom odslej bolj aktiven. Če modro poduhovičim: "Za svojo pasivnost bom moral biti aktiven kar nekaj mesecev" :D Upam, da jih je med vami vsaj peščica takih, ki ste ta štos razumeli :)
Ok, bom jutri poročal kako se je razpletel prvi obisk.
Mimogrede, seveda smo si prijatelji izbrali najdražji fitnes v mestu. Kajpada. Očitno bom še naprej živel življenski slog, ki si ga glede na sovje materialno stanje, niti približno ne bi smel privoščiti. Itak. Eh, kurc gleda če bom do konca meseca pil samo vodo. Glavno, da imam stil!
Ok, verjetno vam je že vsem jasno, da grem danes na fitnes. In občutki v moji glavi so precej mešani. Nekje med vznemirjenjem, tremo in izrazitom odporom. Kot bi moja osebnost bila razcepljena na tri dele:1. Na mladega moškega, ki si želi lepega čvrstega telesa, da bi ga lahko s kom delil. 2. Na preplašeno majhno čopkasto deklico, ki se pravzaprav boji vseh teh čudnih naprav in ljudi, ki so tam. Noče, da bi jo tuji natrenirani moški opazovali kako na tistih mučilnih napravah počasispušča svojo dušo. In še kaj. 3. Na zanemarjeno, eno prasico, znano tudi po imenu Kraljica kavča, ki se je že pred leti odločila, da njeno telo ni ustvarjeno za kakršnokoli delo ali napor. Nikoli ne bo kuhala, se potila ali zapuščala kavč. Po njenih načrtih bi se že pri 13ih letih poročila z Donaldom Trumpom, Billom Gatesom ali Oproh Winfrey. V igri je bil tudi Michael Jackson, vendar bi bila pri 13ih zanj že krepko prestara.
Na fitnes sem pred leti že hodil. Nekaj manj kot tri mesece. Potem se je začela šola. Seveda sem, poleg lastne postave, zasral tudi slednjo. In tako iz vsega skupaj ni bilo nič.
Končno sem zbral pogum, da se vrnem v tiste srhljive prostore. In iz sebe naredim nekaj s česar bom celo sam le s težavo umaknil roke. Držite pesti zame.
Aja, danes sem se ponovno vrnil k teku. Povabila me je prijateljica Š. Prav nostalgično je bilo umikati se vsem koreninam in smetem v gozdu. Prav pogrešal sem to rekreacijo. Odločil sem se, da bom odslej bolj aktiven. Če modro poduhovičim: "Za svojo pasivnost bom moral biti aktiven kar nekaj mesecev" :D Upam, da jih je med vami vsaj peščica takih, ki ste ta štos razumeli :)
Ok, bom jutri poročal kako se je razpletel prvi obisk.
Mimogrede, seveda smo si prijatelji izbrali najdražji fitnes v mestu. Kajpada. Očitno bom še naprej živel življenski slog, ki si ga glede na sovje materialno stanje, niti približno ne bi smel privoščiti. Itak. Eh, kurc gleda če bom do konca meseca pil samo vodo. Glavno, da imam stil!
Po seksu si je seveda treba pokrit joške!
Po hudem seksu, v sklopu katerega so oblačila letela na vse strani, ko so se jogiji trgali in odeje cefrale, se oba vležeta drug zraven drugega, vsa zadihana, tip je pokrit do pasu in je zgoraj brez, ženska pa si v sekundi odejo potegne do vratu. Zakaj že? Kaj ji je mogoče nerodno zraven tipa, ki mu ga je pravkar vlekla?
Tipi kričijo, ko jim punce razkužijo rano, ko pa jih nekdo ustreli in si iz rane morajo spraviti metek, pa tega skorajda ne opazijo. Čisto vsaka faking vrata na svetu je mogoče odpreti s kreditno kartico ali posebno ukrivljeno žičko. Zakaj nikoli nihče ne zaklepa avtomobilov? Omenjeni primeri so samo eni izmed vsaj tisoč filmskih klišejev ali stereotipov, ki mi zdaj padejo na pamet, videti pa jih je mogoče v povprečno štirih od 5 filmov.
Ko sem namreč včeraj končno gledal film Apokalipto, ki je v mnogih pogledih popolnoma netipičen film (ne govorijo angleško, nobenih profesionalnih holivudskih igralcev itd.), sem ves čas upal, da v njem ne bom našel kakega tipičnega prizora, ki sem ga pred tem videl že ničkolikokrat. Pa so se moji upi razkadili v prazno. Na koncu se je namreč glavni junak kot skoraj v vseh filmih s tistim "bad guyem" spopadel ravno na koncu. Cela skupina divjakov ga je lovila, crkavali so eden za drugim, edino poglavar je preživel in ravno z njim se je spopadel kot zadnji. Samo to je še manjkalo, da bi na koncu odšel proti sončnemu zahodu ves nasmejan s svojo družino, pa bi v platno zabrisal kokice. Kaka kozlarija.
A lahko prosim nekdo naredi film, ki ne bo klasično holivudsko skropucalo? A ne bi bilo kul, če pa v eni akciji junak ne bi rešil svoje ženske iz krempljev ugrabiteljev, pa bi se zadeva končala s kakim nepričakovanim preobratom?
Filmski klišeji mi gredo namreč izjemno na živce. Milijontaužent jih je. Med tistimi, ki mi najbolj intenzivno pospešujejo prebavo, so vsekakor naslednji:
Kadar koli je filmsko sceno treba posneti v Franciji, jo bodo posneli v Parizu in zmeraj tako, da se bo v ozadju videl Eifflov Stolp. Četudi bodo v betonski kleti deset metrov pod zemljo, bo iz neke špranje seval odsev faking Eifflovega stolpa.
Obstaja večja verjetnost, da bo glavni akcijski junak ustrelil 20 ljudi, ki streljajo vanj, kot pa oni njega.
Sploh ni pomembno, če glavnega junaka napade večja skupina ljudi. Zmeraj se bodo postavili v vrsto in ga napadali eden za drugim, da bo seveda lahko obračunal z vsakim posebej. Bog ne daj, da bi pomislili na to, da se splača, če ga napadejo trije skupaj.
Ko igralci plačujejo znesek za taksi, nikoli ne pogledajo v denarnico, koliko denarja sploh imajo, preprosto vzamejo ven nek bankovec in ga vržejo taksistu. Pri tem pa zmeraj čudežno zadenejo pravo cifro.
Vse jebene telefonske številke se začnejo s 555. Celotne Združene države Amerike poznajo samo cifro tipa 555-XYZW. Bruhaš!
Tujci - denimo Rusi, ki velikokrat igrajo blazneže - tudi takrat, ko zraven njih ni nobenega Američana, govorijo angleško. To je ena večjih banalnosti sploh!
Zmeraj, ko glavni akterji vklopijo televizijo, je ravno takrat na njej novica, ki zadeva osebno njih. PŠe posebej v primeru, da bežijo pred policijo. Potem so ravno v tistem trenutku na vsaj desetih programih, zraven pa je seveda slika. Ponavadi takoj zatem ugasnejo televizijo in nikoli ne pogledjo novice do konca.
Služabnice so zmeraj ženske mehiškega porekla, najpogostejša imena zanje pa so ponavadi: Juanita, Rosa, Carlita...
Zmeraj, ko je nekdo v globoki nezavesti, ga iz nje lahko spravijo z vedrom hladne vode. Tudi če mu je pred tem na glavo padel tovornjak napolnjen z betonom.
Tudi takrat, ko voznik vozi avtomobil po čisto ravni cesti, je potrebno volan ves čas sukati levo in desno. Pač treba je. Da izgleda realno.
"Bad guy", ki nekje nastavi bombo, zmeraj zraven nje nastavi velik LCD zaslonček, na katerem se vidi, koliko časa še manjka do detonacije. Ja, ker je to full logično in normalno.
V filmih junaki zmeraj najdejo parkirišče točno pred zgradbo, v katero želijo vstopit.
Ko neka kura od babe beži pred psihotičnim morilcem, zmeraj pade. ZMERAJ! Na nekem sranju se spotakne, pri tem pa mora njen fant, ki je stekel že kilometer naprej, steči nazaj, jo dvigovati, pri tem pa seveda izgubita prednost pred morilcem, ta pa ju jasno slej ko prej ubije.
V grozljivkah NIKOLI ne vžge avtomobil.
Avtomobili v nesrečah zmeraj eksplodirajo. Kaka kozlarija. Avtomobili eksplodirajo res v izjemnih primerih, mogoče takih, da nekdo v rezervoar zabriše vžigalico. Drugače pa ne.
Šef policije je zmeraj črnec.
V grozljivkah bejbe v spodnjih hlačkah zmeraj raziskujejo temačne hiše, če slišijo kak čuden zvok. Pri tem najbolj na glas sprašujejo "Is anybody there?" - da jih morilec, v primeru, da je res v hiši, zagotovo sliši. In posledično zakolje. Nobena pička na svetu ne bi sama šla v temačno klet in tam stokrat vprašala, če se kje kdo skriva. Lepo vas prosim.
Če filmska junakinja želi ugotoviti, ali je morilec v hiši, je dovolj to, da se vleže v penečo kopalno kad. Morilec bo slej ko prej odprl vrata in jo zabodel.
Hrano iz trgovine junaki zmeraj prinesejo v rjavih vrečkah, ki niso nosilne, ampak jih je treba držati v rokah, iz vreče pa čisto zmeraj štrli francoska štruca kruha. Krnekaj!
Hočem izviren film brez klišejev!
A sploh obstaja kak tak, ki ne vsebuje niti enega omenjenega elementa? Po moje ne...
Tipi kričijo, ko jim punce razkužijo rano, ko pa jih nekdo ustreli in si iz rane morajo spraviti metek, pa tega skorajda ne opazijo. Čisto vsaka faking vrata na svetu je mogoče odpreti s kreditno kartico ali posebno ukrivljeno žičko. Zakaj nikoli nihče ne zaklepa avtomobilov? Omenjeni primeri so samo eni izmed vsaj tisoč filmskih klišejev ali stereotipov, ki mi zdaj padejo na pamet, videti pa jih je mogoče v povprečno štirih od 5 filmov.
Ko sem namreč včeraj končno gledal film Apokalipto, ki je v mnogih pogledih popolnoma netipičen film (ne govorijo angleško, nobenih profesionalnih holivudskih igralcev itd.), sem ves čas upal, da v njem ne bom našel kakega tipičnega prizora, ki sem ga pred tem videl že ničkolikokrat. Pa so se moji upi razkadili v prazno. Na koncu se je namreč glavni junak kot skoraj v vseh filmih s tistim "bad guyem" spopadel ravno na koncu. Cela skupina divjakov ga je lovila, crkavali so eden za drugim, edino poglavar je preživel in ravno z njim se je spopadel kot zadnji. Samo to je še manjkalo, da bi na koncu odšel proti sončnemu zahodu ves nasmejan s svojo družino, pa bi v platno zabrisal kokice. Kaka kozlarija.
A lahko prosim nekdo naredi film, ki ne bo klasično holivudsko skropucalo? A ne bi bilo kul, če pa v eni akciji junak ne bi rešil svoje ženske iz krempljev ugrabiteljev, pa bi se zadeva končala s kakim nepričakovanim preobratom?
Filmski klišeji mi gredo namreč izjemno na živce. Milijontaužent jih je. Med tistimi, ki mi najbolj intenzivno pospešujejo prebavo, so vsekakor naslednji:
Kadar koli je filmsko sceno treba posneti v Franciji, jo bodo posneli v Parizu in zmeraj tako, da se bo v ozadju videl Eifflov Stolp. Četudi bodo v betonski kleti deset metrov pod zemljo, bo iz neke špranje seval odsev faking Eifflovega stolpa.
Obstaja večja verjetnost, da bo glavni akcijski junak ustrelil 20 ljudi, ki streljajo vanj, kot pa oni njega.
Sploh ni pomembno, če glavnega junaka napade večja skupina ljudi. Zmeraj se bodo postavili v vrsto in ga napadali eden za drugim, da bo seveda lahko obračunal z vsakim posebej. Bog ne daj, da bi pomislili na to, da se splača, če ga napadejo trije skupaj.
Ko igralci plačujejo znesek za taksi, nikoli ne pogledajo v denarnico, koliko denarja sploh imajo, preprosto vzamejo ven nek bankovec in ga vržejo taksistu. Pri tem pa zmeraj čudežno zadenejo pravo cifro.
Vse jebene telefonske številke se začnejo s 555. Celotne Združene države Amerike poznajo samo cifro tipa 555-XYZW. Bruhaš!
Tujci - denimo Rusi, ki velikokrat igrajo blazneže - tudi takrat, ko zraven njih ni nobenega Američana, govorijo angleško. To je ena večjih banalnosti sploh!
Zmeraj, ko glavni akterji vklopijo televizijo, je ravno takrat na njej novica, ki zadeva osebno njih. PŠe posebej v primeru, da bežijo pred policijo. Potem so ravno v tistem trenutku na vsaj desetih programih, zraven pa je seveda slika. Ponavadi takoj zatem ugasnejo televizijo in nikoli ne pogledjo novice do konca.
Služabnice so zmeraj ženske mehiškega porekla, najpogostejša imena zanje pa so ponavadi: Juanita, Rosa, Carlita...
Zmeraj, ko je nekdo v globoki nezavesti, ga iz nje lahko spravijo z vedrom hladne vode. Tudi če mu je pred tem na glavo padel tovornjak napolnjen z betonom.
Tudi takrat, ko voznik vozi avtomobil po čisto ravni cesti, je potrebno volan ves čas sukati levo in desno. Pač treba je. Da izgleda realno.
"Bad guy", ki nekje nastavi bombo, zmeraj zraven nje nastavi velik LCD zaslonček, na katerem se vidi, koliko časa še manjka do detonacije. Ja, ker je to full logično in normalno.
V filmih junaki zmeraj najdejo parkirišče točno pred zgradbo, v katero želijo vstopit.
Ko neka kura od babe beži pred psihotičnim morilcem, zmeraj pade. ZMERAJ! Na nekem sranju se spotakne, pri tem pa mora njen fant, ki je stekel že kilometer naprej, steči nazaj, jo dvigovati, pri tem pa seveda izgubita prednost pred morilcem, ta pa ju jasno slej ko prej ubije.
V grozljivkah NIKOLI ne vžge avtomobil.
Avtomobili v nesrečah zmeraj eksplodirajo. Kaka kozlarija. Avtomobili eksplodirajo res v izjemnih primerih, mogoče takih, da nekdo v rezervoar zabriše vžigalico. Drugače pa ne.
Šef policije je zmeraj črnec.
V grozljivkah bejbe v spodnjih hlačkah zmeraj raziskujejo temačne hiše, če slišijo kak čuden zvok. Pri tem najbolj na glas sprašujejo "Is anybody there?" - da jih morilec, v primeru, da je res v hiši, zagotovo sliši. In posledično zakolje. Nobena pička na svetu ne bi sama šla v temačno klet in tam stokrat vprašala, če se kje kdo skriva. Lepo vas prosim.
Če filmska junakinja želi ugotoviti, ali je morilec v hiši, je dovolj to, da se vleže v penečo kopalno kad. Morilec bo slej ko prej odprl vrata in jo zabodel.
Hrano iz trgovine junaki zmeraj prinesejo v rjavih vrečkah, ki niso nosilne, ampak jih je treba držati v rokah, iz vreče pa čisto zmeraj štrli francoska štruca kruha. Krnekaj!
Hočem izviren film brez klišejev!
A sploh obstaja kak tak, ki ne vsebuje niti enega omenjenega elementa? Po moje ne...
Tuesday, January 09, 2007
Kompromis z Božičkom
Dragi Božiček,
V primeru, da mi boš izpolnil moje želje, sem pripravljen narediti marsikaj. Potrudil se bom in vsaj enkrat na teden iz vljudnosti pozdravil našo nadležno dementno in patološko radovedno sosedo. Skušal bom seksati samo z ljudmi, katerih imena poznam. Vsak dan bom pospravil posteljo za sabo. Drkal bom samo še na Falconove filme. Ker vidim, da resnica nekatere še zmeraj boli, bom direkten šele takrat, ko se bom res prepričal, da je to varno. Da ne bo potem kaka butasta sodelavka zavijal z očmi, ko ji bom na vprašanje, kako izgleda z novo frizuro, iskreno odgovoril, da grozljivo. Res bom šel v fitnes! Še naprej bom jedel sadje in zelenjavo, polnozrnate testenine in kruh, otrobe in se izogibal mastnim hamburgerjem iz Hambija, čeprav mi bodo skomine po njih tekle v obliki potokov. Če nekdo ne bo hotel seksat z mano, ga ne bom silil. Res se bom naročil za zobozdravniški pregled, čeprav mi sama misel na sedenje na tistem mučilnem stolu povzroča prhljaj. In glivice. Ne bom več brezglavo zapravljal denarja in skušal kaj privarčevati za stare čase, da me ne bodo sorodniki zaprli v nek smrdljivi dom upokojencev in bom lahko živel doma s svojo osebno varuško, ki ji predvsem zaradi mastne plače ne bo šlo na bruhanje, ko mi bo menjavala plenice. Okej, okej, nehal bom zbadat igle v miniaturne podobe tistih, ki so me zajebali. Med seksom bom skušal vnesti tudi kaj iskrenih čustev. V Müllerja bom šel nabavit zaloge sladkarij največ enkrat na mesec. Čeprav se mi bo ostalih 30 dni paralo srce. Na vse pretege bom skušal nehat razmišljat o tem, kako zelo se je pošalila mati narava, ko je ustvarila Damjana Murka, vendar roko na srce ne zagotavljam uspeha. Zmanjšal bomo dozo razmišljanja o tem, koliko bebastih ljudi je okrog mene. Gledal bom malo manj porničev in zato več seksal. Skušal bom mamo spraviti k frizerju, čeprav že vnaprej povem, da bo ta boj zelo hud, težek in naporen. Še zmeraj meni, da je frizerji ne znajo stričt in da si sama daleč najbolje poreže špice. Poskušal bom redkeje razmišljati o tem, kako bi določenim ljudem v mojem življenju, ki delajo samo sranje, z ostrim predmetom razrezal kožo. Večkrat si bom vzel čas za pijačo z Ziggyjem, ker name res dobro vpliva. Ne bom več tako dosti razmišljal o tem, kako priti do še več denarja, čeprav ne zagotavljam uspeha. Bodiva realna: če si brez denarja, te še kurba na cesti ne pozdravi.
Kot vidiš, sem odrasel in zrel človek, pripravljen na kompromise in razumne dogovore. Sem prava mati Tereza, ki se je pripravljena odreči svojemu veselju za veselje drugih. Zato si nedvomno zaslužim, da mi uresničiš, kar si želim, kajne?
Moje želje pa so take: rad bi, da na mandarinah, pomarančah in bananah ne bi bilo več tistih nadležnih belih trakcev, ko jih olupiš. Sovražim jih. Rad bi, da bi se pocenila tunina solata Rio Mare Insalatissime, kajti cena tega proizvoda je brutalno oderuška. Rad bi, da bi mi še dalj časa služil moj najboljši puntek na svetu. Želim si še več živalskega seksa, takega, kot sem ga letos pred tedni doživel prvič. Želim si spoznati nekoga, ki bi v moje življenje vnesel tako vznemirjenje, da bi zmeraj, ko bi se iz moje Nokie slišal signal za SMS, ves poten zgrabil telefon z željo, da bi SMS poslal ravno on. Želim si, da bi vsaj za en mesec ženskam prepovedali vožnjo z avtomobilom. Želim si, da bi mi koko čimvečkrat častili, ker mi je zanjo kljub dobremu učinku še zmeraj škoda denarja. Rad bi, da bi me povabili na ekskluzivno zasebno zabavo z igralci iz Falconovih filmov. Naj M. ostane v mojem življenju, ker ne morem brez nje. Rad bi imel ogromno denarja. Nikoli več nočem izgubiti poppersa, ker ga je full težko naročiti na novo, saj se vsi ti uvozniki full bojijo policije. Naj mojega škrtega birmanskega botra zgrabi nenadna radodarnost in mi naj nabavi lita platišča za avto, ker dobro ve, da jih rabim in bi se spodobilo, da bi mi jih nabavil, ker mi od birme naprej ni dal niti faking tolarja. Pa še takrat mi je podaril neki brezvezni sitibajk. Naj nikoli več moje sodelavke jazbečarke ne slišim prepevati. Zadnjič si je pela neko pesem od Jasmina Stavrosa, pri tem pa je nastajal zvok, ki je zelo podoben zvoku, ko koza ščije po plehu. Rad bi, da bi v kitajski restavraciji v Brezju ugodili moji prošnji in mi enkrat postregli s celo posodo ingverjeve juhe, v katero bi dali šeflo za govejo župo, da si jo lahko nadevam sam, kolikokrat želim in da se je bom nažrl za nazaj in naprej, kajti tista mini skodelica v velikosti povprečnega moškega moda ne nudi dovolj dobrega zadovoljstva. Rad bi, da bi bili ljudje še naprej obremenjeni z mano in s tem, kar delam in kako izgledam, kajti to bo še naprej potrjevalo, da delam dobro in da izgledam dobro. Obvezno mi zagotovi, da se bom v letu 2007 spokal do doma – res je že skrajni čas. Prosim te, da tistim ljudem, ki jih imam rad, v novem letu delaš samo dobro. Pazi nanje, ko jaz ne bom mogel. Naj me prosim še naprej imajo radi Pokraculja, Daisy, Ziggy in Sašek, pa bo dovolj, četudi bom vsem ostalim šel na bruhanje. Aja, pa rad bi dosti seksa in denarja.
Mislim, da sem bil dovolj realen glede svojih želja. Hvala vnaprej in uspešno noč razdeljevanja daril ti želim. Upam, da se Rudolfu dovolj sveti nosek, da vas bo uspešno vodil tudi skozi gosto meglo in oblake in upam, da imaš sani podmazane…
P.S. K meni se ti splača prit med prvimi: na mizi te bo čakala dvojna jegerkola z ledom!
V primeru, da mi boš izpolnil moje želje, sem pripravljen narediti marsikaj. Potrudil se bom in vsaj enkrat na teden iz vljudnosti pozdravil našo nadležno dementno in patološko radovedno sosedo. Skušal bom seksati samo z ljudmi, katerih imena poznam. Vsak dan bom pospravil posteljo za sabo. Drkal bom samo še na Falconove filme. Ker vidim, da resnica nekatere še zmeraj boli, bom direkten šele takrat, ko se bom res prepričal, da je to varno. Da ne bo potem kaka butasta sodelavka zavijal z očmi, ko ji bom na vprašanje, kako izgleda z novo frizuro, iskreno odgovoril, da grozljivo. Res bom šel v fitnes! Še naprej bom jedel sadje in zelenjavo, polnozrnate testenine in kruh, otrobe in se izogibal mastnim hamburgerjem iz Hambija, čeprav mi bodo skomine po njih tekle v obliki potokov. Če nekdo ne bo hotel seksat z mano, ga ne bom silil. Res se bom naročil za zobozdravniški pregled, čeprav mi sama misel na sedenje na tistem mučilnem stolu povzroča prhljaj. In glivice. Ne bom več brezglavo zapravljal denarja in skušal kaj privarčevati za stare čase, da me ne bodo sorodniki zaprli v nek smrdljivi dom upokojencev in bom lahko živel doma s svojo osebno varuško, ki ji predvsem zaradi mastne plače ne bo šlo na bruhanje, ko mi bo menjavala plenice. Okej, okej, nehal bom zbadat igle v miniaturne podobe tistih, ki so me zajebali. Med seksom bom skušal vnesti tudi kaj iskrenih čustev. V Müllerja bom šel nabavit zaloge sladkarij največ enkrat na mesec. Čeprav se mi bo ostalih 30 dni paralo srce. Na vse pretege bom skušal nehat razmišljat o tem, kako zelo se je pošalila mati narava, ko je ustvarila Damjana Murka, vendar roko na srce ne zagotavljam uspeha. Zmanjšal bomo dozo razmišljanja o tem, koliko bebastih ljudi je okrog mene. Gledal bom malo manj porničev in zato več seksal. Skušal bom mamo spraviti k frizerju, čeprav že vnaprej povem, da bo ta boj zelo hud, težek in naporen. Še zmeraj meni, da je frizerji ne znajo stričt in da si sama daleč najbolje poreže špice. Poskušal bom redkeje razmišljati o tem, kako bi določenim ljudem v mojem življenju, ki delajo samo sranje, z ostrim predmetom razrezal kožo. Večkrat si bom vzel čas za pijačo z Ziggyjem, ker name res dobro vpliva. Ne bom več tako dosti razmišljal o tem, kako priti do še več denarja, čeprav ne zagotavljam uspeha. Bodiva realna: če si brez denarja, te še kurba na cesti ne pozdravi.
Kot vidiš, sem odrasel in zrel človek, pripravljen na kompromise in razumne dogovore. Sem prava mati Tereza, ki se je pripravljena odreči svojemu veselju za veselje drugih. Zato si nedvomno zaslužim, da mi uresničiš, kar si želim, kajne?
Moje želje pa so take: rad bi, da na mandarinah, pomarančah in bananah ne bi bilo več tistih nadležnih belih trakcev, ko jih olupiš. Sovražim jih. Rad bi, da bi se pocenila tunina solata Rio Mare Insalatissime, kajti cena tega proizvoda je brutalno oderuška. Rad bi, da bi mi še dalj časa služil moj najboljši puntek na svetu. Želim si še več živalskega seksa, takega, kot sem ga letos pred tedni doživel prvič. Želim si spoznati nekoga, ki bi v moje življenje vnesel tako vznemirjenje, da bi zmeraj, ko bi se iz moje Nokie slišal signal za SMS, ves poten zgrabil telefon z željo, da bi SMS poslal ravno on. Želim si, da bi vsaj za en mesec ženskam prepovedali vožnjo z avtomobilom. Želim si, da bi mi koko čimvečkrat častili, ker mi je zanjo kljub dobremu učinku še zmeraj škoda denarja. Rad bi, da bi me povabili na ekskluzivno zasebno zabavo z igralci iz Falconovih filmov. Naj M. ostane v mojem življenju, ker ne morem brez nje. Rad bi imel ogromno denarja. Nikoli več nočem izgubiti poppersa, ker ga je full težko naročiti na novo, saj se vsi ti uvozniki full bojijo policije. Naj mojega škrtega birmanskega botra zgrabi nenadna radodarnost in mi naj nabavi lita platišča za avto, ker dobro ve, da jih rabim in bi se spodobilo, da bi mi jih nabavil, ker mi od birme naprej ni dal niti faking tolarja. Pa še takrat mi je podaril neki brezvezni sitibajk. Naj nikoli več moje sodelavke jazbečarke ne slišim prepevati. Zadnjič si je pela neko pesem od Jasmina Stavrosa, pri tem pa je nastajal zvok, ki je zelo podoben zvoku, ko koza ščije po plehu. Rad bi, da bi v kitajski restavraciji v Brezju ugodili moji prošnji in mi enkrat postregli s celo posodo ingverjeve juhe, v katero bi dali šeflo za govejo župo, da si jo lahko nadevam sam, kolikokrat želim in da se je bom nažrl za nazaj in naprej, kajti tista mini skodelica v velikosti povprečnega moškega moda ne nudi dovolj dobrega zadovoljstva. Rad bi, da bi bili ljudje še naprej obremenjeni z mano in s tem, kar delam in kako izgledam, kajti to bo še naprej potrjevalo, da delam dobro in da izgledam dobro. Obvezno mi zagotovi, da se bom v letu 2007 spokal do doma – res je že skrajni čas. Prosim te, da tistim ljudem, ki jih imam rad, v novem letu delaš samo dobro. Pazi nanje, ko jaz ne bom mogel. Naj me prosim še naprej imajo radi Pokraculja, Daisy, Ziggy in Sašek, pa bo dovolj, četudi bom vsem ostalim šel na bruhanje. Aja, pa rad bi dosti seksa in denarja.
Mislim, da sem bil dovolj realen glede svojih želja. Hvala vnaprej in uspešno noč razdeljevanja daril ti želim. Upam, da se Rudolfu dovolj sveti nosek, da vas bo uspešno vodil tudi skozi gosto meglo in oblake in upam, da imaš sani podmazane…
P.S. K meni se ti splača prit med prvimi: na mizi te bo čakala dvojna jegerkola z ledom!
Friday, January 05, 2007
Subscribe to:
Posts (Atom)
