Don't Hug

V moji družbi se je zadnjih nekaj let pojavilo nekaj posameznikov, ki po vsej sili vztrajajo, da te ob slovesu ali celo samem prihodu dramatično objamejo. In pri tem ne govorim o doživljenskem odhodu v Azerbajdžan ali prihodu domov po letih šolanja v ZDA. Ne, sploh ne. Gre za objemnje po koncu popite kave, večernega druženja ali celo kupovanja klobas v Europarku. Zadeva zveni smešno, zna biti pa neverjetno tečna.

Ko te tak "objemalski odvisnež" objame prvič, se ti zdi krasno in neverjetno čustveno. Da se ti orosi levo oko. Potem pa opaziš, da ta ista oseba objema tudi ostale kolege, znance, pol-znance. Ljudi, ki jih pozna 24 ur. Znance, ki so bolj tvoji, kot pa njegovi. Tvojo nekdanjo sošolko iz srednje šole, ki si jo videl prvič po štirih letih, on pa drugič v življenju. Ljudi, ki jim v resnici gre ta oseba celo na jetra, pa tega sploh ne ve. Ljudi, ki jih pravzaprav ne mara. Ljudi, za katere se mu zdi, da jih je nekoč nekje srečal. Ljudi, ki so tam čisto po naključju. Verjetno bo ista oseba nekoč objemala celo blagajničarke v Mercatorju, petrolove delavce, javne smetarje, čevljarja pred Modno hišo, Jehove priče ki se pojavijo pred vrati, vse sosede v bloku, uslužbenke na občini, davčno inšpektorico, delavce za vogalom, klošarja med uriniranjem v podhodu, in podobno...

Folk... tovrstnih praznih objemov NE rabim. Ker so po mojem mnenju samo nehigienični. In nadležni. Objemite me, ko bom zlomljen in v solzah obležal na tleh. Ko bom osamljen iskal prijazno besedo in nasmeh. Ko se bom prestrašen odpravljal na dolgo pot. Ali se z nje, poln domotožja in nostalgije vračal. Ampak, za božjo voljo... ne objemajete, ker moram skočiti za pet minut na WC.

Kot znak protesta, sem se že pred časom odločil, da med tovrstnim kršenjem vstopa v "moje območje" (objemanjem) pustim svoje roke ob telesu.

P.s.: Izjeme so osebe, ki mi nekaj pomenijo. Ampak ti se ponavadi ne objemajo kar naprej...