Ko ne smeš vzeti niti jebene napitnine!

Okej, čistilka v Samsari verjetno ne doživlja orgazmov v svoji službi, toda uboga ženska ni edina, ki v tem mestu dela usrano delo. Eno izmed najbolj dolgočasnih v zgodovini je gotovo prodaja bonbonov na deke v Europarku. A kdo pri bogu tam sploh kupi te brezvezne umetne bonbone? Ne, nihče. Zato pa mi ni jasno, zakaj še sploh v drugi etaži stoji stojnica s tem sranjem. Ljudje jih načeloma še v Koloseju nočejo kupovati, ker so bolano dragi, ne pa da bi jih kupovali v Europarku, kjer imaš nadstropje niže Interspar in za denar, ki ga tu vložiš v nakup 10 dek bonbonov, spodaj dobiš pol kile.

In ker pač nihče noče kupovati teh cukrov, mora tista uboga apatična zdolgočasena deklica tam ves dan stati naslonjena na barski stolček vsem na očeh, kar pomeni, da se ne more niti normalno počohati po rilcu, ker taužent folka ves čas hodi mimo nje, v miru ne more niti na WC, zato pač tam stoji oz. poseda, bere Obraze in vsake toliko časa malce premika bonbone in jih zlaga. Moj bog! Čeprav njeno delo ni fizično zahtevno in naporno, je pa po moje tako svinjsko dolgočasno, da sem prepričan, da je ob koncu dneva bolj utrujena kot nek mizar, ki ves dan skupaj zbija omare. Jaz še nikoli nisem šel mimo te stojnice in videl, da bi kdo kupoval bonbone. Nikoli.

Zelo zelo grozno pri srcu mi je tudi vsakič, ko se peljem mimo kakega gradbišča. Poleti sem zmeraj napol mižal, ko sem se peljal mimo delavcev, ki gradijo dodatek k Europarku. Ko so ves dan delali na betonski ploščadi na odprtem soncu v tistih njihovih ibercugih, zaviti v oblak dima in poškropljeni z malto, čisto zašvicani in dvigujejo neke betonske stebre, mi je bilo kar slabo od slabe vesti, ko sem se basal s sladoledom in hladno pijačo med potjo do parkirišča. Enkrat me je skoraj zaneslo in bi jim nesel dva sikspeka pijače, pa mi je M. rekla, da je to bedasta ideja, ker je delavcev čez 100 in nikakor ne bo dovolj za vse. Prisežem, da mi je bed, ko jih gledam, kako se mučijo. Ob neki priložnosti, ko so stali v vrsti v trgovini s sendviči in jogurti, sem jih na vso moč želel vprašat, koliko dobijo plačano na uro, potem pa sem si premislil, ker bi: prvič - mislili, da se delam norca in jih zajebavam in drugič - če bi bil odgovor okrog 3 eure, bi imel od takrat naprej še bolj slab občutek, ko bi jih srečeval. Raje ne vem in se tolažim, da imajo vsaj 4 eure na uro.

Najbolj na svetu si želim tudi, da mi nikoli ne bi bilo treba delati akviziterskih del. Da bi moral vsakodnevno po 8 ur zvoniti ljudem na domu in jih gnjaviti, naj že vendar kupijo enciklopedijo, ki jim bo zagotovo spremenila življenje, bi se mi zmešalo. Da bi mi ljudje pred nosom zapirali vrata, me jezno gledali in zavijali z očmi. Popizdim! Moja mama je tipičen primer tega: čisto vsem zaloputne vrata pred nosom, še preden ubogi prodajalci sploh lahko povedo do konca, kaj v bistvu sploh prodajajo. Čeprav tudi sam nisem preveč navdušen nad tovrstno prodajo, ker pač funkcioniram po načelu, da si tisto, kar potrebujem, grem kupit sam in ne potrebujem ničesar na domu, ji vseeno vedno jezno rečem, da se naj ne obnaša tako grdo in jih naj pri pizdi vsaj posluša do konca. "Prosim postavi se na njihovo mesto!", ji vedno zabijem, ampak me ne posluša in še naprej dela enako. Večina akviziterjev pa je - kar pa je še posebej grozljivo - plačano po prodaji, ne pa na uro, kar pomeni, da se včasih zgodi, da ves dan delajo ko zmešani in obhodijo pol mesta, pa ne prodajo niti ene faking bukve in zaslužijo brutalnih 0€ :(

Vsaj zdi se mi, da mora biti tudi full češko sedet v cestninskih uticah na avtocesti in ves faking dan sprejemat in vračat denar ter pritiskat na gumb za dvig rampe. Moj bog. Dober dan. Vzameš denar. Vrneš drobiš. Stisneš gumb. Se na silo nasmehneš. Na svidenje. Dober dan. Vzameš denar... Zato pa se mi zdi, da imajo zmeraj vsi, ki to počnejo, tako naveliča izraz na obrazu. Sploh ponoči, ko se mimo avtomobil pripelje vsakih 15 minut. Ti pa vmes ne smeš zaspat. Brrr :(

Čeprav so tisti, ki smeti odvažajo izpred našega bloka zmeraj dokaj vedro razpoloženi, jim vseeno niti malo ne zavidam. Ko vsako jutro vstaneš z mislijo, da boš izpraznil približno 150 smrdljivih smetnjakov in potem pobral še vso nesnago, ki leži okoli le-teh, ti po moje ego ne more ravno seči do neba. Tudi njim bi z veseljem vsakič, ko bi jih srečal, nesel kak kozares rujnega, ampak kaj, ko bi tudi oni mislili, da se delam norca. Res, vsa čast, da lahko tako pozitivno opravljajo to delo. Jaz ne bi mogel, priznam.

Vso moje spoštovanje imajo tudi tisti, ki delajo v nagravžnem McDonaldsu za 3 eure na uro (preverjeno). Med pogoji dela imajo zapisano, da morajo biti ves čas prešerno nasmejani in obvezno pretirano prijazni do gostov. Groza, za 3 eure na uro najprej pol dneva pečeš smrdljive burgerje in se utapljaš v vonju masti, potem pa jih še par ur deliš skozi špranjo in moraš bit prijazen do vsake kurbe, ki ti gnjavi. Popizdim! Potem pa smo zadnjič še izvedeli najbolj grozljivo stvar na svetu: prepovedano jim je jemati napitnino! Bruham! Da pa se tega držijo, preverjajo z nenehnim nadzorom na kameri. Zato zadnjič mladenki, ki je delovala očitno nezadovoljna s svojim delom, nisem mogel dati niti 10 centov napitnine. Rekel sem: "V redu je, obdrži razliko," ker sem ji želel vsaj malo polepšati večer, ona pa mi ga je vrnila in rekla, da ne sme vzeti. Pa saj to ne moreš verjet! Drugič se bom razpizdil in ji bom nesel darilni bon. Tega pa ji ziher ne prepovedujejo!

Kljub temu, da imam to neverjetno srečo, da delam moje sanjsko delo, ki mi je pisano na kožo in je točno tako, kot sem si zmeraj želel, zmeraj, ampak res zmeraj, z razumevanjem gledam na vse ostale in se nikoli ne počutim niti malo vzvišeno, češ, meni pa tega ni treba. Da bom to potrdil, bom najprej trezen (!) nesel čistilki v Samsaro jegerkolo, enkrat se bom razpizdil in kupil 10 sikspekov in jih nesel delavcem v Europarku, da bodo imeli vsi dovolj, onim v cestninskih bajticah pa bom nesel celo kolekcijo maminih Obrazov, Lady in Nov zadnjih treh let, ki jih namerava vreči stran, saj sem prepričan, da vseh niso prebrali in jim bodo krajšale čas vsaj v nočnem delu. Ko bo pozvonil kdo od akviziterjev, bom prijazno počakal, da končajo svojo predstavitev in se jim prijazno zahvalil. Aja, pa po cukre grem v Europark. Bom pač dal 3 faking eure za pol deke jebenih kola medvedkov.