Vlak Življenja

Nedavno sem bral knjigo v kateri je življenje primerjano s potovanjem z vlakom. Bilo je zelo zabavno branje...

Življenje je kot potovanje z vlakom. Ljudje vstopajo in izstopajo. Pri ustavljanjih se znajo zgoditi prijetna presenečenja. Človek doživlja srečne trenutke, ampak tudi nezgode, nesrečo, žalost.

Ko se rodimo in zakorakamo v vlak, se srečujemo z ljudmi za katere mislimo, da nas bodo spremljali med vsem našim potovanjem.
Na primer, naši starši…

Nažalost, resnica je povsem drugačna. Slej ko prej bodo oni izstopili iz vlaka in nas zapustili brez svoje ljubezni, svoje naklonjenosti, nežnosti, brez svojega prijateljstva in svoje družbe.

Oziroma, v vlak bodo vstopile druge osebe, ki nam bodo zelo važne.

To so naši bratje in sestre, naši prijatelji in ljudje katere srečujemo in jih imamo radi v svojem življenju.

Mnoge osebe katere vstopajo gledajo na potovanje kot na kratek sprehod.


Drugi pač na svoji vožnji čez življenje najdejo samo žalost...
Ampak so tudi taki, ki so za čas vožnje vedno pri roki in pripravljeni pomagat tistim, ki potrebujejo pomoč.

Mnogi po svojem izhodu iz vlaka puščajo za seboj trajno hrepenenje.
Mnogi nas postavljajo v globoko neprijetnost. Mnogi vstopajo in izstopajo na da bi jih sploh opazili.

Čudi nas, ker so mnogi potniki, ki so nam najdražji nekje v enem drugem vagonu.
Puščajo nas same v tem delu našega potovanja.
Seveda nam to ne preprečuje prevzeti na sebe tegobe potovanja in samote jih poiskati in se poizkušati namestiti v njihov vagon.

Toda, na našo žalost se ne moremo usesti zraven. Mesto poleg njih je zavzel že nekdo drug.

In takšno je živjenje. Prepolno izzivov, sanj, načrtov, upanja, prepoln sestankov in razhajanj, brez ponovnega srečanja. In nikoli se ti trenutki ne bodo vrnili. Poskušajmo od svojega potovanja čez življenje narediti najbolje kar je možno.

Poskušajmo z vsemi v vlaku biti v miru. Poskušajmo v vsakem med njimi videti tisto najboljše kar je v njih.

Spomnimo se tega, da na vsakem delu našega življenskega koloteka...
...nekdo od sopotnikov lahko ‘sklizne’, ko potrebuje naše razumevanje in simpatije.

Tudi mi bomo lahko ‘skliznili’ s kolovoza. In verjamemo, da se bo našel nekdo, ki nas bo razumel.

In največji misterij življenja je, da ne poznamo skrivnosti potovanja in ne vemo kdaj bomo končno izstopili iz vlaka. Isto tudi ne vemo kdaj bodo izstopili naši sopotniki, pa tudi tisi, ki sedijo poleg nas.

Zelo bom žalosten, ko bom moral za vedno izstopiti iz vlaka.
Verjamem, da bo zelo bolelo slovo z nekaterimi prijatelji katere sem srečal za čas potovanja in so mi postali dragi.


Zelo me bo razžalostilo, ker bom moral pustiti svoje otroke same. Vendar, gojim upanje, da pride glavni kolodvor. Takrat bom videl kako prihajajo vsi s svojo prtljago, ki jo pri vstopu v vlak niso imeli. To me bo silno raveselilo.

Osrečilo me bo dejstvo in misel, da sem jim pomagal povećati potovalno prtljago in sem v njih položil prave vsebine.

Potrudimo se in stremimo, da bi imeli srečno popotovanje, da se ves trud na koncu stokratno poplača. Poizkušajmo, da pri sestopu iz vlaka pustimo prazno sedalo, katero budi pri ostalih potnikih, ki bodo nadaljevali potovanje, hrepenenje, lepe in ugodne spomine.

Vsem želim srečno in ugodno potovanje!