Ko te je sram zaradi lastnega imena...

Maik, Sidonija, Hugo, Orhan, Perhan, Sandokan, April, Ivor, Vasilja, Mitra, Odilo, Žuža. Imena slovenskih otrok, ki so jim jih starši nadeli v zadnjih letih. A so normalni al kaj? Vse te omembe imen sem še nekako stoično prenašal, ko pa sem pred kratkim slišal, da so nekemu fantu dali ime Torek in da so nekemu fantu, ki se je pisal Racman, dali ime Jaka, pa mi je dvignilo dekl. To pa sploh več ni smešno. Ni zanimivo. Je naravnost grozljivo. A starši res več ne razmišljajo o svojih otrocih in njihovi prihodnosti in gledajo samo na lastno eksotičnost? Jaka Racman? Sram jih je lahko!

Tu se grozljivka seveda ne konča. V Novem Mestu živi Maja Čebela. Zelo zelo neizvirno je tudi Matjaž Kralj. Seveda ubogega otroka vsi kličejo Kralj Matjaž! Da o vsem znani (za moje pojme zelo ubogi) Mariborčanki z imenom Živa Zver sploh ne govorimo. Verjetno ponoči razmišlja, ali naj staršem prereže vrat ali poskrbi za kako bolj mučilno in dolgotrajno smrt - kot je recimo oba zvezati na stol in jima po majhnih ranicah nasuti sol ter politi Varikino. Nekje sem prebral, da obstaja tudi Živa Mrcina.

V prestolnici obstajata dve punci z imeni Sava in Soča. Sram me je. Zanju.

Med Slovenci živijo tudi starši, ki menijo, da so izjemno duhoviti, pa se motijo. Poleg tega pa so verjetno zapriseženi vegetarijanci. Prebivalci prestolnice namreč poznajo primer dveh sester: Jagoda in Višnja. Ko slišim kaj takega, mi še neprebavljeno hrano pospešeno požene skozi debelo črevo. Seveda obstaja tudi punca z imenom Malina. Kaj pa drugega.

Potem pa so med nami še ljubitelji drobnih letečih žužkov. Na gorenjskem živi Kresnica. In nisem presenečen, da obstaja tudi Muha. Oziroma sem, lažem. Kar malo me glava boli. Uboga Muha, kako se delajo norca iz nje v šoli. Ziher bo, ko bo velika, psihopatska morilka.
Obstajajo tudi starši, ki so obremenjeni z dolžino imena. V Ljubljani živi fant, ki mu je ime An. Kozlam!

V okolici Kranja živita Andromeda in Atena. V grlu čutim veliko želodčne kisline.

Sovražim tudi izpeljanke iz moških imen oz. obratno. Tiste, ki ne bi smele biti izpeljane. Jerneja je čisto okej. Tudi Staš še gre skozi. Kisli okus v ustih pa dobim ob ženskih imenih, kot so denimo Reneja, Sebastijana. Ali pa moška izvlečenka Severin. Hahaha! A sem se slučajno pravkar zasmejal? No, to je bil ipični smeh. V resnici mi gre na jok.

Bertrand, Silverij, Ahac, Genofefa, Gertruda... Zvenijo staro, ne? Naj poudarim, da to niso imena nekaterih članov mariborskega doma upokojencev, ampak nekaterih slovenskih dojenčkov, katerih zablojeni starši dajejo duška nostalgiji in spominu na stare dobre čase in zato mučijo svoje otroke. *bruh*

Prav smešni so tudi starši, ki dajo otrokom imena v smislu, češ, moj otrok bo glavni frajer v vasi: Nicky, Zoya, Maxima, Vanessa... Yeah, baby!

Butasta imena so tudi Gaj, Maj in ostala novodobna pasja tročrkovna imena. Vendar mogoče še vseeno pogojno znosna.

Sovražim tudi slovenskega prevode tujih imen, ki so naravnost ogabna, denimo Džon, Žak ali Dejvid. Čutim bolečino, ki je zelo podobna porodnim krčem.

Obstajajo starši, ki očitno še niso preboleli nekoč izjemno fanatično priljubljenega pretepaškega heroja. V Sloveniji zares obstaja fant, ki mu je ime Brusli. Če bi mi starši dali tako ime, bi mi zagotovo zagabili starševstvo.

Južna imena: Zuhdija, Mafalda in Jusuf so sicer grozljiva, vendar jih ne uvrščam v skupino vseh ostalih omenjenih, saj vendarle gre za imena ljudi, ki izhajajo iz druge kulture, ki ta imena šteje pod normalna.

Obstajajo pa tudi starši, ki bi jih bilo treba dati na natezalnico zaradi hude nezmožnosti vklopa v novo okolje. Ko se recimo slovenska matera prepusti vplivu svojega v Slovenijo priseljenega afriškega moža in skupaj sina poimenujeta Nexhmidin.

Še posebej pa sem alergičen, če nekdo svojega otroka poimenuje po sebi. Presneti egocentrizem! Verjetno ena izmed najbolj banalnih tradicij v zgodovini. Prav nobene poante ne vidim v tem, da nekateri celo patijo za tem in so vzgojeni v tem strogem drevesnem sistemu in da tip svojemu sinu ime, ki ga nosi tudi sam, njegov oče, dedek in pradedek. Denimo Filip V. Kako brutalno! Potem pa nekdo pokliče domov in zahteva Filipa, matera pri slušalki pa reče: "Katerega? Mlajšega, srednjega ali velikega?" če v tistem trenutku klicatelj zabriše telefon na vilice, me sploh ne preseneča.

Aja, pa da ne pozabim omeniti novodobnega trenda dvojnih imen, kar je tipično kopiranje čezlužnih Američanov. Pizdarija, kot da nismo že skoraj v celoti prekopirali njihovega načina življenja (manjka še nam Dan zahvalnosti s puranom na mizi), smo se lotili še tega. Jaz proti temu načeloma ne bi imel nič, če ne bi dvojno poimenovanje otrok pomenilo še enkrat večjo grozo. Recimo Pia Tia ali kaj podobnega.

Zdaj pa samo še čakam, da mi soseda poimenuje svojega prihajajočega otroka Pedro Jebačinovič, pa bo svet popoln.

P.S. Ker me je prispevek strašno psihično utrudil in še komaj razmišljam o tem, bom na hitro brez komentarjev naštel še nekaj imen, ki me ubijajo (večina jih je iz članka iz ene materinske revije, kjer so starši predstavljali svoja eksotična imena in bili pri tem žareče ponosni nase - jaz pa sem imel željo, da bi vsakemu posebej na stopala prižgal konjska kopita): Takole: Job, Nico, Pilar, Karles, Nicol, Endrina, Tajra, Blerta, Edona, Alias, Noah, Anthea, Hanah.

*Sliši se zvok straniščne školjke*